DZ bo v sredo obravnaval predloga sprememb zakona o osnovni šoli in novele zakona o šolski prehrani, ki ju je vložil Inštitut 8. marec in z njima predlagal uvedbo brezplačnih kosil za vse osnovnošolce.
Vlada pa se je zdaj na seji opredelila do predlaganih sprememb.
Vlada podpira dopolnilo, po katerem se z začetkom šolskega leta 23/24 pravica do subvencije razširi na otroke, ki se redno šolajo, so prijavljeni na kosilo in pri katerih povprečni mesečni dohodek na osebo, ugotovljen v odločbi o otroškem dodatku, ne presega zgornje meje 4. dohodkovnega razreda. Po mnenju vlade gre za postopen korak pri uvajanju 100-odstotne subvencije, ki bo v veljavi od 1. septembra 2027.
Vlada nadalje poziva k preverbi, ali je mogoče z drugačno organizacijo dela premostiti prostorske in kadrovske težave, s katerimi se spoprijemajo šole, in to še pred uvedbo zagotavljanja kosil v okviru javne službe. Iz tega razloga vlada ne podpira dopolnila 12. člena.
Vlada prav tako ne podpira dopolnila, ki določa, da bodo 50-odstotno subvencijo dobili otroci, ki se redno šolajo, so prijavljeni na kosilo in pri katerih povprečni mesečni dohodek na osebo ne presega zgornje meje petega dohodkovnega razreda. Meni namreč, da je z vidika postopnosti primernejša ureditev, da se s 1. septembrom uvede polna subvencija za četrti dohodkovni razred, s 1. septembrom 2024 pa še 50-odstotna za peti dohodkovni razred.
Vlada ne podpira niti dopolnila k 14. členu. Poudarja namreč, da je vsak poseg v sistem organizirane šolske prehrane poseg v kompleksen preplet dejavnikov. Uvedba brezplačnega kosila v osnovnih šolah zahteva večja vlaganja v posodobitev kapacitet in infrastrukture ter spremembe pri organizaciji razdeljevanja kosil, pa tudi obravnavo problematike večje količine zavržene hrane.
V Inštitutu 8. marec so poslance pozvali, naj se razširjeno subvencioniranje kosil uveljavi že jeseni letos, a so v koaliciji opozorili, da tako velikih sprememb ni mogoče uvajati čez noč. Z amandmajem v inštitutu prav tako predlagajo, da se izvedba brezplačnih kosil za vse otroke prestavi v leto 2026, ko se konča mandat tega sklica državnega zbora.
Vse te spremembe mora sicer na plenarni seji potrditi še državni zbor.
Anita Ogulin: Če so otroci lačni v šoli, so žal lačni tudi doma
Stanje v osnovnih šolah na področju šolske prehrane je v Odmevih komentirala predsednica ZPM-ja Ljubljana Moste - Polje Anita Ogulin. Spraševal jo je Luka Svetina.
Ali je ob teh cenah hrane smiselno pospešiti uveljavitev zakona z brezplačnimi kosili za vse otroke že to jesen? Številnim staršem bo to olajšalo življenje.
Seveda. Predvsem za četrti dohodkovni razred, kjer je približno 15.000 otrok, in za sofinanciranje v petem dohodkovnem razredu, kjer je od 18.000 do 20.000 otrok staršev, ki so zaposleni, ki predstavljajo pravzaprav srednji razred in drsijo v revščino. Zato, ker so res, res nemogoči, vsak dan večji stroški in najemnin in življenjskih stroškov. Vedeti pa moramo, da posledice te draginje in vsega, o čemer zdaj govorimo, nosijo otroci. Oni čutijo to prikrajšanost že dobesedno drastično.
Kaj vse bi to še prineslo? Verjetno bi starši otrokom lažje omogočili druge potrebščine.
Preprosto ne gre samo za hrano. Gre tudi za to, da otrokom teh staršev, o katerih zdaj govorimo, ki so zaposleni, ki se trudijo, niso dobesedno dovoljene sanje. Oni se ne morejo udeleževati vsebin, ki so v šolah obvezne in plačljive. Oni pravzaprav ostajajo prikrajšani, izključeni, izločevani. Na Zvezi prijateljev mladine Moste - Polje, kjer z njimi delamo čisto vsak dan, ugotavljamo, kakšne posledice že zdaj nosijo. Vedeti morate, da je v osnovni šoli ta hip največje razslojevanje. Osnovna šola je tista, ki bi morala poskrbeti za to, da bi bili otroci enaki in enakovredni.
Kako to razslojevanje, ki se v osnovnih šolah očitno začne že pri sami hrani, zaznamuje te otroke?
Duševno jih dobesedno izčrpa. Mi imamo res velike stiske, ki jih praktično vse dni rešuje naših 17 terapevtov. Gre preprosto za to, da tak otrok, ki se ne počuti sprejet, ki je izključen, ki se ne počuti enak vrstnikom, res oboleva – čustveno, tudi duševno, fizično. Njemu preprosto ni zagotovljen zdrav razvoj. Če so že snovalci naše ustave pred mnogo leti ugotovili, da je osnovna šola tista, ki bi morala otroke enačiti, in je ustava v 57. členu to dobro povedala, potem je tudi na nas, da bomo ta trenutek z gospo Nino Zidar Klemenčič vložili tudi ustavno presojo zakona o izobraževanju in vzgoji in šolstvu.
V zvezi prijateljev mladine zakon podpirate. Oglasil pa se je predsednik združenja ravnateljev Gregor Pečan, ki pravi, da je obstoječi sistem subvencioniranja hrane vendarle pravi in da nobenemu otroku v šoli ni treba biti lačen. Da je torej hrane dovolj.
Hrane je dovolj, dostopna pa ni vsem. Stigma staršev je izjemno velika. Mi dobivamo več kot 50 prošenj na dan za različne oblike humanitarnih pomoči, med njimi od zaposlenih staršev. Medtem ti dobesedno od šolske prehrane odjavljajo otroke, ker ne zmorejo plačila. Če pa več mesecev niso plačniki, veste, kaj jim sledi. Rubež.
Ali imajo na ministrstvu dovolj posluha za vas nevladnike?
Žal nimajo dovolj posluha. Mi smo na ministrstvo za šolstvo naslovili različne peticije, manifeste itd. Do tega trenutka smo dobili odziv ali odgovor, da smo nevladne organizacije tiste, ki lahko poskrbimo za te otroke. Mislim, da komentar ni potreben.
Mi smo podoben zakon že imeli v času prve Janševe vlade, ko so uvedli brezplačna kosila. Takrat so šolniki opozarjali na ogromne količine zavržene hrane, pa da so bile kapacitete v kuhinjah premajhne, da tega niso zmogli. Kako je zdaj?
Bom kar pošteno povedala: tudi vzgoja odnosa do hrane je pomembna. Mi na letovanjih, taborih in povsod ugotavljamo, da otroci, ki se prenajedajo ali ki česa ne zmorejo, zavržejo hrano. Vzgoja je pomembna in mi jih vzgajamo. Hrana se nikoli ne zavrača, ampak se vzame samo toliko, kolikor je lahko poješ.
Nekateri ravnatelji pa so celo opozorili, da že zdaj četrtina učencev ne je, čeprav je naročena na kosilo. Gredo raje ven na hitro prehrano.
To je morda v srednjih šolah, v osnovnih šolah pa ne – temu ne verjamem. Zato, ker sem bila sama mnogo let pedagoška vodja na različnih taborih in letovanjih. In kaj sem doživela? Da so otroci tisto malo perilo, ki so ga imeli s seboj, raje pustili tam, in so hrano, ki so jo dajali v žepke, nosili v potovalke, da so prehranjevali starše.
Odnos do hrane je torej boljši, kot je bil pred leti?
Odnos bi moral biti boljši, kot je bil pred leti, bom pošteno povedala, za to pa je potrebna tudi vzgoja. Ampak otroci potrebujejo topel obrok. Potrebujejo ga že prvi šolski dan. Ne morejo biti lačni v šoli, nihče se lačen ne more učiti. In če so lačni v šoli, so žal lačni tudi doma.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje