Sorodna novica Matej Arčon: Papir je res tanek in krhek, a zapisana beseda je neuničljiva

Potem ko je 31. oktobra pred natanko 507 leti Martin Luter nadškofu v Mainzu Albertu Brandenburškemu poslal 95 tez, s katerimi je kritiziral početje Katoliške cerkve, ki je prodajala odpustke za grehe, je reformacija kmalu prišla tudi v naše kraje. Luter naj bi teze tudi teatralno pribil na vrata grajske cerkve v Wittenbergu, a med zgodovinarji obstaja konsenz, da se to v resnici ni nikoli zgodilo in da gre zgolj za legendo.

Cerkveno odpuščanje grehov za denar ne more imeti nobene avtoritete nad Božjo besedo, kot je zapisana v Svetem pismu, zato je prodajanje odpustkov prevara vernikov, je bil prepričan Luter. Želel si je zgolj Cerkev vrniti na pravo pot, ni si želel razkola, ustanavljanja nove, 'svoje' cerkve in vojn, ki so zaradi tega sledile, je v pogovoru ob dnevu reformacije za MMC opozoril hodoški duhovnik in vodja Evangeličanske humanitarne organizacije (EHO) – Podpornica Peter Andrejčak.

Dobro desetletje po Lutrovi kritiki, okoli leta 1535, so se prve reformatorske ideje že pojavile tudi na območju današnjega Prekmurja. Protestantizem je med drugim številne simpatizerje našel v majhni vasi Hodoš, ki danes leži ob slovensko-madžarski meji, kjer so ljudje nove nazore zgrabili z obema rokama. Najstarejši dokumenti so bili v času protireformacije zaplenjeni in uničeni, a na Hodošu se niso nikoli vdali in so trmasto vztrajali pri svoji veri do konca. V povezavi s prvo evangeličansko cerkvijo iz lesa, ki je stala na spodnjem Hodošu, kjer je danes trgovina, se je v ljudskem izročilu ohranila anekdota, kako so cerkveni zvon zakopali v zemljo in ga skrili pred katoličani, ki so si želeli med protireformacijo prilastiti njihovo cerkev.

Današnja idilična cerkev na griču nad vasjo je tretja evangeličanska cerkev v vasi, zgrajena leta 1843. "Zanimivo je, da smo lani praznovali 180 let od blagoslova cerkve, lani pa je bila tudi nameščena prva ura na cerkvenem zvoniku," je Andrejčak poudaril, da je cerkev na uro, ki jo je z radodarno donacijo financiral občan, čakala dolgih 180 let. Že več let razmišljajo tudi o prenovi zunanjega in notranjega ometa sten, ki ga je že dodobra najedel zob časa, in se je začel krušiti. Po njegovih besedah so največja težava finance, potrebovali bi med 100 in 200 tisoč evri. Elaborat izpred štirih let ocenjuje strošek del na 100.000 evrov, a vmes so se gradbena dela močno podražila. "Iščemo financerje, nameravamo se prijaviti na razpise ministrstva za kulturo, poskušamo tudi pri občinah, ki spadajo v našo cerkveno občino, prav tako poskušamo pridobiti pomoč tudi od madžarske vlade," je pojasnil Andrejčak.

Vabljeni k branju intervjuja.

Pred 507 leti je Luter pisal reformatorske teze, njegov učenec Primož Trubar pa je na Slovenskem z izjavo o mojih ljubih Slovencih ter leta 1550 s Katekizmom in Abecednikom v slovenščini posejal seme, ki je vzklilo 298 let pozneje z evropsko pomladjo narodov, ko smo tudi Slovenci stopili na politično prizorišče. Ima državni praznik, posvečen reformaciji, za vas še prav poseben pomen?
Na praznik gledam kot na največji zgodovinski praznik Evangeličanske cerkve. Seveda to ni največji praznik, če gledamo iz zornega kota vere, ker to bo za vedno ostala velika noč. A zgodovinsko je to velik praznik naše cerkve, ki ima kaj povedati tudi današnjim rodovom, pa ne samo vernikom Evangeličanske cerkve, ampak vsem Slovencem. Vemo, kaj je pomenil nastop Trubarja in njegovo delo v prid slovenskega knjižnega jezika.

Če se ozreva po trenutnem aktualnem dogajanju po svetu, ali lahko rečeva, da smo spet skrenili s poti in da je čas za nove teze in novo reformacijo oz. revolucijo?
Mislim, da ni čas za neko novo revolucijo, niti nočem uporabljati besede revolucija. Reformacija ni bila revolucija v istem pomenu besede. Revolucije Luter ni hotel, ni hotel neke nove cerkve, ki bi nastala v okviru zgodovinske katoliške oziroma potem tudi pravoslavne cerkve. Hotel je spremembo in iz njegovega razmišljanja si moramo vzeti nekaj zase tudi za današnji čas. Luter je hotel, da bi človek, ki živi cerkveno življenje, obiskuje bogoslužja, dojel, kaj se sploh dogaja med bogoslužjem. Bogoslužni jezik je bila do tedaj latinščina, ki je seveda preprost narod ni mogel razumeti, in Božja beseda je ostala skrita pred ljudmi. Luter je torej hotel, da bi narod razumel svojo vero in bi razlage Svetega pisma, torej pridige, slišal v svojem maternem jeziku. Seveda, napisal je tudi teh 95 tez proti odpustkom, proti praksi, ki se je dogajala v Katoliški cerkvi in s tem ni hotel nič slabega. V nobenem primeru v svojih spisih ne omenja, da bi se morala ustanoviti neka nova cerkev v okviru Katoliške, torej tedanje cerkve, hotel je zgolj spremeniti nekaj stvari, nič drugega. Hotel je sprožiti pogovor, diskusijo o stvareh, ki so se mu zdele neprimerne v življenju tedanje Cerkve.

Protestantsko delovno etiko in duh kapitalizma je že daljnega leta 1905 odlično opisal Maks Weber, sociolog in ekonomist. Smo dandanes malce pozabili na delovno etiko, smo zaspali v potrošniškem preobilju?
Včasih se mi zdi, da je res tako. Če se vrnemo nekaj let nazaj, v čas, ko je izbruhnila pandemija covida 19, takrat se je zdelo, da bo odslej vse drugače, da ne bo več brezglavega hitenja za nepomembnimi stvarmi, grabljenja materialnih dobrin. Nikoli ni dovolj. Ko smo izšli iz pandemije, pa se je svet vrnil v tiste stare tire, v katerih je bil prej.

Že vrabci čivkajo, da so nakupovalna središča zamenjala cerkve. Nova religija 21. stoletja?
Da, velikokrat slišimo to primerjavo in v nekem smislu je tudi resnica. Ampak, hvala Bogu, pri nas tega v nedeljo ni, nedelja ni dan za trgovske centre. Če primerjam z drugimi državami, na primer Slovaško, od koder izhajam, je tam nedelja normalen delovni dan in vsi trgovski centri delajo na polno. Vidiš mlade družine, ki se tam res zbirajo kot v cerkvi današnjega časa. To človeku škodi, problem pa je, da se človek tega včasih niti ne zaveda, kako vse to negativno vpliva nanj, na njegovo podzavest itd.

V Slovenijo ste, če imam pravi podatek, prišli iz Slovaške leta 2006, kaj je bilo vzrok za odločitev, da postanete duhovnik pri nas?
Odločitev je povezana z mojim družinskim življenjem, sprejeta je bila, preden sem sploh prišel v Slovenijo. Z ženo, ki je Prekmurka, sva se odločila, da družino osnujeva tu. Ona je sicer tudi študirala v Bratislavi, a spoznala sva se v Nemčiji, ko sem bil jaz tam dva semestra na študiju teologije. Odločila sva se, da prideva sem in da svoje duhovniške poti ne bom nadaljeval na Slovaškem, ampak bom poskusil tukaj v Sloveniji. Težava je bila sprva z jezikom, namreč ko sem prišel, slovenščine nisem obvladal. Ampak sčasoma je ob delu steklo. Nisem se zaposlil v Evangeličanski cerkvi, tudi zdaj nisem uradno zaposlen v cerkvi, pač pa v naši humanitarni organizaciji Podpornica, kjer sem začel svojo pot v Sloveniji.

Leta 2006 ste se torej zaposlili v Podpornici in tam ostali do danes?
V Podpornici nisem začel delati čisto takoj, se pravi leta 2006 sem se preselil v Slovenijo, tri leta kasneje pa sem začel delati v naši humanitarni organizaciji in od tega leta sem zaposlen prav v Podpornici. Vsi duhovniki so načeloma zaposleni v Evangeličanski cerkvi, vsi prejemajo plače iz Evangeličanske cerkve oziroma iz cerkvenih občin. Jaz sem duhovnik tukaj na Hodošu in to je moja primarna zaposlitev oz. moje poslanstvo. Ne bi rekel, da je to neka služba, duhovništvo je poslanstvo. Uradno sem pa zaposlen še vedno tam, kjer sem začel delati, torej v Podpornici.

Ali je duhovniško mesto v Sloveniji lažje dobiti kot na Slovaškem?
Ne bi rekel, tudi na Slovaškem in tudi v Nemčiji, tudi na Madžarskem in po vsej Evropi, po vsem svetu je pomanjkanje duhovnikov. Število članov oz. članic v cerkvi, ne samo evangeličanski, vztrajno pada.

Evangeličanski duhovniki se lahko poročite in imate družino. Je zato odločitev za duhovniški poklic lažja?
Ne bi rekel, da je odločitev lažja. Mogoče je v nekem smislu res lažja odločitev biti evangeličanski duhovnik, ker katoliški duhovniki ne smejo imeti družine. A v svojem bistvu je to odločitev vere. Na drugi strani pa je tudi veliko ljudi, ki jim pravzaprav družinsko življenje ne manjka in radi živijo sami. In potem to ni tak problem. Drugo vprašanje glede družinskega življenja, ki se postavlja, pa je, da duhovnik, ki ima svojo družino, lažje opravlja duhovniški poklic. Zame osebno je zagotovo tako. Če nimaš te izkušnje iz prve roke, se moraš tega naučiti iz teorije. Tu imamo na primer odnos med staršem in otrokom, med zakoncema. Te izkušnje pridejo zelo prav na primer pri poučevanju verouka, pri pedagoških pristopih. Vse to se načeloma lahko naučiš iz teorije, a to, kar ti doživljaš v praksi z lastnimi otroki, teorija težko nadomesti.

Duhovništvo ni običajna služba, ampak je poslanstvo, pravite. Gre zgolj za pridige, obrede in molitev, kot pravi tradicionalna ljudska predstava, ali se morda to poslanstvo skriva tudi kje drugje?
V Evangeličanski cerkvi imamo bogoslužja samo ob nedeljah in praznikih, vedno pravim, da ta nedelja, ko imaš ti bogoslužje, to ni nič drugega kot vrhunec tvojega dela v preteklem tednu in dela v prid ljudi, ki jim služiš, za katere moliš, za katere se zahvaljuješ. Glavni cilj je življenje z ljudmi, za ljudi in med ljudmi, to je prvo in glavno! Naj dam za primer izkušnjo iz svojega življenja tukaj na Hodošu, kjer 40 let ni bilo duhovnika, ki bi tu stanoval. Ljudje so se sčasoma na to navadili in moja izkušnja tukaj na Hodošu je, da ko je duhovnik tukaj, ko stanuje tukaj in se druži tako rekoč vsakodnevno z ljudmi, to prinese s seboj čisto drugačno gmajnsko življenje, kot mi pravimo. Boljše je, odnosi so bolj iskreni, bolj odprti, ljudje cenijo, da imajo svojega duhovnika. Ne vidimo se samo ob bogoslužjih, ampak se družimo tudi mimo cerkvenega življenja, na vaških prireditvah, v vaških društvih itd. in s tem skupnost raste.

Kako velika in živahna je evangeličanska skupnost na Hodošu? Bi rekli, da raste?
Duhovno je velika, številčno pa precej manjša, na koncu lanskega leta smo šteli 391 članov, vernic in vernikov. Smo ena izmed majhnih cerkvenih občin Evangeličanske cerkve, a občutek imam, da smo v duhovnem smislu precej veliki. Tudi drugod po Sloveniji, tako kot povsod, je negativen trend, ampak hvala Bogu, mi v zadnjih letih tega ne občutimo. Vemo, kako se dela statistika, torej to so krsti in pogrebi, vstopi in izstopi, in tukaj smo v zadnjih letih na pozitivni ničli, tako da to število se trenutno ne manjša. Se pa to pričakuje, ker večina naših vernikov je starejših od 60 let in mladih ni, ker se zaradi šole in službe večinoma odselijo.

Je moderen človek, sploh mlajše generacije, res izgubil stik z Bogom? Kako nagovarjate mlade v 21. stoletju?
Neštete možnosti, ki jih ponuja današnji svet, zapolnjujejo človeka in njegov duhovni del, ki je tudi pomemben za življenje, se nekako izgublja. Kako si človek ustvari duhovno življenje? To je odvisno od staršev, starih staršev. Jaz sem, hvala Bogu, odraščal v družini, kjer mi je bilo omogočeno, da sem obiskoval cerkev, srečanja otrok, mladine itd. v okviru cerkvenega življenja. Rekel bi, da je vseevropski trend tak oz. gre ideja v smer, da človek ne potrebuje duhovnega življenja, ne potrebuje vere v Boga. Duhovniki stojimo pred veliko nalogo današnjega časa, da osnovne resnice o veri v Boga, ki izhajajo iz Svetega pisma, na sodoben način razložimo oz. posredujemo mladim ljudem, otrokom. Vera v Boga ni zakomplicirana stvar, je čisto preprosta. Če vzamemo in beremo evangelije, so napisani čisto preprosto in te zgodbe, ki jih je doživel Jezus Kristus, so čisto preproste zgodbe. Treba jih je zgolj aplicirati na današnji čas in vnesti v moderno življenje. Ponuditi je treba možnost. Lahko živiš, kot živiš, lahko pa izbereš drugo pot, ki ti bo zagotovo pomagala. Pa tudi če samo za to, da se ustaviš, premisliš o težavi, ki jo doživljaš, poiščeš rešitve, ker ni težave na tem svetu, ki je ne bi bilo mogoče rešiti. Nekateri se res agresivno postavljajo proti cerkvi, agresivno reagirajo, a moja naloga ni, da bi kogar koli prepričeval, naj veruje. Moja naloga je, da je moje življenje zgled sočloveku, da sem na primer vedno nasmejan, ko se srečam z ljudmi.

Zdi se, da dandanes res skoraj ni več časa za postanek in premislek. Bi rekli, da smo dirjajoča družba hrčkov na kolesu?
Ki ne vidi ničesar okoli sebe, kar je posledica današnjega hitrega tempa življenja. Lažje je živeti, če se malo ustaviš, razgledaš in premisliš ter ne reagiraš, kot se reče, z vročo glavo. Zame je pomembno, da ima vsak možnost spoznati duhovni svet, nič drugega ne potrebujemo danes.

Sorodna novica "Protestantizem naj bi prinašal napredek, katolištvo pa naj bi ga zaviralo. Ni tako črno-belo"

Kaj za vas predstavlja vera v Boga?
Vera v Boga zame osebno predstavlja vse dobro, ki ga lahko doživimo vsak dan. Verovati v Boga, začeti verovati, to ni dogodek enega samega dne, ko si se odločil, da zdaj pač verjameš. Vera v Boga raste vsak dan, ne smeš se na neki točki ustaviti in si misliti, da si dosegel vrhunec verskega življenja in to zadostuje. Ne, ne, ne in še enkrat ne. Vera v Boga je tisto čarobno, kar predvsem notranje doživljamo. Tisto, česar ne moremo otipati, tisto duhovno, tisto, česar ne vidimo, lahko pa postane del naše realnosti, ko se zgodijo stvari, za katere lahko rečemo, da so čudežne. Še vedno se dogajajo čudeži, samo v današnjem svetu jih težko prepoznamo.

Vse dobro, ki ga lahko doživimo vsak dan, ste rekli. Kaj pa vse zlo, ki je vedno bolj na pohodu? Vojne spet divjajo v naši bližini v Ukrajini, Palestini, grozne stvari se dogajajo.
To je vprašanje hudega v svetu in o tem se je napisalo v zgodovini teologije še pa še. Bog je dal človeku svobodno voljo in človek se sam odloča, kako bo živel svoje zemeljsko življenje. Bo živel na dober način ali ne? Vsak se sam odloči. V večini primerov pa se ne zaveda, da ima ta njegova odločitev svoje posledice.

Sorodna novica Leon Novak: Zase to odgovornost lahko prevzamem, ne bi pa rad v Ukrajino pošiljal nekoga drugega

Dotakneva se še vaše dobrodelne organizacije. Svoje poslanstvo ste kot predsednik Podpornice posvetili tudi dobrodelnosti. Kaj je tista prava dobrodelnost, je to kovanec v klobuk brezdomca na ulici?
Tudi. Humanitarne organizacije delujemo v prid človeka, ki se je znašel v materialni stiski in to je tudi poslanstvo Cerkve, vsake Cerkve, ki deluje v Sloveniji in po svetu. Človekoljubnost in humanitarnost je steber, na katerem Cerkev stoji. Trudimo se pomagati prav tistim, ki so izgubili, ki včasih nimajo za preživetje, ki jim manjkajo osnovne življenjske potrebščine in tako naprej. Na primer, veliko je mladih družin, kjer sta oba starša zaposlena, a jim zmanjka vsak mesec.

Dve minimalni plači v družini in ni dovolj za sproti?
Osnovni stroški gredo gor in gor vsak mesec, ne govorimo tu o nekem razkošju. V našem modernem svetu se to ne bi se smelo dogajati, ampak vidimo, da se dogaja. To je strašno, to je zame katastrofalno.

Bi rekli, da je na Slovenskem dobrodelnost še vedno doma ali počasi izginja v vse bolj individualizirani družbi, v kateri vidi vsak vedno bolj zgolj samo še sebe?
Ne, v Sloveniji ne izginja. Če pogledamo nazaj na te velike humanitarne krize, ki jih je Slovenija doživela, begunska kriza leta 2017, lanske poplave in neurja, tudi v Pomurju, Prekmurju, in tako naprej. V takih situacijah se vedno najdejo ljudje, ki pomagajo. Mi smo tudi zbrali nekaj denarja in jaz sem bil presenečen nad tem, kako ljudje donirajo svoja finančna sredstva, da bi pomagali tistim, ki so bili prizadeti, tako da v tem smislu imajo ljudje veliko srce in veliko empatije do tistih, ki trpijo.

Sorodna novica Leon Novak: Trubar nam je dal narodno identiteto in končal kot begunec v Nemčiji

Že v antičnem Rimu so tarnali glede krize vrednot mlajših generacij, tega tarnanja ne manjka niti danes. Avtoritete, ki so nekoč nekaj veljale in so vlivale strahospoštovanje, kot je na primer učitelj v šoli, so dodobra degradirane. Smo res v krizi vrednot ali gre bolj za pritoževanje starejših nad svetom, ki se spreminja in ga ne razumejo več najbolje?
Kriza vrednot danes se čuti, ampak vprašati se moramo, kako otroci odraščajo v svojih družinah? Tudi osebno sem na mnogih primerih spoznal, da se otrokom namenja premalo časa v zasebnem družinskem življenju in to je največji problem! Ko starši zaradi svojih služb, zaradi pomanjkanja časa ne posvetijo dovolj pozornosti vzgoji otrok in te otroke potem vzgaja internet. Osemurni delovnik je na papirju, v realnosti pa velikokrat ljudje delajo veliko več, šef kliče, kaj vse je treba še narediti. To je problem, to hitenje za materialnimi stvarmi, ki tako ali tako ne pomenijo nič v dolgoročnem smislu. Že v osnovni šoli vidimo problematično obnašanje otrok, ki nimajo spoštovanja do učiteljev. Kriza vrednot je tu, to je grozno.

Kdo vse so ljudje, ki jim pomaga vaša Podpornica?
Če na kratko opišem delovanje, trenutno imamo tri socialne programe. Prvi je predvsem namenjen starejšim in bolnim ljudem, ta program imenujemo Mobilna diakonija. Veliko smo na terenu in tu pomagamo z dostavo toplega obroka hrane vsak dan, potem izposojamo bolniške postelje, vse to je seveda brezplačno in vse je namenjeno ne samo našim članom oz. vernikom Evangeličanske cerkve, ampak vsem, ki potrebujejo pomoč. Drugi program Pomoč v stiski je namenjen družinam in posameznikom. Tu pomagamo s plačevanjem položnic za elektriko, kurjavo itd. Praviloma dvakrat letno naredimo prehrambne pakete z osnovnimi živili in jih razdelimo s pomočjo prostovoljcev v cerkvenih občinah vsem, ki jih potrebujejo. Tretji program pa je namenjen otrokom in mladostnikom, torej gre za pomoč pri nabavi šolskih potrebščin za osnovno, srednjo šolo, otrokom omogočamo obiskovanje zunajšolskih aktivnosti, kot je učenje inštrumenta, počitnic. Dobro sodelujemo s četrto osnovno šolo Murska Sobota, ki je namenjena otrokom s posebnimi potrebami. Vsako leto organiziramo dobrodelni koncert policijskega orkestra, letos bo že petič, in izkupiček namenjamo socialnemu programu za pomoč otrokom in mladostnikom.

Včasih človek, ki krvavo potrebuje pomoč, to zavrača. Kako pristopiti k takemu človeku?
Zelo težko. Omenil sem, da nudimo pomoč pri oskrbi s toplim obrokom hrane, ki ga pripeljemo na dom. Pomoči potrebni je odklonil, ker se je bal, da je podobno kot s socialno podporo, kjer se za prejemanje zavežeš z nepremičnino, nekaj v tem smislu. Izziv je najti tiste ljudi, ki najbolj potrebujejo pomoč, in jim pomagati! Nekateri ljudje do zadnjega ne bodo prosili za pomoč, znajo biti zelo nevidni in tako ohranjajo v sebi neko moč in ponos, da si lahko sami pomagajo. Mi smo tu zato, da bi pomagali tistemu, ki najbolj potrebuje našo pomoč, to poskušamo doseči prek prostovoljcev v cerkvenih občinah. Človek, ki ga jaz nisem videl še nikoli, bo pomoč lažje sprejel, če mu jo ponudi naš prostovoljec, ki ga pozna. Čudovito je, da imamo tako veliko mrežo prostovoljcev, ki jim vedno pravimo, naj iščejo ljudi, ki potrebujejo našo pomoč.

Mogoče še čisto za konec praznična misel?
Vera ni komplicirana stvar in škoda je, da nekateri komplicirajo vero oz. odnos človeka z Bogom. Čim preprosteje je treba sprejemati svetopisemske resnice in tudi to, kar je bilo prek Lutra rečeno pred več kot 500 leti. Kar se je zgodilo, je zgodovina, a naša vera ni zgodovina, ta je realnost in s to vero živimo v tem svetu univerzalnih resnic. Zgodovinski praznik ni nič velikega v verskem smislu, veliko pa je dal za jezik, narod, kulturo. Luter je želel spremembe, ni želel razkola. Tudi danes je premalo prostora za dialog, ni posluha, vojne se dogajajo, ker se zadaj skrivajo materialni in politični interesi. Vojna je največji biznis, treba je nagajati drug drugemu, nič drugega.