Zakon o volitvah v državni zbor namreč določa, da "pravice voliti in biti voljen nima državljan Republike Slovenije, ki je dopolnil osemnajst let starosti, pa mu je bila zaradi duševne bolezni, zaostalosti ali prizadetosti popolnoma odvzeta poslovna sposobnost ali podaljšana roditeljska pravica staršev ali drugih oseb čez njegovo polnoletnost ter ni sposoben razumeti pomena, namena in učinkov volitev."

O odvzemu teh pravic odloča sodišče, ki v postopku za odvzem poslovne sposobnosti ali podaljšanje roditeljske pravice čez polnoletnost posebej odloči o odvzemu pravice voliti in biti voljen.

Da tudi pri pravicah do volitev ne bi izostala zmeda, je z odločbo iz leta 2003 poskrbelo ustavno sodišče, ki je razveljavilo del volilne zakonodaje. Tako imajo, kot je navedeno na spletnem portalu MNZ-ja, "pravico glasovati osebe, ki jim je bila pred 9. 8. 2006 zaradi duševne bolezni, zaostalosti ali prizadetosti, s pravnomočno sodno odločbo popolnoma odvzeta poslovna sposobnost ali podaljšana roditeljska pravica staršev ali drugih oseb čez njihovo polnoletnost, če sodišče po 9. 8. 2006 ni posebej odločilo o odvzemu pravice voliti in biti voljen."

Volilna pravica pa je po podatkih MNZ-ja iz novembra lani, torej iz obdobja predsedniških volitev, odvzeta 1935 državljanom Slovenije.

Članstvo v strankah in javni poklici
Kandidati za zaposlitev v vojski in policiji morajo med zahtevanimi pogoji izjaviti, da niso člani političnih strank. Vendar jih to ne ovira, da se ne bi poskusili na volitvah potegovati za poslance DZ-ja. "Pripadniki SV-ja lahko kot državljani uveljavljajo aktivno volilno pravico in kandidirajo kot nestrankarski kandidati," so za MMC pojasnili na obrambnem ministrstvu.

Določene omejitve veljajo tudi v sodstvu in v javnem sektorju. Za sodnike članstvo v političnih strankah ni vprašljivo. Toda ustava (133. člen) navaja, da funkcija sodnika ni združljiva s funkcijami v drugih državnih organih, v organih lokalne samouprave in v organih političnih strank ter z drugimi funkcijami in dejavnostmi, za katere to določa zakon.

Javni uslužbenci pa imajo kodeks ravnanja javnih uslužbencev, ki jim določa, da ne smejo opravljati funkcij, nezdružljivih z javnimi nalogami, pravicami in obveznostmi javnega uslužbenca. Tako pri opravljanju javnih nalog javni uslužbenec ne sme dopustiti, da bi ga uporabili za strankarske politične namene ter mora upoštevati vse omejitve politične dejavnosti, ki jih zakon nalaga določenim kategorijam javnih uslužbencev zaradi njihovega položaja ali narave opravljanja javnih nalog.

Kako politično aktivni so lahko duhovniki?
Za pripadnike Katoliške cerkve, ki opravljajo duhovne poklice, načeloma ni dovoljeno, da bi prevzeli politične funkcije. V sklepnem dokumentu plenarnega zbora Katoliške cerkve na Slovenskem iz začetka tega tisočletja pa je navedeno, "da je drugi vatikanski koncil jasno razmejil pristojnosti Cerkve in države ter s tem tudi vlogo duhovnika, ki ga ne vidi kot političnega aktivista (prim. KKC 2442). Sodelovanje pri izvajanju političnega življenja je duhovnikom prej ovira kot pomoč pri opravljanju versko-moralnega poslanstva Cerkve (prim. ZCP, kan. 287 § 1–2)," so navedli.

Pojasnila na vprašanje, ali so lahko pripadniki Katoliške cerkve, ki opravljajo duhovne poklice, člani političnih strank, pa (še) nismo prejeli. Toda kar nekaj slovenskih katoliških duhovnikov je vse prej kot politično neaktivnih. Limbuški župnik Andrej Firbas je denimo podpredsednik Krščanskega foruma največje opozicijske stranke SDS-a. Nekateri drugi duhovniški kolegi pa se tudi ne izmikajo svojevrstni politični agitaciji, če ne drugače, po družbenih omrežjih.