NOVO: Atena bi morala pristati ob 18.30, a potrditve sprva ni bilo. Namesto tega je nastala nekoliko zmedena situacija. Signal z Ateno je vzpostavljen, torej še deluje. Še kar nekaj minut po načrtovanem pristanku je deloval glavni motor, kar je izjemno nenavadno. V nadzornem središču so najprej preverjali možnost, da je Atena predolgo lebdela nad mestom pristanka, nato pa prešli na scenarij, da je pogon deloval še po stiku s tlemi. Se je Atena zaradi tega prevrnila? Je morda razpihala ves prah na tleh in razkrila podpovršni led?

Pomembno je, da komunikacija s pristajalnikom teče, kar pomeni, da naprava deluje. Nadzorno središče je tudi potrdilo, da je Atena zagotovo na tleh. Paneli sončnih celic proizvajajo električno energijo, a ni jasno, koliko. Nadzorniki so zato izklopili vse nenujne naprave.

Špekuliramo lahko, da se je Atena po stiku s tlemi prevrnila zaradi še vedno vklopljenega motorja. Podjetje bo več informacij zagotovilo v prihodnjih urah.

Načrt poleta

Sonda Athena je bila izstreljena 27. februarja na raketi Falcon 9. V orbito okoli Lune na višini 100 kilometrov se je utirila v ponedeljek. Počasen spust proti tlom je začela okoli poldneva po našem času. Odisej bi po načrtu moral končati na območju pri gori Mouton (Mons Mouton) 160 kilometrov stran od južnega pola.

Video 1: Posnetek dogodka

Video 2: Dozdajšnji posnetki iz orbite

Pristanek na Luni je zelo zahteven zaradi pomanjkanja atmosfere, zaradi česar so padala neuporabna. Namesto tega se morajo vesoljska plovila zanašati na natančno nadzorovano izgorevanje pogonskih goriv, da upočasnijo spuščanje med manevriranjem po nevarnem terenu. Težave povzroča tudi zmanjšana težnost, zaradi katere je manevriranje zahtevnejše.

Vesoljsko plovilo bo povsem avtonomno, izid bo torej odvisen od pravilnega delovanja računalnika in drugih sistemov na krovu, med drugim naprave, ki išče in prepoznava nevarnosti na terenu, denimo skale ali pretirano nagnjene površine. Za varen pristanek bo moralo polagoma zmanjšati hitrost za 1800 metrov na sekundo. To bo storilo z enim motorjem na tekoči metan, ki bo nenehno gorel in spreminjal potisk – podobno lunarnim modulom programa Apollo.

Ko se bo Athena dva kilometra stran od mesta pristanka, se bo obrnila navpično, preverila površje in izbrala točno lokacijo pristanka. Tla naj bi dosegla s hitrostjo enega metra na sekundo. Pri tem se bo zanašala zgolj na meritve vztrajnostnega momenta. Kamer in drugih tipal ne bo uporabila zaradi nevarnosti, da jih preslepi dvigajoči se prah.

Video 3: Kraj predvidenega pristanka

Po pristanku bo poslal tri naprave na svojo pot. Prvi bo rover (samohodno vozilo) MAPP, ki bo obenem prvo zasebno samohodno vozilo na Luni. Drugo bo še manjše vesoljsko plovilo, ki bo opravljalo krajše polete oziroma "skoke" naokoli po površju. "Skakljač" Grace naj bi obiskal bližnji krater, v katerem je večna senca, in preveril, ali je nemara tam vodni led. Od tam bo poslal tudi fotografije. Poganjal se bo s potisniki na hidrazin. Po petih dneh bo svojo pot ubral še manjši, 500-gramski rover Jaoki, ki ga je prispevalo japonsko podjetje Dymon. Gibal se bo na razdalji 50 metrov od matične sonde, fotografiral površje in predvsem preizkušal, kako se ta nenavadni dizajn sooča z lunarnim prahom. Athena naj bi 14. marca opazovala Zemljin mrk, ko se bo Zemlja postavila med Luno in Sonce. Skupno naj bi na površju Lune delovala deset zemeljskih dni, nakar jo bo ugonobila lunarna noč.

Atena je opremljena z Nasinim vrtalnikom PRIME-1, ki bo vrtal do 90 centimetrov globine in nekaj materiala izvlekel na površje, kjer ga bodo preverili z masnim spektrografom, napravo, ki bo analizirala kemično sestavo.

Na krovu so še Nokiin komunikacijski modul s tehnologijo 4G/LTE, zelo nenavadna hramba računalniških podatkov v oblaku – na Luni, pod okriljem družbe Lonestar, retrožaromet za merjenje razdalje med Zemljo in Luno, nemški radar LRAD, ki bo meril temperaturo površja, in madžarski nevtronski spektrometer PLWS, ki bo iskal in analiziral vodni led.

Številke in druge zanimivosti o pristajalniku

Athena (Atena) je lunarni pristajalnik tipa Nova-C. Uporabljen je bil drugič. Visok je 4,8 metra, širok 1,6 metra, zato ga primerjajo z otečeno telefonsko govorilnico. Masa znaša 2120 kilogramov, zmore do 130 kilogramov tovora. Posebnost je pogonski sistem, 3D-tiskan motor, ki ga ženeta ohlajena kisik in metan. Za lunarne misije se namreč praviloma uporabijo goriva, ki jih ni treba hladiti. Ogrodje je iz ogljikovih vlaken in titana, električno energijo zagotavljajo paneli sončnih celic. Pristajalne noge so iz aluminija in se ob pristanku nekoliko deformirajo, s tem pa absorbirajo del energije.

Na sondo sta se podpisala astronavta programa Apollo, Charlie Duke in Harrison Schmidt. Ob izstrelitvi je bil v nadzornem središču prisoten legendarni nadzornik vesoljskih poletov Gene Kranz, zadovoljen, da je Luna spet v središču pozornosti.

Precej več podrobnosti je na voljo tukaj.

Misija je nastala v okviru Nasinega programa CLPS. Agencija podjetjem plačuje izključno za dostavo tovora na Luno. Pri tem se ne vmešava v podrobnosti, ampak zasebnikom pušča proste roke pri izvedbi. Tako naj bi precej prihranila. Za posamezno misijo je "zapravila" v povprečju sto milijonov dolarjev, medtem ko bi Nasina misija najbrž stala okoli pol milijarde.

S tem se Nasa nadeja precejšnje pocenitve potovanj na Luno, želi pa tudi spodbuditi trg. Povedano nekoliko drugače: vzgojiti želi podjetja, ki bodo sama ponujala prostor na vesoljskih odpravah, ki ga bodo lahko kupovali tudi drugi. Pristop se je izvrstno obnesel pri dostavi satelitov v orbito Zemlje in za oskrbovanje Mednarodne vesoljske postaje. Tam je Nasa ogromno prihranila. Vprašanje pa je, ali se da takšen pristop smiselno uporabiti tudi za Mesec in druga nebesna telesa. Ni nujno, da bo povpraševanja dovolj. Po strokovnih portalih je brati, da podjetja v programu CLPS tožijo nad finančnimi težavami. Logično: Zemljino nebo ponuja veliko praktičnih koristi za prebivalstvo in gospodarstvo, Luna pa je – vsaj v tem trenutku – bolj omejena na znanstveno raziskovanje in kuriozitete, kot je pošiljanje raznih spominkov in pepela pokojnih nanjo. Populacija kupcev je nedvomno manjša.

Sorodna novica Američani po 52 letih pristali na Luni, a z napako

Vse več misij na Luno

Intuitive Machines se lahko pohvali s prvim zasebnim pristankom na Luni februarja lani. Takrat je pristajalnik Odysseus končal na širšem območju Luninega južnega pola, a je zaradi obilice odpovedi priletel prehitro in se prevrnil. Kljub temu je še nekaj časa deloval in dosegel del zastavljenih ciljev.

Prvi povsem uspešen zasebni pristanek na Luni pa je prejšnjo nedeljo izvedlo prav tako ameriško podjetje Firefly Aerospace s plovilom Blue Ghost, več tukaj.

Dotlej so se z varno misijo do tal Meseca lahko pohvalile le države: ZDA, Sovjetska zveza, Kitajska, Indija in Japonska.

Prav Japonska ima v ognju naslednje žezlo: Hakuto-R Resilience, pristajalnik, ki bo poskusil predvidoma 5. junija. Hakuto že leti.