predvolilni kampanji obljubil in nato tudi uredil položaj istospolnih skupnosti v Španiji," pravi Roman Kuhar.

Ali je napočil čas za razkritje politikov gejev, kakšna so pričakovanja skupnosti LGBT pred državnozborskimi volitvami, ali bo nova vlada na novo pisala družinski zakonik ter kje so slovenski geji in lezbijke v primerjavi s pripadniki istospolnih skupnosti v Evropi - to so vprašanja, ki jih je MMC pred sobotnim sklepnim dejanjem Tedna ponosa zastavil predavatelju na Filozofski fakulteti in raziskovalcu na Mirovnem inštitutu, sociologu Romanu Kuharju.

Katera je po vašem mnenju najbolj bizarna stvar, ki opisuje položaj gejev in lezbijk v Sloveniji?
Najbolj bizaren primer, za katerega sem slišal, je rojstni list otroka iz istospolne družine, ki ima v rubriki "mama" zapisano ime biološke mame, ime njene partnerke, torej socialne mame, pa so vpisali kar v rubriko "oče". A pri nas je to očitno mogoče: zakonodajo počasi spreminjamo, obrazce pa smo očitno v prevelikih količinah natisnili v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, zato jih še kar naprej uporabljamo.

Kaj pa so trenutno najbolj pereči problemi, s katerimi se srečujejo istospolno usmerjeni v Sloveniji?
S pravnega vidika je stvar najbrž jasna: nezadostna ali neobstoječa zakonodaja na področju partnerskih in družinskih razmerij je tisto, kar marsikomu lahko povzroča vrsto težav in kar bi bilo rešeno, če bi bil sprejet družinski zakonik. Posebno poglavje so "trans osebe", pri katerih je eden ključnih problemov dejstvo, da v Sloveniji ne ločujemo med pravno in medicinsko spremembo spola, hkrati pa ni jasno določeno, na kateri točki spremembe spola lahko spremeniš tudi svoje dokumente. O tem pravzaprav odločajo uradniki na upravnih enotah. Vse to so težave z zakonodajo.

Kaj pa težave širše, v družbi?
Drugo pa je vprašanje družbenega izključevanja, ki je pravzaprav vprašanje naše kulture. Pri nas ne bomo pogosto naleteli na zelo glasne in odkrite oblike homofobije. A homofobija kljub temu brbota pod površjem naše domnevne strpnosti in jo je enostavno mogoče sprožiti s populizmi, kot smo jih poslušali v razpravi o družinskem zakoniku. Nič nam ne pomaga politična korektnost, če spoštovanje razlik med nami ni organski del naše kulture.

Ministrica za delo odhajajoče vlade je napovedala spremembo družinskega zakonika za jesen, očitno je, da bo to delo pričakalo novo vlado. Kaj bi bilo treba torej v obstoječem zakoniku spremeniti? Ali vas je kdo sploh prosil za predloge, mnenje?
Kar zadeva mene, na to temo ne potrebujemo niti enega sestanka več. Leta 2009 je bil spisan odličen zakon in tega je preprosto treba sprejeti. Tri leta javne razprave in več kot 80 ur razprave na matičnem odboru v državnem zboru je dovolj. Žal pa očitno ni dovolj politične volje.

Če primerjate položaj istospolno usmerjenih v Sloveniji pred petimi leti in zdaj, kaj vidite? Kaj se je popravilo, kaj pa poslabšalo?
Čeprav razprava o družinskem zakoniku ni prinesla pravnih sprememb, je vendarle prispevala k pomembnim premikom na družbeni ravni. Danes se bolj ali manj ukvarjamo samo še s simbolnimi vprašanji: ali naj sklenitev zveze med istospolnima partnerjema imenujemo "poroka" ali kako drugače. Obstaja pa strinjanje, da morajo istospolni in raznospolni pari imeti enake pravice. Ukvarjamo se tudi še z istospolnimi družinami, a tudi tu vse bolj postaja jasno, da otrok za svoj razvoj potrebuje varno, stabilno in ljubeče okolje. V tem smislu je pomembna vsebina družine, ne pa oblika družine.

Kje so slovenski geji in lezbijke v primerjavi z istospolno usmerjenimi v drugih državah?
V primerjavi z drugimi državami zaradi nesprejete zakonodaje vse bolj tonemo v evropsko dno. Letošnji Mavrični zemljevid mednarodne organizacije ILGA Europe je pokazal, da smo na področju pravne zaščite skupnosti LGBT zaostali za Hrvaško, Črno goro in Albanijo.

Kje so pritiski, mobing, diskriminacija gejev in lezbijk pri nas največji? So to šolstvo, vojska, državna uprava, zasebni sektor? Ali se diskriminacija sankcionira?
V vseh teh sferah se lahko pojavlja, čeprav je seveda diskriminacija na osnovi spolne usmerjenosti prepovedana. Težava je v tem, da ljudje po navadi tega ne prijavijo, ker se ne želijo izpostaviti. Pri nas prepogosto še vedno žrtev izpade kot problem, ne pa tisti, ki izvaja diskriminacijo.

Pred nami so volitve, danes je prvi dan predvolilne kampanje. Ali katera koli politična stranka sploh nagovarja pripadnike istospolnih skupnosti?
Nekatere jih, a od predvolilnih obljub se ne da živeti. Za zdaj še ne moremo govoriti o slovenskem Zapateru, ki je v Španiji v predvolilni kampanji obljubil ureditev tega področja in ga nato tudi uredil. Pri nas se menca v nedogled. Leva politična opcija je polna kvazilevičarjev, zaradi katerih je tudi padla prvotna različica družinskega zakonika. Glasni in homofobični desničarji jim služijo le kot maska, češ, oni so vse blokirali, a v resnici bi se moral marsikdo na levi najprej otresti lastne homofobije.

Ali je napočil čas za razkritje istospolnih politikov ali kandidatov političnih strank na državnozborskih volitvah? Ali bi to pozitivno vplivalo na položaj gejevske in lezbične skupnosti?
Kako to mislite? Pri nas vendarle ni gejev in lezbijk med medijskimi osebami, v gospodarstvu, v politiki, sploh v svetu znanih. To so pa res huda namigovanja z vaše strani! (Smeh)

Aludirate na nastop iranskega predsednika Ahmedinedžada v Združenih narodih, ko je zatrdil, da v Iranu ni gejev?
Drži.