Goran Milić, 66-letni legendarni novinar, ki je prehodil poklicno pot od Beograda do Sarajeva in Zagreba. In se v Sarajevo vrnil kot direktor programa in poročil TV mreže Al Jazeera Balkans, ki pokriva območje nekdanje Jugoslavije brez Slovenije, kmalu z Albanijo. Globalna mreža živi od donacij katarskega šejka, zato ji gledanost ali zaslužek nista pri vrhu prioritet. Milić je spregovoril o razsodbah hrvaškima generaloma, nekdanjem premierju Sanaderju, o novinarstvu v času Jimmyja Carterja ter prihodnosti spleta in televizije.

Pred kratkim smo bili priča "tednu izvajanju pravice" na Hrvaškem. Haško sodišče je oprostilo hrvaška generala Gotovino in Markača. Kakšne posledice ta razsodba prinaša Hrvaški, Bosni, Srbiji, regiji v celoti?
Ne vem, koliko bo to sodni precedens in kaj se bo v zvezi s tem dogajalo v Srbiji in Bosni in Hercegovini (BiH). Na Hrvaškem so to sprejeli z velikim navdušenjem iz dveh razlogov: nekateri zato, ker so spoštovali generala, drugi zato, ker je umaknjena obtožnica o skupinskem hudodelskem podvigu, ker ogromna večina Hrvatov meni, da osvoboditev države ni zločin. Tako da 'organizirati, konspirirati', da bi se osvobodila država – to je težko predstavljivo. Zato je razsodba pomirila Hrvaško. Opažam, da je takratni major Šljivančanin čestital generalom in dejal, da niso generali krivi, ker opravljajo naloge, in da je odgovornost torej treba iskati pri političnem vrhu. Izrekel je zanimiv stavek: "Če bi bila Hrvaška v tistem času mednarodno priznana, nikoli ne bi šel na Vukovar." Ta stavek dosti pomaga, da se razplete položaj. Kaj pa je potem taista njegova vojska počela v Kninu še tri leta po tem, ko je bila Hrvaška priznana? Ko gre za hrvaški pogled – ta razsodba je sreča. Morda bo stala svobode šesterico iz Bosne in Hercegovine, ki bodo morda dobili visoke kazni. Ne morem špekulirati, ali bo potem Hrvaška manj vznemirjena, kot bi bila sicer …

Kako pa je s soočanjem z zločini, ki so bili vendarle storjeni med Nevihto oziroma po njem?
Tega se je treba lotiti. A se najprej zastavlja vprašanje količine teh zločinov, kjer so mnenja različna. Srbska stran govori o nekaj tisoč, Hrvaški helsinški odbor jih je naštel 650, uradna Hrvaška in Haaško sodišče operirata s prepoznanimi, identificiranimi 50 …To jemlje čas. Tudi generala sta bila v Haagu osem let, preden se je ugotovilo eno samo dejstvo: ali sta bombardirala preveč ali v okviru "normalnega".

Drži, a se je dejstvo ugotovilo brez ključnega dokaza: topniških dnevnikov … Druga pomembna razsodba se nanaša na nekdanjega hrvaškega premierja Sanaderja. Izkazalo se je, da se je hrvaško pravosodje sposobno spoprijeti s korupcijo pa tudi z vojnim dobičkarstvom. Kako to komentirate?
To je situacija, ki se tudi v Evropi redko dogaja. Hrvaška ima težave s korupcijo na vseh ravneh. To ni tista korupcija, s katero je mogoče živeti in se giblje med 5 in 10 odstotki elit na primer. Tukaj gre za izmišljene posle z milijonskimi zneski, ki se nikoli niso zgodili ali v katerih nekdo pobere 80 odstotkov vrednosti posla. To je preprosto ohromilo državo in ogromno ljudi je od tega živelo. En proces je kaznovanje tistih, ki so najbolj odgovorni, ki so jemali milijone evrov, drug pa je proces kaznovanja tudi tistih, ki so jemali po 500 evrov. Pri zadnjih je to problematično, kajti najmanj milijon Hrvatov je vzelo po 500 evrov. Ni toliko zaporov zanje! Treba pa je povedati: 'Vedite, od danes vas bomo tudi zaradi dveh evrov terjali do konca. Pomembne primere pa bomo preverili za nazaj.' Ni pametno prezasesti zaporov, sploh ker nisem prepričan, da je to iskreno.
Ko govoriva o Sanaderju, gre za prvostopenjsko razsodbo, na dokončno razsodbo je treba še počakati: ne vidim sicer sledi denarja MOL-a, teh 10 milijonov evrov, ki so zdaj padli na 5 milijonov evrov. Kje, v katerem natančnem trenutku je on to vzel? Ko gre za Hypo banko, enako, je ostalo v zraku … Težava za Sanaderja je, da imamo tukaj še nekaj preiskav. Fimi-Media je zelo lahka za dokazovanje, to so vsi priznali, saj je bilo vidno iz letala. Monopol nekega zasebnega podjetja, visoke cene in potem se denar vrača. Koliko je bilo za stranko, koliko za njegov žep, je tudi vprašljivo. Težko je povedati …

Dobro leto je od začetka predvajanja programa Al Jazeera Balkans. Kako se počutite in znova delujete v Sarajevu, kjer ste živeli pred začetkom vojne?
Skoraj dve leti bo, odkar sem v Sarajevu. Posel gre, Al Jazeera je začela predvajati pred letom dni. Od začetkov, ko smo spoznavali novo tehnologijo, smo prišli do prenosa ameriških predsedniških volitev - mislim, da najbolj celovito, najbolj informativno in najdlje v celi regiji … Smo edini, ki smo od četrte popoldanske ure do osmih zjutraj pokrivali predsedniške volitve. Smo tudi vadili, saj ob štirih zjutraj ni veliko gledalcev. Hoteli smo namreč vaditi za dogodke, ki jih bo treba pokrivati 10, 12 ur. Naročili smo ekskluziven dokumentarec, svetovno premiero, med enajsto in polnočjo. Potrudili smo se, naredili presežek.
Ustanovili smo dopisništva v večini držav v regiji, zdaj ga odpiramo v Bolgariji. Lahko rečem, da dogodke v državah nekdanje Jugoslavije, zdaj tudi Bolgarije, kmalu Albanije, pokrivamo bolje od kogar koli na svetu, razen televizij v teh državah. Slovenske volitve smo v količini, izjavah, ozadju, prispevkih, pokrivali obsežneje kot katera koli televizija v regiji, razen vseh slovenskih. Enako velja za Srbijo, BiH … To nam je bil cilj. Naslednji cilj je, čez leto, dve, priti do tega, da nas vzamejo kot korektiv. Če so, denimo, volitve v Sloveniji - da nas gledajo, čeprav ne govorimo v slovenščini. Govorimo pa v srbščini, hrvaščini, bosanščini, črnogorščini, v jezikih, ki jih veliko Slovencev razume.

Zakaj Slovenije ni v vaši mreži? Imate Makedonijo, Albanijo boste imeli.
Zato, ker bi morali vse prevajati. Slovenskega jezika ljudje vseeno ne razumejo. Prevajamo makedonsko, albansko … Slovenski jezik je imel v regiji vzgon, ko je še obstajal skupni športni pregled. Takrat smo vsi vedeli, kaj je »žoga« in podobni izrazi (smeh). Mlada generacija se je s športom učila cele stavke. Potem ko tega ni bilo več, ko je ostal srbohrvaški jezik, kot smo mu takrat rekli, Slovenija in Makedonija pa sta začeli predvajati v svojih jezikih, so ljudje to pozabili.

Je tudi predrago?
Predrago, počasno ... Kako bomo z poročanjem v živo? Simultano prevajanje? Težko je. Če smo pošteni, ga ljudje dejansko ne razumejo. Seveda tisti iz Zagorja in Zagreba razumejo, gledalci v Kragujevcu in Vranju pa ne.

Kako je z gledanostjo in stroški vašega programa? V Sloveniji prevladuje mnenje, da informativni program samo veliko stane, denarja pa ne prinaša.
Niti informativni programi na ameriških komercialnih televizijskih mrežah ne prinašajo denarja. Dnevniki ob 19.00 NBC-ja, CBS-a, ABC-ja so čista izguba: ogromno dopisnikov, infrastruktura, stroški in premalo oglasov v pol ure, da bi to pokrili. Toda dnevnik odpira "prime-time", ki mu sledijo šovi, nadaljevanke … Potem se ta dnevnik izplača. V našem primeru gre za "news chanell/informativni program". Ta bi se težko izplačal samo kot informativni kanal, tudi zdaj se ne izplača. Živi od donacij katarskih oblasti oziroma šejka, ki je dal pobudo zanj. Zaslužek ni naša prioriteta. Med drugim nimamo niti ene reklame. Morda jih bomo imeli čez leto, dve. Toda mi ne bomo odžirali trga drugim televizijam s tega območja z oglasi za pralne praške ali pripomočke proti raku, ampak bomo oglaševali velika podjetja, banke, če pridemo do tega. Al Jazeera se vse bolj profilira kot svetovna mreža v različnih jezikih. Začeli so kot arabska, potem kot angleška, odprli so turško, ki še ni začela predvajati. Računajo na 70-80 milijonov Turkov, poleg tega turško govori okrog 150 milijonov ljudi. Balkan je prišel dokaj nepričakovano, ker so se nekateri naši ljudje, ki so poznali partnerje iz Al Jazeere, začeli pogovarjati z njimi in jim to predlagali. Odgovorili so jim, da gre za majhen trg. Potem so jim razložili, da 20 milijonov ljudi govori v jezikih, ki so danes sicer štirje različni jeziki, a se razumejo, poleg tega obstaja tudi številčno izseljenstvo, od Avstralije, Kanade, Nemčije, ki šteje vsaj 10 milijonov ljudi. To je potencial, poizkusite, so dejali. Mi nismo veliki projekt, porabimo tri odstotke proračuna Al Jazeere, imamo pa dopisnike v Beogradu, Zagrebu, Skopju, Podgorici, Sarajevu, Washingtonu, Bruslju. Kadar koli se kaj zgodi, lahko računajo na nas, saj vsi ti ljudje govorijo angleški jezik. Ko v Sarajevu pade veliko snega ali pa v Beogradu aretirajo Mladića, smo mi prvi, ki pridemo.

So arabski lastniki kakor koli posebni? V tem delu Evrope poznamo nemški WAZ, avstrijsko Styrio, ameriški CME …
POP TV in hrvaška Nova sta v lastništvu znanih ljudi, lastnik je predsednik Svetovnega judovskega kongresa. Je zelo znan. Posebno za Al Jazeero je, da ni v gverilskem sporu. Zgodba o Osami bin Ladnu, ki jim je dal intervju, zaradi česar je bila Al Jazeera deležna očitkov … Kakšno zvezo ima to z novinarstvom? Če bi se zdaj rodil Hitler in se sprehodil po Ljubljani, bi bila prva stvar, da bi poiskal kamero in z njim naredil intervju. Kaj pa naj bi – pobegnil?! Sčasoma so pokazali nepristranskost, ne vedno tudi nevtralnosti, mislim, da so običajno izbirali šibkejšo stran. Sčasoma jim je to prineslo verodostojnost. Na koncu so Američani rekli: Ljudje, to sploh niso slabi fantje, Clintonova jim je rekla: Naj vam bodo za zgled, Univerza Columbia jim je dala najvišjo nagrado za medije in naenkrat je Al Jazeera postala sprejemljiva, priljubljena, normalna. Zakaj? Ta program v angleščini, ki ga je svet začel gledati ... Vsi so ga gledali, hudo, arabska TV, gledajo, gledajo in rečejo: To je kot BBC, to je normalno. Kaj je razlika? Razlika je v tem, da je Al Jazeera bolj svetovna. Vidi se, da prihaja iz tretjega sveta. Njen interes za Afriko je večji, kot ga imajo anglosaške televizije. Anglosasi pokrivajo milijardo ljudi in še dve milijardi, ko so krize. Tri do štiri milijarde so za njih absolutno zunaj interesa. Al Jazeera - ko je 20 mrtvih v Nigeriji - za njih je to poročilo, to je poročanje v živo. To ni kot 20 mrtvih v Londonu, seveda, ampak je 20 mrtvih.

Pogosto pokličejo tudi Slavoja Žižka … Pred kratkim je TV Slovenija posnela in predvajala odličen dokumentarec o Juriju Gustinčiču, v katerem je tudi odlomek, kjer vi in naš cenjeni kolega čakata na intervju s takratnim ameriškim predsednikom Jimmyjem Carterjem. Kako ste se takrat počutili kot mlad novinar? Verjetno je pri odobritvi intervjuja pomagala tudi diplomacija?
Najbolj smešno je bilo, da so to Američani ponudili, Jugoslovani pa zavrnili! (smeh) Toda, tega niso smeli zavrniti javno, ampak so pritiskali tako name kot na Gustinčiča iz Beograda, naj ne narediva tega intervjuja. Zakaj? Umrl je Tito, Carterja ni bilo na pogreb, ampak je poslal mamo.

Kaj pa sočasna kriza s talci v Iranu, zaradi katere se je Carter zaprl v Belo hišo?
Mislim, da je bil pravi razlog v tem, da se ni hotel srečati z Brežnjevom. Potem mi je moj odgovorni urednik Dušan Mitević sporočil, da je on kot novinar popolnoma za intervju, da pa se v strukturah ocenjuje, da bi ga bilo treba zavrniti. Jaz pa sem ravno prišel v ZDA za 20 dni in sem rekel: Ljudje, če zavrnem ameriškega predsednika, se lahko takoj vrnem nazaj. Jurij je bil enakega mnenja. Potem sva vprašala takratnega veleposlanika v ZDA Budimirja Lončarja, ki nama je dejal: Seveda, naredita intervju, nikar pa ne povejte, da sem vama jaz to rekel. (smeh) Razumljivo, saj je tudi on imel enake interese kot veleposlanik. Logično, da se ne bo kregal z Američani. Potem sva midva prekršila te sugestije, ki niso bile popolnoma odločilne. Časnik Politika (za katerega je dela Gustinčič; op. a.) je bil bolj liberalen od moje TV Beograd, ki mi je skoraj dala ukaz. Tukaj torej govoriva o najinih zaslugah v boju proti našim …

Ste edini ali pa eden redkih novinarjev, ki je informativne programe ustvarjal v Beogradu, Zagrebu in Sarajevu. Ljudje so si vas zapomnili po poročilih, ki ste jih ustvarjali z lahkoto in razumljivostjo. Vaši Dnevniki so bili drugačni.
Dojel sem, da obstajata pismenost v TV-novinarstvu in pismenost v pisnem novinarstvu. Študiral sem pravo. Če bi študiral novinarstvo, bi moral biti pismen v smislu pismenosti dnevnikov, tednikov in tiskovnih agencij. Agencije posredujejo vest v enem stavku, ki odgovarja na vseh pet novinarskih vprašanj. To je dolg stavek, veliko je vrinjenih besed, težko se spremlja in je formalističen. Še posebej je bil v socializmu. Poskušal sem govoriti. Tako, da sem najprej izgovoril tisto, kar želim reči, potem pa sem si to zapisal. Vedno najprej rečem, kar mi pade na pamet, potem zapišem. Ljudje so najprej pisali in potem brali. Tudi danes imajo mlajši novinarji ta sindrom – ko gledate Dnevnik, slišite melodijo v obliki jasnega branja. Vidi se, da berejo … Jaz sem bil med prvimi, skupaj s kolegom Momčilom Popovićem, ki je bil starejši in je počel isto. Govoril. Pri njem sem opazil, da to veliko bolje zveni. On pa je tvegal, govorili so zanj, da je preveč enostaven, kot kmet. On je stvari znal zelo dobro skrajšati.

Dober recept za TV-novinarstvo. Vidite razvoj v združevanju spleta in televizije, bo televizija preživela sama ali samo skupaj s spletom?
Obstajajo različne teze. Televizija bo preživela kot specializiran medij, z ustvarjanjem zelo dobrih, ekskluzivnih izdelkov. Verjetno bo preživela ena televizija v državi, ki ima statusno verodostojnost. Spletni portali bodo vedno na drugem mestu, ko bo treba dobiti odmeven intervju. Glavni človek bo vedno izbral najbolj relevantno televizijo, na kateri se bo pojavil. To bo edina prednost. Medtem bodo državne televizije postale bolj demokratične, bolj "normalne". Ena zasebna ali državna televizija pa bo obstala. Prišlo bo do pojava mondializacije, še posebej na tem območju. Kateri TV-izdelek ste v Sloveniji naredili in je imel svetovni odmev? Neko oddajo, ki jo je gledal ves svet?

Ne vem, ali je narejena.
Naredili ste Elanove smuči, televizorje Gorenje … Naredili ste dosti stvari. V tej smeri pa ni pobude. Kako se imenuje šef prodaje programov na TV Slovenija?

Ne vem.
Ne vedo niti na HRT, čeprav je isti že 15 let, ne poznajo ga niti na TV BiH … Zato, ker se vse uvaža – od formatov, nadaljevank … Če pogledate, je polovica programov podnaslovljena. Prihaja čas, v katerem bodo tudi majhne države lahko enkrat ali dvakrat na leto prišle v prostor z milijardo ljudi. To ima smisel.

Kaj štejete kot največji uspeh v poklicni karieri? Kaj vas najbolj izpolnjuje?
Ne verjamem preveč v nagrade, ki so vedno nekako dogovorjene. Dobil pa sem nagrado hrvaških novinarjev na tajnem glasovanju vseh novinarjev. Vsi so prejeli pisma na domač naslov, odgovorilo pa je rekordno število kolegov. Nagrado sem torej dobil na tajnem glasovanju proti kandidatu, ki je bil absolutni favorit. To mi je bilo zadovoljstvo, ker je prišlo od stroke. Intervjuvanje šefov držav je dolgočasno, to je vedno diplomatsko … Izpolnjuje? Morda nekaj, kar sem slišal v intervjuju Noama Chomskega, kar nihče ni opazil, ali Georgea Sorosa, kar nihče drug ni opazil; dobil sem nekatere revolucionarne odgovore, a so se vsi naredili neumne in to preskočili. To mi je bil izziv. Potopisne serije so bile simpatične. Še vedno pogledam neko državo in pomislim: Ne bi niti zdaj bolje naredil. Kaj še? Kontinuiteta. Morda ta okoliščina, da dolgo trajam.

Saša Banjanac Lubej