Avtorica je berljivo zgodovinsko pripoved utemeljila na podlagi osebnih pričevanj, arhivskih dokumentov in slikovnega gradiva.

Tržaški pomorski klub Sirena je bil ustanovljen v Trstu leta 1924 na pobudo podjetnika in kulturnega aktivista s Kontovela Dragotina Starca. Že tri leta pozneje pa so v času fašizma takratne italijanske oblasti klub prisilno ukinile. Ponovno je zaživel leta 1976.

O klubu pripoveduje knjiga, ki je izšla v slovenščini in italijanščini in so jo predstavili v pogovoru v Josipinini knjigarni v Društvu slovenskih pisateljev. Po avtoričinih besedah je knjiga zanimiva tako za tiste Tržačane, ki ne poznajo dobro svoje zgodovine, kot tudi za nekoga iz osrednje Slovenije, saj razkriva podatke, "ki smo jih pozabili ali ki so hoteli, da jih pozabimo". Poudarila je, da slovensko pomorsko ribištvo ni zasidrano na današnji slovenski obali, kjer so bili v preteklosti ribiči v glavnem Italijani, ampak na tržaški obali, kjer so bili ribiči zgolj Slovenci in ni bilo italijanskih ribičev.

Po besedah urednice Založništva tržaškega tiska Martine Kafol, ki je vodila pogovor z avtorico, je ta v knjigi z naslovom Tržaški pomorski klub Sirena - Slovenski glas v Tržaškem zalivu raziskala zgodovino kluba Sirena, iz katere se je nato razvila velika in zelo berljiva zgodba, ki govori o Tržaškem in tržaških Slovencih z nekoliko drugačnega zornega kota.

Zgodba kluba Sirena se torej začne pred sto leti v mali slovenski vasi Barkovlje, ki je v današnjih dneh že prestižna predmestna četrt Trsta. To je tudi zgodba o skupnem prostovoljnem delu v dobro društva, odnosu do morja in obenem zgodba o uspehu, saj so jadralci kluba Sirena želi izjemne uspehe. Pot kluba Sirena, da se je ponovno uveljavil na morju, je bila sicer po besedah avtorice dolga in ne lahka.

"Morje ni naše, ampak smo mi od tega morja"
Kot je še povedala avtorica, je ob pisanju knjige spoznala ob vseh prerekanjih okoli Jadranskega morja, da ni prav, da si to morje lastimo kot naše, ker ni pomembno, čigavo je morje, ampak je bistveno, da Primorci pripadajo temu morju. "Morje ni naše, ampak smo mi od tega morja. V tem morju se počutimo doma in je prav, da imamo možnost, da ob tem morju živimo, uživamo oziroma si služimo kruh," je še dejala.