Projekt #Praviladejtanja je eden izmed projektov, izbranih na lanskem razpisu za sofinanciranje projektov nevladnih organizacij s področja enakih možnosti žensk in moških, ki ga vsako leto objavi ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

Vsako leto je izbrana druga tema in lani so se na razpis lahko prijavile nevladne organizacije, ki so naslovile problematiko nasilja med zmenki in dela s fanti za preseganje stereotipov. Med najbolje ocenjenimi projekti je bil tudi projekt #Praviladejtanja, ki je zelo dobro naslovil samo temo razpisa, pravijo na ministrstvu.

Za pravočasno prepoznavanje znakov

"Naslavljanje mladih je zelo pomembno, saj jih je treba dovolj zgodaj opolnomočiti za prepoznavanje konkretnih opozorilnih znakov nasilnega odnosa. Niso nasilni le fantje, dekleta pa izključno žrtve, toda razumevanje nekaterih dejanj in reakcije nanje so lahko zelo različni glede na spol," so poudarili za MMC.

Ali, kot so poudarili tudi sami izvajalci projekta, Socialni marketing Iz principa: "Veliko število mladih žensk s strani svojega partnerja izkusi takšno ali drugačno vrsto zlorabe že v času sestajanja na zmenkih, 'dejtanja'. Prav v tem obdobju se dostikrat kažejo prvi znaki nezdravega odnosa, ki lahko pozneje postane še hujši. Opozorilnih znakov – preverjanje telefona, izkazovanje pretiranega ljubosumja, siljenje v spolne odnose, preprečevanje druženja s prijatelji/prijateljicami, žaljenje in posesivnost – neizkušena dekleta mnogokrat ne dojemajo kot nekaj problematičnega in so dostikrat pripravljena 'potrpeti'. Zato je najpomembnejše, da jih opolnomočimo za prepoznavanje znamenj nedopustnega vedenja partnerjev in za iskanje rešitve oziroma poguma za zapustitev tovrstnega razmerja."

Na podlagi tega razpisa so se odločili narediti preprosto in pregledno spletno stran, na kateri so zapisali 33 pravil, ki so jih razdelili v vsebinske sklope. "Da bi se ljudje lažje prepoznali v tem, skozi svoje izkušnje našli povezavo, ki je do zdaj mogoče niso zaznali, saj niso prepoznali znakov," nam je pojasnila Tanja Rudolf Čenčič.

V okviru komunikacijske kampanje je bilo plakate mogoče opaziti tudi na ženskih straniščih v lokalih po Sloveniji, saj so se odločili nagovarjati predvsem ženske, njihovo intimno plat.

Spletno stran so želeli predstaviti čim več mladim, zato so navezali stik z najstniško glasbenico Gajo Prestor, ki je v svojem širšem krogu tudi sama prepoznala pojavnost te problematike. "Prek Instagrama je naslovila svoje sledilke in sledilce, da bi spregovorila o tem. In veliko obiska naše spletne strani je bilo potem res tudi prek njenega kanala. Posamezno objavo je zaznalo tudi do 15.000 ljudi," pove Rudolf Čenčič.

Naslednje na vrsti spolno nadlegovanje

Tudi država bo mlade še naprej nagovarjala. "Tudi letos bomo izvedli razpis, in sicer na temo: spolno nadlegovanje in preseganje spolnih stereotipov. Z odzivom na lanski razpis smo bili izredno zadovoljni, saj je prispelo veliko kakovostnih predlogov projektov in je bil izbor res težek. Upamo, da bo tako tudi letos," pravijo na ministrstvu.

Reševanje pred rešiteljem

Zakaj je nasilje v partnerskih odnosih tako pogosto? "Živimo v okolju, kjer se nam neprestano vsiljuje ta podoba romantične ljubezni, ki je velikokrat pretirano vezana na ljubosumje in posledično na posesivnost. Zato veliko ljudi zmotno misli, da so dokazi, da gre za pravo ljubezen, to, da ti nekdo ne dovoli, da kam greš, da se z nekom družiš, da se oblečeš po svoje. Češ da to počne iz prevelike skrbi," pravi Katja Zabukovec Kerin in opozarja, da so to te zmotne osnove, na katerih se potem lahko začne dogajati psihično nasilje, omejevanje gibanja, v nadaljevanju pa tudi fizično, ekonomsko in spolno nasilje.

Predsednica Društva za nenasilno komunikacijo poudarja, da se velikokrat zgodi, da če v mladosti ne prepoznaš opozorilnih znakov, to lahko ostane nekaj, kar se nato vleče v odnosih tudi v odrasli dobi. "Veliko ljudi meni, da so to stvari, ki so povezane samo z očeti, t. i. daddy issues, na primer z odsotnostjo očetovskega lika, vendar ni tako. Tudi dekleta, ki imajo urejene odnose v družini, lahko zelo romantično gledajo na odnose in ne zaznajo dovolj zgodaj, da gre za posesivnost. Včasih pa se zgodi tudi to, da dekleta prihajajo iz zelo slabih razmer v primarni družini in iščejo rešitelja, nekoga, ki jih bo zaščitil pred tem. Zdi se jim super, da so to nekoliko bolj grobi, posesivni fantje. Taki, ki si upajo 'težiti' drugim," pripoveduje, da dekleta, ki so bila že žrtve nasilja iščejo nekega zaščitnika, potem pa jih je večinoma treba reševati prav pred njim.

Lahko pa gre tudi za to, da ima dekle že na začetku slabo samopodobo in se ji zdi, da mora privoliti v take stvari, če želi biti ljubljena.

Ljubosumje v kombinaciji s posesivnostjo

"Vedno rečemo, da ljubosumje kot tako ni problematično, to je samo čustvo, ki ga občasno lahko vsak čuti na neki način, sumi v ljubezen. Težava pa postane, ko k temu dodamo posesivnost, ko mislimo, da lahko na osnovi tega čustva ukrepamo in vplivamo na to, kako se naš partner vede, kje je, kaj počne. To je tisto, kar je problematično, sporno in ne sme biti sprejemljivo," sogovornica pojasnjuje, zakaj je ta akcija, ki nagovarja mlade, dobra. "Ker opozarja prav na te začetne nianse," poudarja.

"Ves čas govorimo, da je preventivno delo tisto, ki lahko rodi najboljše rezultate. Če nisi imel sreče, da si se tega naučil z nekimi zgledi v družini, je odlično, da ta sporočila dobiš prek tovrstnih akcij, da začneš razmišljati, da je to pravzaprav neka osnova, ki lahko pozneje vodi v različne oblike nasilja," opozarja, da je pri mladih, ki začnejo stopati v intimne odnose in se učijo postavljati meje, pomembno, da spregovorimo o tem, kaj so dobre meje. "In da jih imajo pravico in tudi dolžnost postavljati," dodaja.

Najtežje je pomagati tistim, ki mislijo, da je to prav, da tako mora biti in da je to izraz ljubezni. "Ljudje pogosto rečejo – preveč jo ima rad, tako jo ima rad, da jo hoče sam zase. To ni ljubezen," je jasna.

Na začetku gre predvsem za napačne informacije o tem, kaj je intimno partnerstvo. Da je to enakovreden odnos, v katerem ni nadzorovanja in prostora za omejevanje, mora pa biti veliko spoštovanja, prostora za dogovarjanje, spoznavanje, postavljanje nekih skupnih ciljev. Konča pa se velikokrat s tem, da imajo dekleta in fantje, ki to doživljajo, pozneje slabo samopodobo: "Če ti nekdo ves čas govori, da se ne znaš odločati sama zase, da je bolje, da odloča nekdo drug, sicer bi se lahko spravila v težave, in te ves čas svari pred tem nevarnim svetom."

Zlasti fantje, ki se tako omejujoče vedejo, velikokrat druge fante predstavijo kot nevarnost: "Ne gre za to, da ne zaupam tebi, ampak ne zaupam drugim fantom, ker vem, kaj ti oni lahko naredijo. In ker ti samo dobro hočem, ti želim jaz povedati, kako se oblači, kam hodi ven, s kom se pogovarjaj, saj ti potem ne zmoreš sama dovolj dobro presojati," Kerin Zabukovčeva ponazarja, kako to zveni.

Prijatelji prej kot institucije

Z mladimi se največkrat srečujejo na preventivnih delavnicah, zaradi nasilja se nanje sicer obrača zelo malo mladih, kadar pa se, gre že za hujše primere: "V zadnjem času smo imeli nekaj primerov posilstev in spolnega nasilja, tudi spletnega," pove. "Kadar stvari še ne pripeljejo do nasilja, redkokdo išče pomoč zunaj svoje socialne mreže in pri tem je vpliv socialne mreže bistven. Vaša prijateljica zaradi tega, ker njen fant prebira njena sms-sporočila, ne bo klicala nevladne organizacije in iskala pomoči, ampak bo povedala vam," pojasni.

Kako naj prijateljice, prijatelji, bratje, sestre in drugi ravnajo, ko jim nekdo zaupa, da se je zgodilo tovrstno ravnanje? "Velikokrat ljudje rečejo, da se ne želijo vmešavati, in mislijo, da je treba to prepustiti dvema, da to uredita med seboj. Ampak, meni se zdi pomembno, da vseeno rečete, da se vam to ne zdi prav. Tega ne bi dovolila, on ti narekuje, kaj ti smeš početi in česa ne, kako se lahko oblečeš, to ni prav, ker se mi zdi, da to lahko preraste v nasilje," svetovalka z dolgoletnimi izkušnjami predlaga, kako ravnati.

"Od prijateljice ne morete nič zahtevati, a večkrat kot ji boste povedale, da to ni sprejemljivo, bolj bo razumela, da to ni nekaj normalnega. Kolikokrat žrtev pozneje, ko že pride do naših organizacij po pomoč, pove, da so ji to prijateljice ves čas dopovedovale in so ji ti stavki odzvanjali v glavi toliko časa, da je nazadnje tudi sama sprevidela," pojasnjuje, zakaj je reakcija socialne mreže najpomembnejša. "Vse raziskave pokažejo, da se tudi žrtve hudega nasilja najprej obrnejo na svojo najožjo socialno mrežo, šele potem na strokovne službe," dodaja.

Bolje jeza kot življenje

Verjetno vsako dekle lahko pove zgodbo, kako jo je kakšna prijateljica v življenju že odrinila na stranski tir, če je rekla kaj čez njenega fanta. Kerin Zabukovčeva pritrjuje, da se pogosto ta jeza, ki bi morala biti usmerjena v partnerja, res prenese na tisto osebo, ki opozori na to, da partner ravna neprimerno.

"Pomemben pa je tudi način, kako povemo. In da razumemo in podpremo, da se prijateljica ne bo odločila tako, kot mi želimo, da ne bo zmogla ravnati tako, kot bi se nam zdelo prav. Mi se o stvareh lahko le izrečemo, odločitve o ukrepanju pa morajo dozoreti v tistih, ki to doživljajo," poudarja. "Ne smete samo nizati očitkov, češ, kako lahko prenašaš kaj takega. Povejte ji, da ji to govorite zato, ker jo imate radi, ker je za vas pomembna in ker želite, da ji je v življenju dobro," svetuje.

"Ko opazimo, da se dogaja poseg v pravice nekoga, to povejmo. Ni treba, da iz tega nastane cel projekt, na vsaki kavi dveurni pogovor o tem. Dovolj je sprva čisto na kratko opozoriti na to in pustiti, da oseba sama premelje te stvari," pravi sogovornica.

Če pa to vseeno ne pomaga in pride do dejanskega nasilja, se lahko na pristojne obrnejo tudi bližnji. "Ker vemo, kolikokrat se te stvari končajo tudi tragično, je pomembno, da se tudi v socialni mreži odločite in obvestite institucije, da lahko začnejo ukrepati. Seveda se lahko zgodi, da je žrtev zelo jezna na tiste, ki so spregovorili o tem, kar naj bi bila skrivnost. Ampak hkrati ji to lahko reši življenje. Mogoče bo vaš odnos nepopravljivo prizadet, ampak bo pa življenje lahko rešeno," polaga na srce.