italijanske in madžarske narodne skupnosti, ki jih predstavniki manjšin volijo po večinskem volilnem sistemu.

Že ime volilnega sistema - proporcionalni ali sorazmerni - nam pove, da je njegovo bistvo takšna razdelitev glasov, da kar največ političnim opcijam omogoči pridobitev sedežev v državnem zboru (DZ). Pri proporcionalnem volilnem sistemu gre namreč v nič majhen delež glasov, saj so mandati razdeljeni tako, da so sorazmerni s podporo, ki jo posameznim strankam namenijo volivci.

V Evropi je proporcionalen sistem sicer zelo razširjen. Konkurenčna možnost razdelitve mandatov pa je večinski volilni sistem, pri katerem volivci odločajo bodisi z absolutno večino (več kot polovica vseh volilnih upravičencev) bodisi z relativno večino (več kot polovica tistih, ki so se udeležili volitev).

Osem volilnih enot z 11 okraji
Slovenija je razdeljena na osem volilnih enot in dve posebni enoti, v katerih izvolijo poslanca narodnih skupnosti. Enote imajo približno po 200.000 volivcev, enota italijanske narodne skupnosti okoli 2.500, madžarske pa 6.500 volivcev. Vsaka izmed osmih enot je sestavljena iz 11 volilnih okrajev in v državni zbor prispeva 11 poslancev. Volilni enoti narodnih skupnosti pa sta hkrati tudi volilni okrožji in vsaka v DZ prispeva enega poslanca. Skupaj je v DZ tako izvoljenih 90 poslancev.

Volilni prag pri štirih odstotkih
Čisti proporcionalni sistem razdeli vse glasove med vse politične stranke, ki nastopajo na volitvah. To pomeni, da bi stranka, ki je na volitvah osvojila 14 odstotkov glasov, morala dobiti tudi toliko odstotkov mandatov, kar pa realno skoraj ni mogoče, saj imajo parlamenti zelo redko zaokroženo število poslanskih sedežev (npr. 100 ali 200).

Vse stranke tudi ne morejo v parlament, saj je to za zakonodajno telo nepraktična in neizvedljiva rešitev. Veliko težav bi bilo namreč z uvrstitvijo strank, ki so na volitvah dosegle manj kot odstotek vseh glasov. Pri vseh državah, kjer uporabljajo proporcionalni volilni sistem, se je uveljavil t. i. popravljeni proporcionalni volilni sistem. Ta sistem vsebuje popravke iz večinskega volilnega sistema.

Značilnost popravljenega proporcionalnega volilnega sistema je volilni prag, saj tega čisti proporcionalni volilni sistem ne pozna. To pomeni, da mora stranka na volitvah dobiti določen odstotek glasov, da lahko vstopi v družbo parlamentarnih strank. V Sloveniji je prag 4-odstoten. Če te odstotke spremenimo v poslanske sedeže, ugotovimo, da ima stranka lahko v slovenskem parlamentu najmanj štiri poslance, ki pa že tvorijo poslansko skupino.

Načini proporcionalne delitve glasov
Pri proporcionalnem sistemu poznamo tri bistvene načine delitve glasov v volilnih okrajih in enotah. To so Harejev, Droopov in D'Hondtov sistem. V Sloveniji sta v uporabi drugi in tretji sistem.

Ustava Republike Slovenije namreč določa, da so pri volitvah v državni zbor mandati v volilnih enotah deljeni na podlagi Droopovega količnika, na ravni države pa po D'Hondtovem sistemu. Mandati se med stranke, ki so presegle volilni prag, vedno najprej delijo na ravni volilnih enot, nato pa še na ravni celotne države.

Leta 1992 in 1996 uporabljen Harejev sistem
Harejev sistem je bil v Sloveniji za določevanje poslanskih mandatov strankam v uporabi na prvih dveh volitvah v državni zbor, in sicer leta 1992 in 1996. Imenuje se tudi sistem Harejeve kvote ali sistem enostavne kvote.

To kvoto dobimo tako, da število vseh glasov, ki so bili oddani v volilni enoti, delimo s številom kandidatov, ki naj bi bili izvoljeni v tej enoti. Zatem število glasov, ki jih je sprejela stranka, delimo s to kvoto. Dobljeni količnik je število mandatov zadevne stranke.

Slovenija uporablja Droopov sistem
Drugi je Droopov sistem, ki je v Sloveniji zamenjal Harejevega, ko se je s spremembo ustave spremenil volilni sistem. Uvajanje Droopovega sistema je bistveni "večinski" popravek slovenskega proporcionalnega sistema. Je zelo podoben Harejevemu sistemu, le da tu vsoto vseh glasov delimo s številom vseh poslanskih mandatov, ki naj bi bili v določeni enoti izvoljeni, plus ena.

S tem dodatkom pri imenovalcu je osvojitev mandata hitrejša, kar pomeni, da je na ravni volilnih enot podeljeno več mandatov. Če v imenovalcu dodamo plus dva mandata, se sistem imenuje Imperiali.

Hipotetični primer volilne enote X, v kateri je glas oddalo 204.000 volivcev in izbiralo 11 poslancev, ima tako Droopov količnik 17.000 (204.000 : 12 = 17.000). Stranka Y, ki bi osvojila v volilni enoti 35.000 glasov, bi osvojila dva mandata, tisoč glasov pa bi bilo "ostanka", ki se upošteva ob delitvi mandatov na ravni države.

D'Hondtov sistem
Brez nerazporejenih glasov pač ne gre, ker se deljenje s količniki po prejšnjih dveh sistemih po navadi ne izide na celo število. Ta težava se uredi tako, da se sistem delitve dopolni še z nekim drugim sistemom. Mandati, ki so ostali nepodeljeni na ravni enot, se tako razdelijo na ravni države.

V Sloveniji je kot dopolnilo v uporabi D'Hondtov sistem ali sistem D'Hondtovega količnika. Po D'Hondtovem sistemu se najprej izračuna absolutno število glasov, ki jih je dobila lista. Kandidatne liste nato poravnamo v stolpce in njihove glasove delimo z ena, dva, tri, štiri ... pa vse do 88. Primerjamo izračune za vse stranke, poiščemo 88 najvišjih številk in tako so razdeljeni vsi mandati.

Razporejanje mandatov na "ostanke" glasov
Pred spremembo volilnega sistema se je upošteval le ostanek glasov, ki se je delil na nacionalnih listah. S spremembo pa so se začeli pri delitvi nepodeljenih mandatov na ravni enot upoštevati vsi glasovi posamezne liste. Te so dobile toliko dodatnih mandatov, kolikor znaša razlika med številom mandatov, ki bi ga posamezne liste dobile na podlagi izračuna mandatov po D'Hondtovem sistemu, in številom mandatov, ki so jih že dobile po veljavnem načinu delitve na ravni volilnih enot.

Dodatni mandati se dodelijo listam v posameznih volilnih enotah, kjer so imele največje ostanke števila glasov v razmerju do Droopovega količnika v posamezni volilni enoti. Če pa so bili v njej mandati že razdeljeni, se je mandat dodelil listi v volilni enoti, v kateri je imela lista naslednji največji ostanek glasov.

Kaj to pomeni? Če se vrnemo k praktičnemu primeru, je prej omenjena stranka Y v enoti X osvojila dva mandata, recimo pa, da jih je v preostalih volilnih enotah dobila še osem, tako da je na ravni volilnih enot osvojila 10 mandatov (neposredno izvoljeni poslanci). Izračun na ravni države po D'Hondtovem sistemu pa je na primer pokazal, da je stranka osvojila 13 mandatov. Zdaj je treba zgolj stranki Y dodeliti še tri dodatne mandate v volilnih enotah, kjer je imela največje "ostanke" glasov, in 13 novopečenih poslancev stranke Y se lahko odpravi v parlament.