"Bila sem drugič noseča in brezposelna, po spletu okoliščin sem ostala sama, brez partnerja. Nisem si želela drugega otroka, a sem se vseeno odločila, da ga obdržim. Ko pristaneš na socialni pomoči, ti po plačilu najemnine, položnic in res najnujnejših stroškov ne ostane nič. Dva majhna otroka pa vsak mesec potrebujeta zdravo hrano, oblačila, obutev … In ko sprevidiš, da boš moral po pakete na Rdeči križ, si moraš priznati, da si res v krizi …" pravi mamica dveh majhnih otrok o času pred dobrima dvema letoma, ko je bila v zelo veliki stiski.

Težko je, ko si tako zelo na tleh
"Ko stopiš v vrsto pred humanitarno organizacijo in čakaš, da boš dobil nekaj mleka, makaronov in moke, bi se najraje ugreznil v zemljo. Sprašuješ se, zakaj si tukaj, kako se je moglo zgoditi, da si padel tako globoko. Kličeš na Karitas, kličeš v druge organizacije, ali ti lahko kdo pomaga plačati vsaj kakšno položnico, in vseskozi padaš le še globlje. Nikakor ne moreš priplezati na pozitivno ničlo, da ne bi bil nikomur nič dolžen … Res je težko, ne da se opisati z besedami, kako težko je, ko si tako zelo na tleh."

Pogosto bolnišnično zdravljenje, ukradeni avto in selitev …
"Še teže je, če imajo otroci zdravstvene težave. Moja punčka jih je imela, najbrž zaradi vsega stresa, tudi mojega. Nenehno sem bila z njo v bolnišnici, z nama pa dojenček, ki sem ga še dojila … res res je bilo težko. In ves ta brezup …"

"Tisto leto so mi tudi ukradli avto, pa še preseliti smo se morali na povsem drug konec, tako da je bilo daleč do vrtca. Veliko vožnje z avtobusi je bilo vsak dan, in vsakič ko je imela punčka dihalno stisko – običajno je bilo to ponoči –, sem morala še dodatno plačevati za prevoz do dežurnega zdravnika … Kar toneš in toneš in se le sprašuješ, ali bo kdaj bolje. Res je bilo težko."

"Botrstvo mi je takrat pomenilo možnost, da sem otrokoma vsaj enkrat na mesec lahko kaj dala: igračko, kakšno drugo veselje, obisk predstave, živalskega vrta, možnost, da ju kam odpeljem, da jima dam nekaj sicer popolnoma nedosegljivega. Tako sta bila vsaj včasih takšna kot drugi otroci. Botrstvo mi je omogočilo razveseliti ju."

Še vedno ni lahko, v primerjavi s prej pa je super odlično!
Potem pa se je le zgodil preobrat, ko je mamica z veliko truda, osebne zavzetosti, opravljenih tečajev in izobraževanj ter seveda po neštetih prošnjah dobila delo, ki je po nekaj mesecih preraslo v redno zaposlitev. In prineslo redno plačo: "Do decembra mi je uspelo splavati iz dolgov ter plačati vse dolgove in opomine, prišla sem na pozitivno ničlo in vsaj malo zadihala. Še daleč smo od tega, da bi nam bilo bajno, da bi imeli vse. Morda imam 200 evrov več, kot sem jih imela prej, kljub temu pa lažje živimo. V primerjavi z življenjem prej nam gre zdaj super odlično," je vesela mama.

Zdaj bom jaz botra!
Takoj ko je bil poplačan zadnji dolg, je mamica izpolnila obljubo, ki si jo je dala takrat, ko je bilo najhuje: "Ker je meni Botrstvo v minulem letu res izjemno veliko pomenilo, sem se odločila, da bom isto veselje omogočila kakšni drugi družini in tako skušala povrniti vse tisto, kar mi je bilo dano in za kar sem bila najbolj hvaležna v letu 2014. Občutki, ko sem poklicala na ZPM Moste in povedala, da bi rada končala prejemanje prispevka iz Botrstva in da bi zdaj rada sama postala botra, so bili fenomenalni!"

Za mamo dveh otrok je nekaj zelo težkih let, iz katerih se je prebila z veliko truda, pa tudi s pomočjo projekta Botrstvo: "Če verjamem v kakšen projekt, je to zagotovo Botrstvo, saj pomoči ne more dobiti kar vsakdo. Za pomoč iz njega zaprosimo le ljudje, ki nam to res veliko pomeni, saj nam omogoča preživeti hudo stisko. Zato projekt močno podpiram in hočem v njem v prihodnje sodelovati, saj je fenomenalen," sklene svojo pripoved mamica dveh majhnih otrok.

Zakaj pa ste vi postali botri?
Mamica dveh otrok je zdaj ena od več kot 4000 botrov in boter, ki mesečno pomagajo otrokom v stiski. Tudi vaše zgodbe o tem, kaj je vas pripeljalo med botre, bomo veseli – pošljite jo na e- naslov jana.vidic@rtvslo.si.

Jana Vidic, Val 202