"Z mami zelo paziva, da dobita brata pri obroku več hrane, saj še rasteta, jaz pa čez dan pijem veliko vode, da ne občutim lakote tako zelo. Potem pride večer in greva z mami velikokrat lačna spat, kruli nama, potem pa se pogovarjava o šoli ali čemer koli drugem, da se s pogovorom skušava uspavati."

Tako resnobno pripoveduje 14-letni Sebastjan o strategiji, ki sta jo naredila z mamo, da prvošolček, otrok s posebnimi potrebami, in mlajši, še v vrtcu, ne bi občutila finančne stiske. Odkar je mama brezposelna, živijo le od socialnih pomoči.

Bosta lačna tudi v šoli?
“Ljudje si mislijo, da imaš za preživeti, če imaš socialne transferje. Grozno je, ko poslušam, da pri nas ni lačnih ljudi, sploh pa ne otrok, sama pa svojim nimam kaj dati. Res nimamo niti za hrano. Mlajša sta zelo vesela, ko gremo na Karitas, ker tam dobita vsaj kakšno sladkarijo. Če dajo v paket dve konzervi sardin, bi se najraje stepla zanju. Sebastjan se pa tako odreka vsemu. Reče jima, da ni lačen, ali pa, da je jedel, ko ga nista videla. Zdaj še nekako shajamo, ker sta šolarja ostala prijavljena za šolsko kosilo, čeprav najbrž ne bomo dobili subvencije. Že naslednji mesec ju bom najbrž prisiljena odjaviti, in tako ne bo hrane ne doma in ne v šoli," je obupana mama.

“Težko je, večkrat grem spat lačna kot sita, pred kratkim sem zaradi pomanjkanja hrane omedlela. In potem pride mlajši sin domov in mi pol ure pripoveduje, kako so bile slastne mandarine v šoli. Jih boš kupila, mami? Pa ne morem, nikakor ne, pa čeprav gre za navadne mandarine …”

Bede ne moreš povsem skriti
Toda prevara, ki uspeva pri hrani, drugje ne deluje, je žalosten Sebastjan: “Starejši si zelo želi na nogomet in bi treninge res potreboval, ker je otrok s posebnimi potrebami in bi mu koristili, pa tudi razumem ga, ker si želim tudi sam trenirati boks, pa ga ne morem. Mlajši bi rad na kakšno predstavo, pa v živalski vrt, pa na igrišča, tudi na počitnicah še nikoli nismo bili, pa z mami iščeva izgovore, da poveva, zakaj ne gremo … Saj nimamo skoraj ničesar, kar imajo vrstniki. Sem edini brez kolesa. Ko se gredo prijatelji malo peljat, rečem, da se mi ne ljubi. Ne morem z njimi v kino, ne morem po pouku na kak prigrizek. Oni tja redno hodijo, jaz sem bil v McDonald’su le enkrat … v šoli tudi ostajam edini na računalniku, ki mi ga posodijo učitelji, ker ga doma nimam."

Najraje bi se kar ubila …
“Nimajo ne skiroja, ne rolerjev, ničesar, kar si želijo. In mlajša dva se že veselita Božička, da mu bosta pisala, kaj naj jima prinese. Izkušnje pa so našega prvošolčka že naučile, da je zadnjič vprašal: Mami, a ne, da ne bo spet samo čokolade prinesel, saj sem bil vse leto priden?”

Mame ne skrbi le, kaj bo prinesel Božiček, temveč tudi, kam. Še pred napovedano deložacijo se jim lahko zgodi, da jim bodo odklopili plin in bodo ostali tudi brez tople vode in ogrevanja. Pred kratkim sta namreč izvršitelja že prišla na vrata izterjat vsaj del dolga, ki je zaradi sodnih stroškov ogromen:

“Povedala sem, da nimamo ničesar in ne morem plačati, zato sta stopila v stanovanje in popisala nekaj stvari, tudi otroško opremo. Dala sta mi nekaj ur časa, tekla sem naokrog in si le nekako izposodila 200 evrov, a to je le delček dolga. Prihodnji mesec jih bo ob vseh drugih stroških treba spet odšteti dvesto, in sploh si ne predstavljam, kaj bom takrat. Najraje bi se kar ubila.”

Boks kot življenje
Sebastjan je mami res v oporo in skuša skriti svoje želje, da je ne bi še bolj obremenjevale, a ko beseda nanese na boks in idola Dejana Zavca, kar zažari: “Ker je strateška igra, na vse moraš biti pozoren, na vse gibe, na vse udarce, kako se boš ubranil, moraš imeti veliko samozavesti, a si boljši, nisi boljši …”

Kot bi opisoval boj za preživetje svoje družine.

Jana Vidic, Val 202