Radio Slovenija je pridobil gradivo za načrtovano pokojninsko reformo, ki med drugim predvideva dvig zakonsko določene starostne meje za pridobitev pravice do starostne pokojnine s 60 let na 62 let oziroma iz 65 let na 67 let od leta 2028 naprej, za tri mesece na leto vse do leta 2035. Obdobje zavarovalne dobe – 40 let – ostaja nespremenjeno. Vlada je ravno danes, v sredo, začela neformalne pogovore s socialnimi partnerji na to temo. Več o tem je v Odmevih v pogovoru z Igorjem E. Bergantom povedal državni sekretar na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve Igor Feketija.

Sorodna novica Vladno gradivo o pokojninski reformi: podaljšanje obdobja izračuna in novi viri financiranja

Izhodišča niso večje presenečenje, sledijo tako imenovani beli knjigi iz leta 2017, ki ima tri cilje. Prvi cilj je večja blaginja upokojencev. Ampak ali ne bo podaljšanje referenčnega obdobja s sedanjih 24 na 35 let pomenilo, da se bodo pokojnine večini upokojencev dejansko znižale?
Kakor komu. Spodnjima dvema kvintiloma, torej prejemnikom 40 odstotkov najnižjih pokojnin, se to sploh ne bi poznalo. Potem pa, višja kot je plača. In to je predvsem odvisno od tega, kakšen je karierni razvoj plač. Nekateri imajo na sredini višje plače in na koncu nižjo. Pri teh bi se to seveda poznalo. Povečalo bi neke vrste pravičnost sistema, ker bi dejanska pokojnina bolje odražala plačane prispevke. Najpomembnejše pa je to, da gre ta ukrep, torej daljšanje referenčnega obdobja na vseh 40 let z izločitvijo katerih koli pet ne nujno zaporednih let, z roko v roki z višjim odmernim odstotkom, ki vsaj kompenzira potencialno znižanje zaradi daljšega referenčnega obdobja, če ne še nekaj doda.

Drugi steber je vzdržnost pokojninske blagajne. Na ministrstvu vztrajate pri 40 letih pokojninske dobe. Ampak tudi v Sloveniji, zlasti pa recimo pri OECD-ju in Evropski komisiji, nas oziroma vas spodbujajo, da bi sistem še bolj prilagodili daljši življenjski dobi. Slovenija seveda ima demografsko težavo. Mar to ne pomeni, da pokojninska blagajna srednje- in dolgoročno ostaja nevzdržna?
Že v tem trenutku ne bi rekel, da je pokojninska blagajna nevzdržna. Razmerje med aktivnimi in upokojenimi je bilo pred desetimi leti 1,46, danes je 1,57. Transfer iz proračuna v pokojninsko blagajno je verjetno na najnižji ravni v zadnjih 12 letih – pustimo tisto v 90. letih. S tega vidika ne bi rekel, da je blagajna nevzdržna. V bistvu je v dobri kondiciji. Drži pa, da jo je treba dolgoročno malo prilagoditi pričakovanemu demografskemu prehodu, torej povečanju deleža starejših od 65 let. Podaljševanje pokojninske dobe na več kot 40 let ne bi bil učinkovit ukrep. Tako ali tako se upokojujemo starejši. V zadnjih desetih letih se je dejanska starost ob upokojitvi za ženske povečala za skoraj tri, za moške za skoraj dve leti. To se bo dogajalo še naprej. Namreč, upokojujejo se generacije, ki so pozneje vstopile na trg dela. Ko smo stari 40 let, imamo v povprečju šest, sedem let delovne dobe manj kot pred dvajsetimi leti. In zato, ko dosežejo 40 let, samodejno gredo tudi starejši v pokoj. Po drugi strani bi bilo pa kruto vztrajati in siliti tiste, ki so začeli delati zgodaj, da delajo več kot 40 let. Tisti, ki zgodaj začne delati, po navadi dela fizično in je prej iztrošen. Zato se nam ta ukrep ne zdi niti smiseln niti učinkovit, kvečjemu krut in nepotreben. Dejansko starost ob upokojitvi bomo poskušali podaljšati na druge načine. Dejanska starost ob upokojitvi je pri nas med najnižjimi v Evropski uniji in v državah OECD-ja.

Tretji temelj je izboljšanje zaupanja v sistem z bolj transparentno odmero. V čem bi bil ta novi sistem bolj transparenten od sedanjega?
Netransparentnost izhaja iz tega, da so se današnji upokojenci upokojevali po različnih pogojih, ki so veljali v zadnjih 30 letih. Že sedanji zakon, ZPIZ-2, je bil tolikokrat amandmiran, da je imel zadnji predlog že oznako 's'. Zato deluje nepregleden in ga je težko razumeti. Če nič drugega, predlagamo poenotenje dob iz zavarovanja, torej iz dela, prostovoljne vključitve v zavarovanje in dokupa. Predvsem pa zaupanje v pokojninski sistem najbolje zagotovimo tako, da ta deluje še naprej. Da nimamo vsakoletnih strahov, ali je vzdržen ali nevzdržen. Da novi upokojenci v zadnjih nekaj letih dobivajo dostojne pokojnine. Povprečna pokojnina nekoga, ki je v zadnjem letu oddelal 40 let, je znašala več kot 1100 evrov, kar je mnogo bolje kot v preteklih letih. Zdi se mi, da je to tisto, kar povečuje zaupanje v sistem.

Upokojenci moškega spola, ki so bili upokojeni med letoma 2014 in 2022 – šlo naj bi za približno 70 tisoč ljudi –, so zaradi nižjih odmernih odstotkov v primerjavi z ženskami in pozneje upokojenimi moškimi v neenakem položaju. Ali bo reforma lahko naslovila tudi ta problem, ki pesti sorazmerno veliko število sodržavljanov?
V resnici zelo težko. Res je, da je za moške, upokojene od leta 2012 do leta 2019, veljal nižji odmerni odstotek. Potem se je od leta 2019 začel postopoma približevati ženskemu. Od leta 2019 so za takrat upokojene moške že veljali vsi parametri, ki so bili malo zategnjeni z ZPIZ-om 2, ni pa še veljalo višanje odmernega odstotka. Je pa res, da če bi tem ljudem želeli še enkrat odmeriti pokojnino, bi morali upoštevati tudi spremembo referenčnega obdobja, ki je šlo z 18 na 24 let; pri nekaterih bi morali upoštevati spremembo pokojninske dobe z 38 na 40 let, torej 80 tisoč ljudi individualno obravnavati. Verjetno bi s kakršnimi koli posegi za nazaj samo vnesli nove anomalije. Zato je najboljše, kar lahko v tem trenutku storimo, da za naprej postavimo sistem, ki bo toliko stabilen, da ga ne bo treba prilagajati vsakih nekaj let, in upati, da prihodnje politične oblasti ne bodo podlegle skušnjavi, da kaj takega počnejo.

Kar se je do zdaj dogajalo. Ali je realno, da bi se s socialnimi partnerji o tem dogovorili do konca leta, da bi na začetku prihodnjega leta šlo vse skupaj v zakonodajni postopek? Govorim o reformi.
Glede pogajanj s socialnimi partnerji so se zavezali, da dopustimo vsaj šest efektivnih mesecev pogajanj. Konec leta ni noben trdi rok, ki ga moramo upoštevati. Če se to zavleče v prve mesece prihodnjega leta, ne bo nič bistveno narobe. Kvečjemu bomo pozneje oddali zahtevek za črpanje sredstev iz načrta za okrevanje in odpornost. Glede na to, da naš proračun nima likvidnostnih težav, to ni nobena težava oziroma je minimalna cena, ki jo plačamo za to, da se socialni dialog opravi tako, kot je treba.