"Zbolela sem za rakom dojke. Zdravljenje je bilo težko, naporno, hudo, komaj sem preživela. Hkrati pa so se zaradi dolgotrajne bolniške odsotnosti že zmanjšali moji prihodki."
Kazali so se že tudi prvi znaki moževe hude bolezni, ki pa je tudi strokovnjaki še niso prepoznali in je tudi niso zdravili, zato se je njegovo nerazumno in družbeno nesprejemljivo vedenje le stopnjevalo. Ob tem še strah za mamino življenje in vse večja finančna stiska: vse to je bilo za takrat še osnovnošolko Tjašo zelo veliko, preveliko breme.

Kar zbolevala sem ob misli, da je spet treba v šolo
"Vse se je dogajalo hkrati in težko je bilo vse to preživljati. Zaradi denarne stiske so me sošolci pogosto zasmehovali, norčevali so se iz bolezni staršev, češ, saj ti sploh nimaš očeta in podobno. Kot da sem z drugega sveta. Nekomu, ki ima zdrave starše in dovolj denarja, je bilo težko razumeti, kako težko je, če vsega tega nimaš ... kako je hoditi v šolo, ko te tam nihče ne sprejema," solze vseskozi drsijo po Tjašinem licu. Ne le zato, ker je bilo tedaj res težko, pač pa tudi, ker ve, da se še zdaj številnim otrokom dogajajo podobni primeri. "Kar zbolevala sem ob misli, da je spet treba v šolo, včasih sem zjutraj tudi bruhala od hudega. Tudi učitelji mi niso znali pomagati ali pa vseh teh mojih stisk niso niti opazili. Bilo je res težko."

"Vse pogosteje sem razmišljala le še o tem, kako naj vsemu temu naredim konec. Kako naj se vsega tega rešim? Razmišljala sem, ali je kaj narobe z menoj ali pa z vsemi drugimi? Nikakor si nisem mogla razumsko pojasniti vsega, kar se je dogajalo ..."

Nisem zdržala vseh teh pritiskov
"Na koncu nisem zdržala vseh teh pritiskov. Psihično sem se zlomila. Nekaj mesecev sem bila na zdravljenju, tudi v bolnišnici, potem pa so mi pomagali še psihologi, ker nisem hotela več v šolo ... zaprla sem se vase pred vsem svetom ..." Zaradi napredujoče očetove bolezni skupno bivanje ni bilo več mogoče in Tjaša se je z mamo preselila v majhno najemniško stanovanje. Ostali pa so krediti, tudi tisti, ki jih oče zaradi bolezni ni mogel več odplačevati.

Kljub temu je kazalo, da bosta mama in hči, ki se dobro razumeta in sta zaupnici, počasi le lahko obrnili nov list. Tjaša se v srednji šoli s sošolci bolje razume, kot se je z osnovnošolskimi, zaradi izjemno skromnega načina življenja se je zdelo, da bodo tudi vsi dolgovi, ki jih je oče nakopičil v bolezenskem stanju, vendarle obvladljivi. Toda pred nekaj meseci se je vse znova sesulo.

Razmišlja le še o tem, ali bo mama umrla
"Ko sem izvedela, da sem znova zbolela za rakom, sem bila zelo prizadeta, nisem vedela, kako naj deklici to povem, saj ima le še mene, mamo, s katero se lahko pogovarja, razumeva se, si pomagava ..." je težko mami, ki jo te dni čaka nov, izjemno naporen cikel kemoterapij. "Odkar je izvedela za mojo bolezen, razmišlja le še o tem, ali bom umrla ali ne ... In sama sem res v taki stiski, da bi najraje umrla, ker ne morem naprej. Finančno nikakor ne morem naprej," je obupana Tjašina hudo bolna mama.

"Nimava denarja, sem na dolgotrajni bolniški odsotnosti in s tako nizkim bolniškim nadomestilom komaj poplačam kredite. Najemnine nisem plačala že skoraj leto dni, ne morem plačati položnic in ... ne zmorem več."

Po skoraj 40 letih delovne dobe nimam niti za vitamine
"Rada bi si kupila dodatke in zdravo, svežo hrano, da bi si lahko okrepila imunski sistem in bi tako morda lahko laže prestala kemoterapijo, ki me čaka te dni. Pa ne morem. Po skoraj 40 letih delovne dobe nimam sredstev za to. Preračunati moram dobesedno vsak cent, da sploh lahko kupim najosnovnejšo hrano in potrebščine za osebno higieno. Tudi uporaba vsega je nato minimalna. Rada bi kupila kaj več, predvsem za hčerko. Rada ima čokolado, rada ima kosmiče, jogurte, sadje ... pa ji tega ne zmorem kupiti. Rada ima pomfrit, pa ... žal. V trgovini vidim, kako si česa želi, kako so očke lačne, težko ji rečem ne, ampak ne gre drugače," s tresočim glasom govori mama.

Če Tjaša izgubi mene, bo ostala sama ...
"Hudo je, ker sva obe bolni, tudi jaz moram redno jemati zdravila in uporabljati inhalatorje. Hudo je, ker imam le še njo in ne znam si predstavljati, da ..." Tjaša ne zmore izgovoriti svojih najtežjih misli. "Ponoči pogosto ne morem zaspati, ker razmišljam o tem, kako bova zmogli, kaj bo z maminim zdravljenjem, kaj s položnicami, bova imeli za hrano, bova morali še iz tega stanovanja?"

"Bolezen je zelo napredovala po vseh kosteh od glave, hrbtenice, medenice ... zdravniki skušajo bolezen vsaj ustaviti, ne vem pa, ali bodo uspeli. Ko sem sama, veliko razmišljam o svoji bolezni, jemljem veliko zdravil, a imam kljub temu hude bolečine, ki jih drugim skušam prikriti. Zdaj me čaka še kemoterapija. Zelo se bojim, da zdravljenju navkljub hči nekega dne ne bo ostala sama ... Njen oče je sicer živ, a kot da ne bi obstajal več. Zaradi svoje bolezni ne zmore več z nikomer komunicirati, nikogar več ne spozna. Če moja hči izgubi mene, bo ostala sama ..." končuje Tjašina mama.