Preden naj bi hčerki začeli obiskovati osnovno šolo, je oče, ki nam je poslal pismo, z družino več let živel v tujini. "Ker sva oba z ženo imela priložnost videti različne sisteme vpisa in šolanja, sva se odločila, da podoben pristop izbereva tudi v Sloveniji. Devet let je namreč presneto dolgo obdobje za obiskovanje iste vzgojno-izobraževalne ustanove in zato sva sama želela pridobiti informacije, da bova lahko naredila z dejstvi podkovano odločitev. Nisva namreč vajena, da bi naju omejeval okoliš. Predstavljajte si, da bi lahko izbirali zaposlitev za devet let le v podjetjih, ki delujejo v vašem okolišu. Bi se čutili omejene?" se sprašuje avtor pisma.

Oče se je torej odločil, da se dogovori za sestanke z ravnatelji štirih osnovnih šol v Ljubljani. Vse so v bližini njihovega doma. Od njih je prejel zelo različne odzive, nekateri so ga skušali prepričati o kakovosti svoje šole, drugim se je njegov obisk zdel nepotreben. Čeprav si je težko predstavljati, kaj bi se zgodilo, če bi vsi starši bodočih prvošolcev zahtevali individualne sestanke z ravnatelji, pismo očeta odpira nekaj pomembnih vprašanj: Ali je v Sloveniji mogoče izbirati med osnovnimi šolami? So si šole med seboj res enake? Imajo otroci v manjših krajih enako možnost izbire kot otroci v večjih mestih?

Šola določena glede na okoliš, a izbira ni popolnoma onemogočena

Vpis v prvi razred za naslednje šolsko leto bo februarja, konkretne datume pa bodo šole določile same. Kot je mogoče razbrati iz odgovora ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, ni nikjer izrecno zapisano, da osnovne šole ni mogoče izbirati. A so poudarili, da imajo starši pravico otroka vpisati v osnovno šolo v šolskem okolišu, v katerem otrok stalno oziroma začasno prebiva. V drugo osnovno šolo pa lahko otroka vpišejo, če izbrana šola s tem soglaša.

"Nikjer ne piše, da osnovne šole starši ne smejo izbrati. Mislim, da če bi šel nekdo, ki bi bil dovolj vztrajen, vse do ustavnega sodišča, bi gotovo zmagal, saj je v ustavi zajamčena pravica do svobodne izbire," meni Gregor Pečan, predsednik Združenja ravnateljev Slovenije.

Tri šole, tri različne situacije

Kot poudari Pečan, ki je hkrati ravnatelj na osnovni šoli Janka Modra v Dolu pri Ljubljani, sam ni nikoli nikogar zadrževal, če je hotel otroka vpisati v drugo šolo. "In čeprav imamo na naši šoli kar precejšnje prostorske težave, otroka, ki ga želijo starši vpisati k nam, pač vpišemo. Običajno vprašamo po razlogu, čeprav do tega pravzaprav nismo upravičeni. Imajo pa starši za vpis drugam, kot določa okoliš, lahko zelo tehten razlog. Če se npr. oba vozita v službo v Ljubljano, lahko otroke na drugi šoli prej dostavita in pobereta. To jim lahko bolj ustreza, kot da se otrok v šolo vozi 15 kilometrov stran v drugo smer, je vezan na javni prevoz, ostaja sam doma … Gre za povsem tehtne razloge za vpis drugam."

Več možnosti izbire med šolami je gotovo v večjih mestih, kjer se šolski okoliši včasih tudi prekrivajo. "V Ljubljani je 48 javnih osnovnih šol, meja med šolskimi okoliši pa gre lahko tudi tako, da si dve šoli delita določeno ulico, kar pomeni, da otroci na naslovu s parno hišno številko spadajo v prvi šolski okoliš, otroci na naslovu z neparno številko pa v drugi šolski okoliš. Tak primer je tudi naša šola OŠ Franceta Bevka, ki prav iz tega razloga dobi okrog deset vlog za prepis vsako šolsko leto," pojasni ravnateljica šole Barbara Kampjut.

Kot pojasni, najprej vpišejo vse otroke iz njihovega šolskega okoliša, kot določa zakon, nato pa obravnavajo vloge za vpis otrok iz drugih okolišev. "Seveda če imamo še prosta mesta do predpisanega normativa, to je 28 učencev na oddelek. Pri tem se posvetujemo tudi z matično šolo, na katero bi se otrok moral vpisati. Če so razlogi za prepis utemeljeni in so še prosta mesta, vlogam staršev ugodimo."

Precej drugačna situacija je v Grosuplju, kjer imajo dve osnovni šoli in vsaka pokriva svoj okoliš. Če bi starši hoteli izbirati, bi lahko ena od šol imela premalo vpisa, druga pa preveč, pri čemer obstajajo tudi prostorske, ne le kadrovske omejitve. "Obe šoli sta polni, zato je prehajanje praktično nemogoče in se zgodi le v res zelo izjemnih primerih. Kadar se otrok preseli in dejansko prebiva v našem šolskem okolišu, smo ga na šolo dolžni vpisati. Moj odgovor omenjenemu očetu je sledeč: Šola v otrokovem matičnem šolskem okolišu je otroka dolžna vpisati, starš pa ga lahko skuša vpisati kamor želi, če bo seveda dobil prostor," pojasni Janja Zupančič, ravnateljica OŠ Louisa Adamiča Grosuplje.

"Vem pa, da obstaja precej mahinacij … Starši včasih celo otrokov naslov prepišejo k prijateljem ali sorodnikom zato, da ga vpišejo v tisto šolo, ki si je želijo, četudi je polna," doda Zupančičeva. "Ne predstavljam si, kakšen kaos bi bil, če bi šolske okoliše ukinili. Mislim, da je trenutno sistem dovolj ohlapen, da če nekdo na vsak način želi otroka vpisati drugam, lahko to tudi stori," pa meni Pečan.

Koliko se javne osnovne šole med seboj razlikujejo?

Oče, čigar pismo hranimo v uredništvu, si šole za hčer ni želel izbrati zaradi logističnih razlogov, temveč je pravico do izbire utemeljeval na predpostavki, da so nekatere osnovne šole boljše od drugih, imajo pestrejši program ali pa bolj ambiciozno vodstvo.

"V Sloveniji velja, da se z zunanjimi preverjanji pridobljene rezultate ne sme uporabljati za rangiranje šol, tako da lestvica "boljših in slabših" šol ne obstaja," pojasni Kompjutova, ravnateljica ljubljanske osnovne šole Franceta Bevka.

Na vprašanje, ali se v Ljubljani, kjer je večja konkurenca, šole med seboj res precej razlikujejo, pa odgovarja, da je po njenem mnenju kakovost slovenskih javnih šol primerljiva. "Vse moramo izvajati javno veljavni program osnovnošolskega izobraževanja, ki obsega tako obvezni kot razširjeni program. Ljubljanske osnovne šole, ki imamo pri zagotavljanju dobrih pogojev veliko podporo Mestne občine Ljubljane, se po kakovosti načeloma ne razlikujemo. Razlike med posameznimi šolami sicer lahko nastanejo, a so po mojem mnenju bolj posledica velikosti šole ter v ponudbi in izvedbi razširjenega programa, kot so na primer različne interesne dejavnosti, tabori ipd."

Zupančičeva na vprašanje, ali so osnovne šole v Sloveniji vsaj primerljive, če že ne enake, odgovarja, da raziskave kažejo, da se šole med seboj ne razlikujejo toliko, kot se med seboj razlikujejo posamezni učitelji. "Bolj pomembno je, na kakšnega učitelja naletiš v prvem razedu, kot kakšna je šola." Seveda pa se šole razlikujejo po interesnih dejavnostih, šolah v naravi, po okolju, v katerem so, in po dostopnosti do drugih dejavnosti, ki se jih otroci lahko udeležijo, dodaja.

Tudi Pečan meni, da razlike med šolami kljub vsemu obstajajo. "Program je načeloma enak na vseh šolah, razen v zasebnih. Seveda pa se šole razlikujemo pri izbirnih predmetih. Določene predmete, kot je npr. drugi tuj jezik, moramo ponujati vsi. Pri drugih predmetih se oziramo na pobude in želje okolja, v katerem se šola nahaja, gledamo pa tudi na možnosti."

So največje razlike med šolami pri ponudbi izbirnih predmetov?

Kot pojasnjuje Zupančičeva, se število izbirnih predmetov, ki jih bo šola ponudila, izračuna po formuli, katere bistveni parameter je velikost šole oziroma število učencev. "Določi se največja kvota skupin, ki jih lahko šola ima. Število izbirnih predmetov je seveda tudi odvisno od tega, koliko učencev se želi prijaviti k določenemu predmetu."

Večje šole torej lahko ponudijo več izbire. "Mi smo zelo velika šola in imamo zelo različne izbirne predmete, manjše šole jih ne morejo imeti toliko. Običajno ponudijo tuje jezike, šport, predmete s področja računalništva, potem pa jim zmanjka kvot in skupin, ki jih lahko imajo. Tu se šole razlikujejo, manjša kot je šola, manj skupin lahko ima."

Situacijo dobro ponazarja primer neobveznega izbirnega predmeta italijanščine. Ker je na OŠ Louisa Adamiča Grosuplje veliko zanimanje otrok za ta jezik, lahko organizirajo tri različno zahtevne skupine. "Skupine so organizirane posebej za 4., 5. in 6. razred. Manjše šole pa so primorane združiti otroke iz četrtega, petega in šestega razreda v eno skupino." Tu je po mnenju Zupančičeve pomembna razlika v kakovosti, saj je v tako heterogeni skupini z različnimi predznanji otrok veliko težje zagotoviti optimalen pouk.

Na ponudbo različnih izbirnih predmetov lahko vplivajo tudi drugi dejavniki, Pečan navede hipotetičen primer srednje velike šole, ki ima okoli 150 učencev, a je precej oddaljena od mestih središč. Otrokom bo težko zagotovila učenje francoščine, četudi bo zanimanje zanjo izkazalo več učencev. "Če nimaš slučajno v kolektivu nekoga, ki ima to znanje, boš kot ravnatelj zelo težko našel učitelja, ki se bo za dve uri pouka na teden vozil 50 kilometrov daleč." "Iluzorno je pričakovati, da bodo vse šole enake, a treba je zagotavljati povsod enak program, slediti potrebam okolja in upoštevati možnosti, in kolikor se da glede na okoliščine, upoštevati tudi želje." Pri izbirnih predmetih je tudi kar nekaj drugih težav, opozarja Pečan in dodaja, da kar precej ravnateljev meni, da bi morali izbirnost precej zožiti in usmeriti in bi imeli otroci vsaj približno enake možnosti.

Klub temu meni, da so nekatere razlike med šolami dobrodošle. "Osnovna šola Prežihovega Voranca v Ljubljani tradicionalno kot izbirni predmet ponuja latinščino. Ima pedigre in možnost, da to ponudi. Marsikateri starš tja vpiše svojega otroka prav zaradi latinščine, čeprav ne spada v ta okoliš. Vprašanje pa, ali bi bilo smiselno, če bi na desetih šolah v Sloveniji ponujali latinščino. Osnovna šola Miklavž na Dravskem polju je dolgo ponujala krožek vinogradništva, šola pa je imela svoj vinograd. Šola stoji sredi goric, zato je to smiselno! Kakšen smisel bi imelo, če tak krožek ponujali na prej omenjeni OŠ Prežihovega Voranca, je drugo vprašanje. Lahko ga razpišeš, nanj pa se bosta prijavila dva učenca."

Individualni sestanki staršev z ravnatelji

Na vprašanje, ali bi bil sam pripravljen opravljati individualne razgovore z vsemi starši bodočih šolarjev, Pečan odgovori, da se s starši, kadar jih sreča, rad pogovori, a da bi bilo najverjetneje nevzdržno, če bi vsi želeli izkoristiti to možnost.

"Običajno se starši vse dogovorijo že v svetovalni službi, če jih srečam, se tudi sam z njimi pogovorim. Veliko imamo tudi vpisov raznih priseljencev, ki jih prijazno pozdravim in se pogovorim z njimi, če jih kaj zanima. Pogovorim se tudi s starši prešolanih učencev. Ne verjamem, da je kakšen ravnatelj, ki bi sestanek s staršem odklonil, če bi ta zanj izrazil željo. Drugo vprašanje pa je, ali je smiselno, da jaz na sestanku starša prepričujem, da je moja šola najboljša, zato da bo otroka vpisal vanjo … Meni to ni v interesu, ker nam šola poka po šivih."

A Pečan za konec nekoliko okrca tudi starše: "Če bi starši svojo nalogo opravljali tako, kot je treba, potem vloga šole spet ne bi bila tako zelo pomembna. Če bi preverjali, ali otrok izpolnjuje šolske obveznosti, bi z njim brali in kaj počeli, namesto da mislijo, da vse starševske dolžnosti opravijo s tem, ko poskrbijo za njegov prevoz na pet popoldanskih dejavnosti, kar je danes prevladujoče mnenje in delovanje staršev, bi bile zadeve precej drugačne. Program osnovne šole je določen, izvedba je različna le toliko, kolikor so različni kadri oziroma politika posamezne šole, k čemur pa lahko veliko pripomorejo tudi starši."