Parlament je 25. junija 1991 sprejel več osamosvojitvenih zakonov, med njimi zakona o državljanstvu in o tujcih. Po zakonu o državljanstvu so morali državljani drugih republik SFRJ-ja, ki so imeli prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji, v roku pol leta vložiti vlogo za pridobitev slovenskega državljanstva. Za tiste, ki tega niso storili, so 26. februarja 1992 začele veljati določbe zakona o tujcih, s katerim jih je država izbrisala iz registra stalnega prebivalstva in jih prenesla v t. i. pasivno evidenco. Takih je bilo več kot 25.000.

Vprašanje se je začelo urejati čez skoraj 10 let, ko je ustavno sodišče v letih 1999 in 2003 odločilo, da je bil izbris nezakonit. Prvi poskus ureditve vprašanja je bil leta 2003, ko je DZ sprejel tehnični zakon o izbrisanih. A je zakon aprila 2004 padel na referendumu. Ministrstvo za notranje zadeve je nato dopolnilne odločbe o stalnem prebivanju začelo izdajati neposredno na podlagi odločbe ustavnega sodišča.

Šele marca 2010 je DZ nato sprejel spremembe zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanjega SFRJ-ja v Sloveniji, s katerim je uredil še status tistih izbrisanih, ki niso bili upravičeni do dopolnilnih odločb.

Brglez: Iskanje krivcev bi bilo neplodno
Država pa je začela vprašanje odškodnin urejati po tem, ko je Evropsko sodišče za človekove pravice leta 2012 odločilo, da slovenskim oblastem ni uspelo v celoti urediti vprašanja izbrisanih. Država je odškodninsko shemo sprejela konec 2013, v njej pa določila, da izbrisanim za vsak mesec izbrisa pripada pavšal 50 evrov. Doslej je bilo priznanih za 25 milijonov evrov odškodnin.

Ob današnji 25. obletnici izbrisa pa se je Brglez v pisnem sporočilu za javnost vsem tistim, ki se jim je z izbrisom zgodila krivica, javno opravičil za to dejanje, pa tudi za vse trpljenje, poniževanje in klevetanje, ki so ga bili deležni v času dokazovanja tega, da jim je bila storjena krivica.

Izbris je označil za kršitev človekovih pravic, ki se v naši državi ne bi smela zgoditi, in temen madež nastajanja samostojne slovenske države. Po njegovem mnenju bi bilo danes, 25 let po izbrisu, iskanje "krivcev za to dejanje neplodno, saj jih je bilo žal preveč udeleženih".

Hkrati je neprimerno, nedostojno in zavržno še vedno predvsem namigovanje določenih političnih akterjev, da so bili med izbrisanimi samo tisti, ki naj bi nasprotovali slovenski osamosvojitvi oz. naj bi bili izbrisani špekulanti, ki so čakali, da bodo videli, kam se bo v povezavi s slovensko osamosvojitvijo obrnilo kolo zgodovine.