Marko Milosavljevič s Fakultete za družbene vede odločbe sodišča sicer ni videl, je pa na splošno za MMC pojasnil, da sodišče ne more nekomu vnaprej preprečiti poročanja oziroma objave o nečem, brez da bi mu bila dokazana krivda. "Posameznik lahko, če je medij o njem objavljal napačne podatke, toži in običajno doseže takšno kazen, da medij vnaprej razmisli, ali se bo česa takšnega še lotil. Sodišče ne more nekomu, komur koli, omejevati svobode njegovega izražanja a priori, lahko se ugotovi blatenje, neresnične obtožbe za nazaj, kar pa se mora najprej dokazati, potem pa se lahko nekomu morebiti omeji tudi razširjati te zadeve, za katere se je dokazalo, da so lažne." Slovenski mediji so v začetku poročali le, kaj so o Ceraniju pisali italijanski mediji. V tem primeru se Milosavljeviču zadeva zdi še bolj čudna.

Repanšek: Zadeva bo na višjih inštancah dobila drugačen epilog
Pravnik Jaka Repanšek pa je za MMC izrazil prepričanje, da bo zadeva na višjih sodnih inštancah dobila drugačen epilog. "Površen prelet vsebine sklepa sodišča kaže, da je z začasno odredbo pisanje Dnevnika o predmetni zadevi omejeno, ne pa tudi onemogočeno. A že kakršna koli vnaprejšnja omejitev novinarskih svobvoščin, ko gre za pisanje o zadevi absolutnega nacionalnega interesa, je problematična."

Jurij Žurej, strokovnjak za medijsko pravo z Evropske pravne fakultete, ki odredbe sodišča prav tako ni videl, zato je lahko govoril le v splošnem, pa je za MMC je pojasnil, da je začasna odredba namenjena varstvu pravic posameznikov, ki naj bi jim bile z določenimi izjavami, članki ali oddajami kršene pravice, z odredbo pa naj bi se preprečilo kršitve v prihodnosti. A je ob tem opozoril, da poseg lahko zelo hitro pomeni cenzuro, če ni ustrezno upoštevan odnos med svobodo izražanja in varstvom pravic drugih.

Žurej: Interes javnosti dovoljuje objavo, čeprav posega v pravice posameznika
Poročanje se sicer lahko omeji, če gre za nedovoljene, neupravičene, nezakonite oziroma protiustavne posege v pravice posameznika, o katerem se piše. Vendar pa je vprašanje, ali je nekaj dovoljeno ali zakonito, v veliki meri odvisno od vprašanja, ali morda ne obstaja prevladujoč interes javnosti, ki takšno objavo dovoljuje, saj v tem primeru poseg ni zakonit, opozarja Žurej.

Repanšek je poudaril, da če bo izdajanje začasnih odredb zoper izdajatelje medijev v Sloveniji, ki ga nakazujeta primera Lafarge in Cerani, postalo ustaljena praksa, lahko govorimo o zniževanju demokratičnih standardov. "Začasne odredbe bi morda lahko bile uporabljene kot skrajno sredstvo, ko gre npr. za poseg v osebnostne pravice posameznikov (nejavnih oseb), ki interesa medijev in pisanja o sebi s svojim ravnanjem in delovanjem niso z ničemer sprožili. V primeru "relativno javne osebe", ki je precej aktivno posegla v dogajanje, povezano z enim največjih slovenskih podjetij (ki ima mimogrede v lasti tudi velika tiskana medija), pa bi moralo biti nesporno, da je obveščanje javnosti o preteklih ravnanjih te osebe v interesu javnosti."

"Mnenja imajo še močnejše pravno varstvo kot dejstva"
Ob tem Žurej še posebej poudaril, da se boji, da včasih ne ločimo med dejstvi in mnenji ter da ne razumemo, da veljajo različna pravila objavo enih in drugih. Mnenja (kot so navedbe naj bi ..., po poročanju ... in podobno) imajo namreč še večji obseg varstva, tudi na ravni Evrope. Evropsko sodišče za človekove pravice je tako zapisalo, da je mogoče in dopustno dokazovati le dejstva oziroma informacije, ne pa tudi vrednostnih sodb, idej oziroma mnenj. Žurej je opozoril tudi na mnenje Alenke Šelih, ki je zapisala, da ima tisk pravico poleg informacij sporočati tudi ideje in mnenja. Evropsko sodišče za človekove pravice pa je zapisalo celo, da svoboda tiska zagotavlja javnosti enega izmed najboljših načinov za odkrivanje in oblikovanje mnenj o idejah in vedenju njihovih političnih voditeljev.

Zaradi tega se kazni, izrečenih tisku zaradi tiskanja informacij in idej, ki zadevajo stvari v javnem interesu, ne sme tolerirati, razen v izjemnih okoliščinah, "glede na verjetnost odvrnitve novinarjev do doprinosa k javni razpravi, o stvareh, ki zadevajo življenje skupnosti," je Žurej opozoril na zapis Erica Barendta in ostalih v priročniku za svobodo izražanja Article 19.

"Vedno bodo obstajali tisti, ki bodo omejevali svobodo govora"
Ob vsem povedanem Žurej opozarja, da je treba, preden nekaj omejimo, vedeti, ali gre za omejevanje mnenja ali razširjanja dejstev in okoliščin, četudi morda napačnih. Po njegovem mnenju bodo vedno obstajali tisti, ki bodo svobodo govora skušali omejevati. Takšna zgodba se dogaja vsak dan, povsod po svetu, od zrelosti pravne države pa je odvisno, koliko tega dopusti.

Repanšek je še opozoril, da s(m)o novinarji zavezani kodeksu novinarske etike, ki jim nalaga, da objavljene trditve preverijo(mo), o domnevah pa govorijo(mo) in pišejo(mo) s pogojniki. "Prizadeta oseba ima na voljo tudi zelo široka instrumenta popravka ter odgovora in ne dvomim, da bi svoje dobro ime in interese zlahka obranila tudi na druge načine."

Milosavljevič: V skrajnem primeru bi se lahko zgodilo, da mediji ne bodo več smeli poročati o ničemer
Žurej je ob koncu opozoril, da mora sodišče začasne odredbe, s katerimi omejuje svobodo izražanja, izdajati v zelo izjemnih primerih. Primer bi bil varovanje zelo pomembnih interesov, ki jim družba priznava posebno varstvo in zaščito, kot je to na primer varstvo otrok ali zasebnosti družine. Varstvo ugleda in časti javnih osebnosti bo le redko izpolnila kriterije na način, ki dovoljuje vnaprejšnjo cenzuro. Moramo biti odkriti, govorimo namreč o cenzuri.

Milosavljevič pa je dejal, da se mu zdi zadeva skrajno nenavadna. Naslednjič se bo tega spomnil nekdo drug, na primer politik, in medij o njem ne bo smel več poročati. V skrajnem primeru bi se lahko zgodilo, da mediji ne bodo več smeli pisati o ničemer.