Njena zgodba je le ena izmed mnogih zgodb čistilk, ki prek čistilnih servisov delajo v izkoriščevalskem razmerju, h kateremu pa najbolj pripomorejo državne institucije z izbiro najcenejših ponudnikov na javnih razpisih, kjer včasih cena ne pokrije realnih stroškov čistilnega servisa.

Izvorni greh je dumping cen čistilnih storitev, je prepričan Goran Zrnič iz Svetovalnice za migrante. Javni naročniki preprosto izberejo najcenejšega ponudnika, pri tem pa se ne vprašajo, ali lahko s to ceno sploh pokrije stroške za delavca. Druga težava pa je oddajanje javnih naročil podizvajalcem, s čimer se še bolj zabriše nadzor nad izvajalcem. "Če izvajalec storitev opravlja za minimalno ceno, potem je na mestu vprašanje, kakšen interes dejansko ima, da se spusti v tak posel."

Da je dumping cen pri javnih naročilih storitev čiščenja pereča težava v Sloveniji, meni tudi predsednik sekcije čistilcev pri Obrtni zbornici Slovenije Simon Slokan, kjer so prav zaradi tega objavili izračune za priporočeno ceno storitev, upoštevajoč stroške, ki jih ima čistilni servis z delavcem, zaposlenim za minimalno plačo in minimalno ceno, pod katero gre storitev že v škodo izvajalca. "Mi smo te izračune pripravili prav zaradi pogodb, sklenjenih pod ceno, kjer je storitev še realno izvedljiva, ne da bi se pri tem kršila delovna zakonodaja." pravi Slokan.

Dumping zaradi referenc
Kljub prizadevanjem sekcije pa je spopadanje z dumpinškimi cenami javnih naročil vse prej kot preprosto. Odločitev državne ustanove na javnem razpisu lahko namreč z revizijo izpodbija le kandidat, ki na razpisu ni bil izbran. A tudi državne revizijske komisije dumpinške cene niso prepričale v razveljavitev razpisa, saj je v tovrstnem primeru prisluhnila argumentu ponudnika, ki je navajal, da z dumpinškimi cenami želi zgolj pridobiti reference, potrebne za nadaljnje pridobivanje poslov.

A tovrstne reference prihajajo s svojo ceno v praksi. Tako Slokan izpostavlja, da so na sekciji že prejeli obvestila o izkoriščanju delavk, ki morajo delati več kot 10 ur dnevno za minimalno plačo. "Mi smo obveščeni o takšnih zgodbah, a nimamo dokazov. Smo že večkrat podali prijave na inšpektorat za delo, pa smo bili nad odzivom razočarani. Namesto, da bi že naslednji dan preverili, ali dejansko prihaja do takšnih zlorab, pa prijava obtiči na njihovi delovni mizi in čaka, da bo prišla na vrsto."

Minimalna plača za 200 ur mesečno
Ima pa bogate izkušnje z resničnostjo dumpinških cen nekdanja zaposlena pri čistilnem servisu, ki pripoveduje, da je mesečno opravila 200 ur dela za minimalno plačo. "Nadur mi niso izplačevali, nekatere moje sodelavke pa so bile zaposlene celo za polovični delovni čas, pa so delale več kot 10 ur dnevno. Tudi na sodišču, finančni upravi in v drugih državnih organizacijah," pripoveduje in doda, da se marsikatera čistilka boji upreti delodajalcu, v strahu, da bi izgubila službo in s tem pogoje za preživetje.

Ko so se začela prva zamujanja z izplačili, so dekleta začela prejemati dele plač, kar v gotovini, regrese pa so že pred tem prejemale kar v vrednostnih bonih za posamezne trgovske verige. "Jaz sem te bone potem prodajala, ker so bile za dražje trgovine in sem na tak način dobila nekaj denarja za regres," pripoveduje.

Ekonomičnost in račun, ki se ne izide
Tako nekdanja zaposlena pri čistilnem servisu kot tudi Zrnić se sprašujeta, ali ne bi bilo v določenih primerih, zlasti ko je naročnik državna ustanova, ki bi morala poslovati zgledno, dobro razmisliti, da sami zaposlijo čistilke, nad katerimi bi lahko imeli tudi neposreden nadzor. Ob nedavnih razkritjih izkoriščevalskih pogojev dela v enem izmed čistilnih servisov je več medijev na državne ustanove naslovilo prav to vprašanje, a je bil odgovor vselej, da takšna odločitev ne bi bila ekonomična.

Ekonomičnost se kaže skozi priporočene cene v javnih razpisih, kar ne nazadnje kaže tudi nedavni razpis za storitve čiščenja na okrožnem sodišču v Slovenj Gradcu, objavljen na portalu e-naročanje. V razpisu potrebujejo dve čistilki za peturni dnevni delovnik, pri čemer sami zagotovijo čistila in opremo. Orientacijska vrednost naročila pa znaša 1.375 evrov mesečno. Po komentarjih na spletnem portalu, da gre za ceno, ki ne zagotavlja preživetja družbe, pa so na sodišču odgovorili, da so izhajali iz okvirne postavke 6,54 evra na uro, kar je deset centov nad teoretično minimalnim izračunom stroška dela sekcije za čistilce. Minimalni strošek dela z vključenimi ostalimi stroški, kot so amortizacija opreme, delovne obleke, zavarovanja odgovornosti iz dejavnosti in marže podjetja, pa po izračunih sekcije znaša 7,32 evra na uro.

"Razpise pripravljajo birokrati"
Slokan ključno težavo vidi v tem, da razpise pripravljajo ljudje, ki nimajo veliko izkušenj s stroški delodajalca. "Ti ljudje preprosto vzamejo kot izhodišče minimalno bruto plačo, ne upoštevajo pa stroškov prehrane, prispevkov, regresa, varstva pri delu, rednega dopusta in podobno," opozarja Slokan in dodaja, da imajo okvirne cene javnih pozivov učinek tudi v realnem sektorju, ki svoje povpraševanje prilagaja tem dumpinškim cenam.

Ob tem verjetno tudi ne preseneča izkušnja nekdanje zaposlene, katere kolegica je pri svojem delu padla po stopnicah, pa jo je takoj obiskal direktor in od nje zahteval, da o nezgodi ne pove nikomur, saj jo je delodajalec že odjavil iz zdravstvenega zavarovanja, kar je v praksi, kot smo že poročali, vse prej kot neobičajno.

Cena dumpinga pa se pozna tudi pri opravljeni storitvi. "Dobila sem eno steklenico čistila, s katero sem se morala znajti." Tako je z istim čistilom čistila tla, mize, delovne površine in stranišča. "Nismo dobili niti ustreznih krp, dostikrat sem dobila tako umazano krpo, da se mi je z njo zdelo nesmiselno brisati tla, kaj šele mize. Ker me je bilo sram sem te krpe potem sama prala doma," pripoveduje nekdanja zaposlena v čistilnem servisu in doda, da nekatere čistilke prav zaradi tega kar same prinesejo na delo svoje krpe in čistila.

Bo sprememba zakona kos vsem izzivom?
Na ministrstvu za javno upravo se sicer zavedajo težav, ki jih lahko privede izbira izvajalca izključno na podlagi najnižje cene, kar je najpogosteje edino merilo pri javnih naročilih za storitve čiščenja. "Izbor ponudnika zgolj na podlagi cene sam po sebi ni problematičen, temveč je precej običajen, problematično pa je oblikovanje takšne cene na strani ponudnika, ki ne upošteva vseh veljavnih predpisov in tako v določenih primerih predstavlja socialni dumping."

Ravno temu je, tako ministrstvo, namenjena sprememba zakona o javnem naročanju, ki je bila sprejeta novembra lani. Ta je uvedla izločitev neobičajno nizke ponudbe, če je razlog zanjo neupoštevanje delovne, socialne in okoljske zakonodaje. Zakon zahteva tudi izločanje ponudnikov, ki ne plačujejo socialnih obveznosti, ponudnikov, ki dvakrat storijo prekršek, povezan s plačili za delo, ponudnikov, ki so bili pravnomočno obsojeni zaradi kršitev pravic delavcev in ponudnikov, ki so uvrščeni na seznam tistih z negativnimi referencami, med katere sodi tudi zaposlovanje tujcev na črno.

Pljuvanje v lastno skledo
Za seznam nepoštenih delodajalcev so se zavzemali tudi v sekciji čistilcev, Slokan je namreč prepričan, da država z zatiskanjem oči pred socialnim dumpingom pljuva v lastno skledo. "Mi smo zagovorniki ideje, da bi moral naročnik tudi nadzorovati poštenost izvajalca. Konec koncev je odgovornost za neplačane davke tudi na strani naročnika," sklene Slokan.