V zadnjem obdobju se je posebej izpostavil kot predsednik vladne komisije za vprašanja prikritih grobišč, ki je odločno posegla v najbolj boleč in s strani nosilcev komunističnega režima tudi najbolj prikrit korpus slovenske zgodovine. Kot nečak narodnega heroja Tončka Dežmana je imel vpogled v delovanje zgodovinarjev pod partijskim vplivom, kjer so zgodovinarji vedno delovali po potrebah režima.

Dežman se je zgodovinskim mitom že zelo zgodaj začel upirati, v zadnjem obdobju pa, kot pravi, razkriva tiste najbolj trdovratne mite in tabuje nekdanjega režima: "Večina Slovencev med drugo svetovno vojno se ni borila na partizanski strani, ampak so bili poleg protirevolucionarjev naši predniki po večini mobilizirani v nemško, italijansko in madžarsko vojsko," poudarja Dežman. Kot ključno poudarja tudi spoznanje, da je partizanska vojska, ki se je imensko borila za svobodo, ubila več domačih ljudi kot pa okupatorjevih vojakov. "Poleg tega je revolucionarna stran večino svojih žrtev ubila po vojni in ne med njo, umorila je več neoboroženih oseb kot pa oboroženih. Vse to so dejstva, ki jih bo pač treba sprejeti taka, kot so", je prepričan Dežman.

Glede sprave poudarja misel, da je edina mogoča sprava – sprava z resnico, pa naj bo ta še tako boleča. Izjave predsednika Zveze borcev Tita Turnška, ki zatrjuje, da so bili povojni poboji sojeni, označuje kot eklatantno laž in napad na pravni sistem republike Slovenije, v katerem je z Zakonom o popravi krivic določeno, da so pomorjeni brez sojenja nedolžne žrtve komunističnega režima in njihovi svojci deležni odškodnine in opravičila države.

Dežman izpostavlja razdvojenost slovenskega naroda in krivdo pripisuje tistim, ki ignorirajo nova zgodovinska dejstva in na desettisoče umorjenih v revolucionarnih pomorih po drugi svetovni vojni. Meni, da je del zgodovinarjev ostal na "titofilski" strani kot pravi, in podlegel privilegijem. Ti ne želijo videti celotne slike, ampak raje z glavo v pesku ignorirajo pomembna zgodovinska spoznanja in raziskovalna dela, ki so nastala v zadnjih letih. Gost je prepričan, da tudi to zgodovinskim mitom polpretekle zgodovine ne bo pomagalo, da bi preživeli.

Dežman se ne otepa oznake, da je največji "grobar" v državi, saj ima komisija, ki jo vodi, v evidenci več kot 600 prikritih grobišč s številom žrtev, ki gre v desettisoče. Ugotavlja, da smo z vidika spoštovanja grobov in mrtvih v dobi enoumja po letu 1945 doživeli civilizacijski zdrs pod vsako civilizirano raven, saj pravzaprav noben izmed grobov, ki sodijo v kategorijo vojnih grobišč, ni urejen. Če so po prvi svetovni vojni vse vojne žrtve imele pravico do groba in spomina, je po drugi svetovni vojni skoraj polovica žrtev ostala brez nje. Ta rasistični odnos do smrti in pokojnikov, ki ga je uveljavil komunistični režim, ni bil veliko boljši, ko je šlo za partizanske grobove, trdi Dežman in poudarja, da je režim kar izbrisal številne partizanske družinske grobove, ki so skoraj vsi označeni s križi. Sam tu razvija tezo o komunističnem ateističnem pokopu, ki ni imel pietetne, ampak samo ideološko funkcijo, zato izpostavlja primere, ko nekdanjemu režimu ni bilo mar za posmrtne ostanke padlih partizanov.

Razvila se je etična poškodovanost v slovenski družbi, ki v odnosu do mrtvih še vedno traja. Kot primer je Dežman navedel lanski izkop posmrtnih ostankov okrog 50 Romov, ki so jih partizani pomorili v Iškem vintgarju maja 1942. Čeprav gre za genocidni umor, del porajmosa, in velik zločin, saj je bila polovico pobitih otrok in žensk, so storilci, med njimi narodni heroji, še vedno deležni vseh časti, ljubljanska mestna oblast pa zavrača, da bi na Žalah posmrtne ostanke romskih žrtev pietetno pokopali. V pogovoru bomo videli tudi še neobjavljene posnetke romskega morišča v Iški.

S tega vidika vidi Dežman izpostavljanje komunistične rdeče zvezde in čaščenje tega simbola v zadnjem obdobju kot neslano provokacijo in poskus zastraševanja prebivalstva, ki je trpelo zaradi stalinistične revolucije. Pomemben del slovenske, celo vladajoče elite s tem znova kaže, da jim osamosvojena in demokratična Slovenija ni bila intimna opcija, kar je slab obet za skupno prihodnost.

V času, ko je veliko govora in etiketiranja na temo sovraštva, izključevanja in ekstremizmov, Dežman izpostavlja nevarnost levega oz. komunističnega ekstremizma, ki je "zgodovinsko gledano povzročil daleč največ sovraštva, izključevanja in žrtev med Slovenci", je še prepričan Dežman.