Na nujni seji odbora DZ-ja za visoko šolstvo, znanost in tehnološki razvoj so razpravljali o skrivanju informacij pred javnostjo na Agenciji za raziskovalno dejavnost

Kot je znano, je Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS) zgodovinarju Igorju Grdini zavrnila prošnjo za vpogled v seznam imen recenzentov, ki ocenjujejo delo raziskovalnih skupin. Ocena teh recenzentov je ključna pri delitvi javnega denarja. Grdina se je pritožil pri informacijski pooblaščenki, ki je odločila, da morajo biti podatki o recenzentih ARRS-a javni.

Ministrstvo nima vpliva na ARRS
Minister za visoko šolstvo Gregor Golobič zatrjuje, da so recenzenti pri razpisih ministrstva javni, saj spoštujejo mnenje informacijske pooblaščenke. Neposrednega vpliva na ARRS pa ministrstvo nima, pove Golobič, ki se zavzema, da bi postopke recenziranja znanstvenih del in razpise same uredili po vzoru EU-ja, da ne bi bilo več podobnih primerov.

Kdo ocenjuje koga?
Grdina je prepričan, da so razmere na ARRS-u neurejene. Po njegovem mnenju delo ARRS-a ni objektivno, saj recenzenti poznajo avtorja dela, ki ga ocenjujejo, ocenjevalci pa niso javni, prav tako tuji recenzenti nimajo uradnega tolmača. Grdina meni, da so recenzije ARRS-ovih ocenjevalcev nestrokovne, saj del nekega področja ne ocenjujejo zmeraj tisti, ki se na obravnavano temo raziskave spoznajo.

Grdina zatrjuje, da agencija na podlagi odločbe informacijske pooblaščenke mora razkriti imena recenzentov in da ARRS deluje neurejeno in nezakonito.

ARRS bo vložil tožbo
Direktor agencije Franci Demšar je napovedal, da bodo vložili tožbo na upravno sodišče, saj meni, da ima ARRS v skladu s pravnim poukom možnost tožbe na upravnem sodišču, dokler odločba pooblaščenke še ni pravnomočna. Demšar zagotavlja, da bodo tožbo dobili, saj bi bil v nasprotnem primeru hudo kršen evropski pravni red, škoda za agencijo in Slovenijo pa nepredstavljiva.

Glede tajnosti recenzentov Demšar meni, da ti nikjer v razvitih državah niso javni, saj je le s tajnostjo ocenjevalcev mogoče zagotoviti objektivnost. "Če želimo zagotoviti neodvisnost in objektivnost recenzij, ne sme obstajati nobena komunikacija med recenzentom in avtorjem dela, ki je ocenjevano," pove Demšar.

"V Sloveniji velja slovenska zakonodaja"
Namestnica informacijske pooblaščenke Kristina Kotnik Šumah je zavrnila navedbe ARRS-a, saj meni, da mednarodnopravni dokumenti, ki jih agencija navaja v svojih argumentih, niso nad slovensko zakonodajo, po kateri se je ravnala informacijska pooblaščenka, ko je izdala odločbo.

"V Sloveniji se držimo slovenske zakonodaje in mi smo v skladu z našo zakonodajo odločili, da morajo biti podatki javni," pove Kotnik Šumahova, ki je prepričana, da mora biti pri razdeljevanju dvkoplačevalskega denarja zagotovljena transparentnost, pri vseh postopkih, po katerih se ta denar deli. "Če imena tistih, ki s svojimi uradnimi ocenami vplivajo na razdeljevanje javnega denarja, niso javna, tudi o transparentnosti celotnega postopka ne moremo govoriti," meni namestnica pooblaščenke, ki doda še, da je Slovenija država, ki je lahko vzgled drugim zaradi zakonodaje, ki omogoča javnost podatkov v primerih, ko bi lahko prihajalo do kakršnihkoli konfliktov interesov.

Recenzenti zagovarjajo tajnost imen
Predsednik znanstvenega sveta Vito Turk je poudaril, da bodo s svojimi kolegi, ki jih je šest, poskrbeli, da bo delovanje normalno in primerljivo s svetom. Če bo treba, bodo tudi številne organizacije seznanili s spornim vprašanjem. Sporno se mu zdi, da se objavljajo imena recenzentov, "saj potem nihče več ne bo hotel biti recenzent," dodaja. "Politika pa naj da roke stran," je prepričan. Turk še dodaja, da je pri vsakem razpisu možnost prošnje, v kateri avtor napiše, katerega recenzenta ne želi pri ocenjevanju svojega dela.

S Turkom se strinja Oto Luthar, direktor Koordinacije samostojnih raziskovalnih institucij (KORIS), ki je proti objavi imen recenzentov na način, kot ga nalaga pooblaščenka. Poglavitni razlog, da imena ostanejo tajna, pa se mu zdi majhnost slovenskega akademskega prstora.