Nagovor poslancev v državnem zboru pred razpravo in glasovanjem o zaupnici so nekateri označili za Pahorjevo poslavljanje. Foto: Reuters
Nagovor poslancev v državnem zboru pred razpravo in glasovanjem o zaupnici so nekateri označili za Pahorjevo poslavljanje. Foto: Reuters
Borut Pahor
Borut Pahor po zmagi na volitvah leta 2008, na katerem je SD nastopil s sloganom "Odgovornost za spremembe". Foto: Reuters
Borut Pahor po trojnem referendumu, na katerem so volivci zavrnili vladne zakone o pokojninski reformi, delu na črno in arhivih.

Ukrepi, ki bi sledili padcu reforme, bodo surovi do amena, prišli pa bodo iz Bruslja. Nikomur pa ne privoščim tega, kar preživljajo Atene.

Borut Pahor v odgovoru na poslanska vprašanja v uvodu v redno sejo DZ-ja o potrebnosti strukturnih reform aprila 2011

Rešitev sem ponujal, ker sem želel s svojo vlado opraviti delo do konca. Žal tega parlament ni sprejel. Konsekvence so že danes vidne. Stvari se bodo samo še poslabševale, ampak ne želim strašiti.

Premier v odhodu po pogovoru s predsednikom države Danilom Türkom, na katerem sta se posvetovala o reševanju zaostrenih političnih razmer.
Borut Pahor in Jadranka Kosor
Kolegica Kosorjeva je najin odnos opisala s tako izbranimi in lepimi besedami, da mi je kot sramežljivemu moškemu skorajda nerodno ob njih, je po podpisu arbitražnega sporazuma s Hrvaško dejal Pahor. Foto: EPA
Borut Pahor in Katarina Kresal
Do konca je z njim ostala le koalicijska partnerica LDS. Foto: BoBo
Karl Erjavec, Borut Pahor in Gregor Golobič
DeSUS in Zares sta koalicijo zapustila, Pahor pa je po odhodu DeSUS-a na vprašanje, kako se odsotnost občuti pri delu vlade, na tiskovni konferenci odgovoril, da "nič bolj kot običajno". Foto: MMC RTV SLO
Borut Pahor
Borut Pahor je bil s 26 leti najmlajši član CK-ja ZKS-ja. Foto: MMC RTV SLO
Premier po srečanju ožje skupine Ekonomsko-socialnega sveta, ki je obravnavala predlog pokojninske reforme, oktobra 2010
Borut Pahor in Omar Moamer el Gadafi.
Srečanje v Gadafijevem šotoru je prineslo obet polmilijardnega posla za slovenske gradbince. Obet je odnesel padec Gadafija. Foto: MMC RTV SLO
Borut Pahor
Pahorjev semafor, na katerem naj bi se javno spremljal napredek potrebnih sprememb. Foto: MMC RTV SLO
Barack Obama in Borut Pahor
Pahorjevo srečanje z ameriškim predsednikom Barackom Obamo je pokvaril WikiLeaks. Foto: MMC RTV SLO
Borut Pahor
Svoje ukvarjanje s športom je Borut Pahor sam označil za "obsedenost". Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer


Da je karierna politika Boruta Pahorja zamikala že zelo zgodaj, je danes ob množici mladcev in mladenk, ki se kalijo v teh ali onih strankarskih podmladkih, že težko reči. Ostaja pa dejstvo, da je s 26 leti postal najmlajši član takratnega Centralnega komiteja slovenske komunistične partije in član njenega predsedstva. Kot študent politologije je za diplomo prejel Prešernovo nagrado, njegov mentor Ernest Petrič pa mu je odprl vrata za nadaljevanje študija v ZDA. A si je Pahor premislil in raje sprejel položaj "praktikanta" v Centralnem komiteju Zveze komunistov Slovenije (CK ZKS), kamor ga je povabil pozneje dvakratni predsednik države Milan Kučan.

S tem se je dokončno zapisal politiki in leta 1990 postal del znamenite slovenske delegacije, ki je protestno zapustila zadnji kongres Zveze komunistov Jugoslavije (ZKJ). Ostal je del stranke, ki se je iz Zveze komunistov Slovenije pred prvimi demokratičnimi volitvami preimenovala v Stranko demokratične prenove (SDP), leta 1993 je (ob združitvi z nekaj drugimi strankami) postala Združena lista socialnih demokratov in se na koncu, leta 2005, preimenovala v SD (Socialni demokrati).

Leta 1992 je Pahor začel svoj prvi mandat poslanca v državnem zboru. V naslednjem mandatu je bil že podpredsednik DZ-ja, leta 1997 pa ga je takratni mandatar Janez Drnovšek predlagal za zunanjega ministra. A vsem ni bil dovolj všeč. Za izvolitev mu je zmanjkal en glas. V tretjem mandatu je bil že predsednik državnega zbora. Tik pred iztekom mandata je bil, čeprav je bil na listi stranke naveden kot zadnji kandidat, izvoljen za evropskega poslanca. V Bruslju je "zdržal" skoraj do konca (in vmes večkrat potarnal, da bi bil raje v doma kot v tujini), saj je leta 2008 po volitvah v državni zbor in zmagi stranke postal premier nove slovenske vlade.

Bi bil raje predsednik ali premier?
Vmes ga je čakalo še tehtanje med kandidaturo za predsednika republike in mogočim mandatarstvom. Odločil se je za slednje (z opravičilom, da je takšna želja stranke) in z SD-jem zmagal na volitvah 2008. Ali je bila ta odločitev prava ali ne, ve samo Pahor, ki so mu kot predsedniškemu kandidatu sicer pripisovali dokaj visoke možnosti za zmago. Tri leta po prevzemu vodenja vlade ta položaj, potem ko so ga zapustili skoraj vsi partnerji, po izrečeni nezaupnici zapušča.

Pahorju so že od začetkov njegovega političnega vzpona očitali mlačnost, pretirano spravljivost in prijaznost (ki je bila v političnem kontekstu označena kot ne preveč zaželena lastnost), a očitno to ni bila ovira, da ga ne bi vedno znova postavljali na vodilne politične funkcije najprej v stranki, nato pa še v državi. Leta 1997 je od Janeza Kocjančiča prevzel vodenje stranke, na čelu katere je še danes. In tukaj, kot kaže, tudi ostaja, saj mu v stranki kljub nezaupnici v parlamentu za zdaj izrekajo podporo.

Nekonfliktnost, ki se ni obrestovala?
Pahorjeva nekonfliktnost je bila sicer večkrat glavni očitek njegovi politiki, saj naj bi ga delala mlačnega in kazala na njegovo neodločnost. Pahorjeva stranka je na volitvah 2008 strategijo gradila prav na tem, saj je bil Pahor eden redkih političnih nasprotnikov Janeza Janše, ki takratni vladi ni očital le napak, ampak je imel zanjo tudi pohvalne besede (kar mu je Janša po izrečeni nezaupnici in v "maniri" politične folklore z besedami, da lahko dozdajšnjemu premierju Borutu Pahorju priznamo, da je nekatere stvari poskušal spremeniti v pravo smer, a ga pri tem nista podpirali ne stranka ne koalicija, (morda!) nekako vrnil). Pahorjeva politika mu je z zatekanjem v "prijaznost" in "nekonfliktnost" v skladu z načelom "saj smo vsi dobri ljudje", kot je takrat večkrat dejal sam, morda res prinesla zmago, če pa je povzročila tudi nedavni padec, pa je v pristojnosti analize političnih komentatorjev.

Katrca, "uštimanost" in obsedenost s športom
Pahorjeva zasebnost je bila javnosti vedno nekako odprta in zaprt hkrati. Znano je, da ima sina s partnerico Tanjo Pečan, bolj kot z vrtanjem v zasebnost premierja pa so mediji javnost razveseljevali z "bombončki", kot so njegova ljubezen do stare katrce, s katero se (je) prevaža(l) tudi na seje vlade, ljubezen do kakovostno krojenih oblačil znanih blagovnih znamk (ne pozabimo, da je leta 1998 prejel strokovnega viktorja za najbolj elegantno oblečeno medijsko osebnost), znan pa je tudi po skrbi za svoje telo, saj je nekajkrat celo priznal, da gre pri njem za pravo obsedenost s športom. Pohvalil se je, da se ukvarja s triatlonom in opravi tudi po dva treninga na dan. In če so mediji Janeza Drnovška opazovali med tekom po Rožniku v družbi njegovega psa, nekateri Janezu Janši letos sledili na Triglav, so Pahorja največkrat prepotenega "zasačili" v trenirki ali tekaški opremi, pretekel pa je tudi maraton.

Če te mama ne pohvali ...
Je pa Pahor, ki je po smrti očeta odraščal sam z mamo, novinarjem na tiskovnih konferencah sam razkril nekatere podrobnosti iz svojega življenja, ki so, tako je dejal sam, vplivale na njegove poznejše odločitve. Tako je decembra lani dejal: "Kot otrok sem svoji mami velikokrat zameril, ker me ni pohvalila, kadar sem kaj dobro naredil. To sem ji nato tudi omenil in mi je rekla, da je to, kar naredim dobro, samoumevno. Posvetiti pa se je treba težavam. Ko vlada dela dobro, je samoumevno, kritizira pa se, ko je kaj slabše. Hvaležen sem mami, da me je tako vzgojila. Ker le tako lahko nekdo vodi državo v tako težkih časih."

Midva z Jadranko
Pahorjev mandat je namreč sovpadel v čas svetovne finančne in gospodarske krize, ki se samo še poglablja. Težave s koalicijskimi partnerji so se z manjšimi praskami kazale že prvo leto mandata, zato se njegovi vladi javno kot najvidnejši uspeh pripisuje (le) sklenitev arbitražnega sporazuma s Hrvaško. Da gre za uspeh, lahko podkrepimo s tem, da so tako na referendumu odločili volivci, ki so vse druge poskuse večjih sprememb na referendumih zavrnili. Pahorjeva prijateljska politika se je kazala ves čas pogajanj s Hrvaško, saj sta s hrvaško premierko Jadranko Kosor vsaj na videz vzpostavila zelo pristne stike, ki so bili predmet številnih hudomušnih pripomb v javnosti (med njimi tudi barvna usklajenost njunih oblačil).

Moamerjeve obljube je vzela vojna
Pahor je tudi sicer opravil kar nekaj državniških obiskov, s katerimi je skušal ustvariti pogoje za reševanje slovenskega gospodarstva. V Indiji se je pogovarjal o možnostih sodelovanja Adrie Airways (ki zdaj čaka na državno dokapitalizacijo ali propad), v Libiji pa je pri Moamerju Gadafiju med drugim iskal možnosti reševanja slovenskega gradbeništva v krizi. Od zadnjega sta po padcu Gadafija namesto pol milijarde vrednega posla ostali le kameli, darilo libijskega voditelja Pahorju, ki še vedno čakata na prihod v novo domovino.

S poglabljanjem krize je postala vse slikovitejša tudi Pahorjeva retorika. Legendarni stavek "danes je fantastičen dan" ob podpisu arbitražnega sporazuma na Švedskem je postal del ljudske folklore. V poskusih uveljavljanja reform je večkrat govoril o "krmarjenju barke v mirne vode" in "izogibanju valovom", kar pa vladi (in parlamentu) ni uspelo najbolje.

S 3.000 evri na mesec ne morem preživeti
V osje gnezdo je dregnil v času poskusa splavitve zakona o malem delu, ko je z znamenito izjavo ("Od svoje plače (3.002 evra) ne morem preživeti meseca in živim od tega, kar sem zaslužil prej. Tako, da boste vedeli, da niste edini, ki se borite iz meseca v mesec, ampak se tudi predsednik vlade.") pokazal, da morda ne ve čisto natančno, kako živi večina državljanov. Pozneje se je zanjo opravičil s pojasnilom, da izjava morda ni bila potrebna, a da je resnična. Zbodle so ga namreč izjave tistih, ki so se posmehovali njegovi odločitvi, da bo v času krize in varčevanja sam plačeval za reprezentanco.

Pahorju ni bilo mogoče pripisati afer, podobnih tistim, v katere so se zaplet(a)li nekateri člani njegove vlade, a se je v javnosti prav zaradi barvitega izražanja pogosto (tudi s posmehom) raje govorilo o o tem, kako je kaj rekel, medtem ko je vsebina ostajala v ozadju. Tako je tudi s tisto o "varni strani radarja", že omenjeni barki in "nemško-francoskem vlaku", ki so seveda postale "pahorizmi".

"So what?"
Še pred tem, po letu dni vladanja, se je (tema je bil nogomet oziroma očitki, da si skuša prek nogometne slave priboriti politične točke; uvrstitev nogometne reprezentance na svetovno nogometno prvenstvo je namreč označil kot za Slovenijo globalno pomembno informacijo) v vseh medijih znašel njegov "so what". Kritikom je takrat vzkliknil: "So what!? Oni so veliki zmagovalci! So what? Kaj pa je zdaj? Kdo pa sem jaz, da bom 'tlele' malenkosten. Me imate za malenkostnega človeka? Jaz kot predsednik vlade pa moram razumeti to globalno informacijo in izkoristiti vse poslovne priložnosti, ki so nam s tem dane."

Stisk roke za Guantanamo?
Tudi afera WikiLeaks ni šla mimo Slovenije, in čeprav Pahor nikakor ni edini v ameriških depešah neprivlačno omenjeni politik, pa je javnost izvedela za njegovo domnevno kupčevanje v zameno za rokovanje z ameriškim predsednikom Barackom Obamo. Depeša namreč pravi, da je Pahor v zameno za srečanje z Obamo obljubljal sprejetje ujetnika iz Guantanama, kar je nato omogočil sprejeti zakon o tujcih. Pahor je po objavi depeše izrazil obžalovanje, da je slovenska javnost sporočilo z ameriškega veleposlaništva razumela na omenjen način, pa tudi ameriško veleposlaništvo je pojasnilo, da ga ne gre razlagati tako, kot je bilo posredovano javnosti. "To je treba vzeti v zakup. To je politika, in kdor se boji vročine, naj ne hodi v kuhinjo," je komentiral Pahor.

Off the record: ne citirajte me
Zelo odmevna je bila tudi zadeva "off the record", tonski posnetek Pahorjevega brifinga novinarjev (na tem mestu je treba povedati, da je Pahor novinarjem dejal, da gre za pogovor zaupne narave in da naj ga ne citirajo), kjer se je slišala druga stran njegovih retoričnih sposobnosti. Eden izmed novinarjev je pogovor namreč kljub temu snemal, ta pa se je (po spletu okoliščin) znašel najprej na YouTubu, nato pa v slovenskih medijih. Na njem se je premier razgovoril o propadlem logističnem holdingu, tranzicijskih krajah, namenih tujih vlagateljev v Sloveniji ipd. in vse skupaj začinil z nekaj sočnimi kletvicami. Madžarskemu premierju Viktorju Orbanu je zaradi zakona o medijih, zakona o državljanskih pravicah in spremembah ustave napovedal politični pogreb in izrazil zaskrbljenost zaradi namere Kitajske, ki bi v primeru nakupa Slovenskih železnic v državo pripeljala 25 tisoč Kitajcev, kar je številka, ki za Kitajce ne bi pomenila veliko, za Slovenijo pa bi postala socialni fenomen (in s tem težava).

Reforma, referendum, reforma, referendum, reforma, referendum ...
Kljub vsemu drži, da se je Pahor (in njegova vedno manjša vlada) trudil, saj je skušal uvesti vrsto reformnih zakonov in sprememb. Da je tako, mu je priznal (a šele, ko je vlada definitivno padla) celo Janez Janša. Kdo vse (ali kdo mu ni) metal polen pod noge, ni enostavno določiti, saj nekdanja koalicija kaže na opozicijo in obratno. V poskusih vpeljave nujnih reform, ki so bile in so še potrebne tudi zaradi krize, je skušal Pahor javnost in poslance animirati z vladnim semaforjem, ki bi (z rdečo, oranžno in zeleno) kazal napredek reform. A po vsaki reformi, ki mu jo je uspelo spraviti skozi parlament, ga je za vogalom čakal referendum, nazadnje superreferendumski dan 5. junija, ko se je odločalo o treh zakonih, ki so po preštetju glasov vsi padli.

Najbolj ga je prizadel padec pokojninske reforme, za katero sicer nihče ni javno izrekel, da ni potrebna, a je imel vsakdo svoje ideje o njeni "pravilni" izvedbi. Predvsem v povezavi s to reformo, je Pahor, ki je sicer velikokrat govoril o lastnem prevzemanju odgovornosti, na eni zadnjih tiskovnih konferenc po seji vlade dejal: "Ljudje imajo pravico zavrnitve, a potem se morajo zavedati tudi posledic. Jaz odgovornosti ne bom prevzel. Svoje delo sem opravil."

Zvestoba do ...
Značilnost vladanja Boruta Pahorja je bilo tudi njegovo neomajno zaupanje v ministre in sodelavce, ki jih je, ko so se zapletali v afere, branil skoraj do zadnjega trenutka. V bran je vzel Simono Dimic, za katero se je razkrilo, da naj bi ji hišo gradili Vegradovi delavci, sporna pa naj bi bila tudi zelo ugodna posojila, ki jih je dobila na bankah, po razkritju lastniškega deleža v družbi Ultra Gregorja Golobiča, ki ga je ta zamolčal, je odločitev o morebitnem odstopu brez komentarja prepustil Golobiču, zavrnil je ponujeni odstop Katarine Kresal in dolgo stal ob strani kmetijskemu ministru Milanu Pogačniku (vpletenem v afero bulmastifi in sum korupcije).

Vendar pa ni niti poskušal rešiti Henrika Gjerkeša (ta si je jamo z vožnjo pod vplivom alkohola skopal sam) in Karla Erjavca, ki je odstopil med razpravo o njegovi razrešitvi, ki je sledila na poziv Računskega sodišča. Erjavec je pred glasovanjem o razrešitvi stopil za govorniški oder in z naslednjimi besedami odstopil sam: "Zahvalil bi se tudi predsedniku vlade za sodelovanje. Vidim, da je ta razprava zanj mučna, in nočem, da bi trpel."

Po drugi strani pa Pahor podobnega poziva Računskega sodišča, ki se je nanašal na ministra za finance Franca Križaniča, ni upošteval. "Ubranil" ga je z besedami: "Poziva Računskega sodišča nisem odklonil z levo roko. Upoštevati je treba, da je minister Križanič najbolj obremenjen minister v času gospodarske krize. To mi daje dovolj moralne opore za odločitev."

Razvoj dogodkov je pokazal, da njegovi sodelavci niso čutili podobne lojalnosti do svojega vodje. Najprej je odšel DeSUS, nato še Zares. Ostala mu je le podpora LDS-a, ki pa, posebej po odstopu Katarine Kresal, povezanim s spornim najemom zgradbe za NPU, ni zadostovala. Borut Pahor je tako tretji predsednik vlade v zgodovini samostojne Slovenije, ki je moral oditi po izglasovani nezaupnici v državnem zboru. Pred njim sta šla po tej poti že Lojze Peterle in Janez Drnovšek. Pahor po prvih odzivih iz stranke sicer ostaja na čelu Socialnih demokratov in bo s tem gotovo tudi njen najbolj izpostavljeni človek na prihajajočih predčasnih parlamentarnih volitvah.

Borut Pahor po trojnem referendumu, na katerem so volivci zavrnili vladne zakone o pokojninski reformi, delu na črno in arhivih.

Ukrepi, ki bi sledili padcu reforme, bodo surovi do amena, prišli pa bodo iz Bruslja. Nikomur pa ne privoščim tega, kar preživljajo Atene.

Borut Pahor v odgovoru na poslanska vprašanja v uvodu v redno sejo DZ-ja o potrebnosti strukturnih reform aprila 2011

Rešitev sem ponujal, ker sem želel s svojo vlado opraviti delo do konca. Žal tega parlament ni sprejel. Konsekvence so že danes vidne. Stvari se bodo samo še poslabševale, ampak ne želim strašiti.

Premier v odhodu po pogovoru s predsednikom države Danilom Türkom, na katerem sta se posvetovala o reševanju zaostrenih političnih razmer.
Premier po srečanju ožje skupine Ekonomsko-socialnega sveta, ki je obravnavala predlog pokojninske reforme, oktobra 2010