Zaradi zapleta s prisluhi pogovorom med nekdanjim slovenskim predstavnikom arbitražnega sodišča za določitev meje s Hrvaško Jernejem Sekolcem in slovensko agentko Simono Drenik, se je Hrvaška enostransko odločila, kar je 29. julija lani potrdil tudi hrvaški sabor, da ne sodeluje več v arbitražnem postopku, saj je preveč kompromitiran, da bi lahko sprejela odločitev, ki bi bila sprejemljiva in izvedljiva za Hrvaško.

Arbitražno sodišče je sicer pozneje imenovalo nove arbitre Slovenije in Hrvaške, državi pa pozvalo, da predložita dodatno gradiva glede umika oz. nadaljevanja arbitražnega postopka. Hrvaška je dobila rok sredi januarja, Slovenija pa konec februarja. Marca pa naj bi bila na sporedu morebitna dodatna zaslišanja.

Kaj pomeni Hrvaška odločitev, da ne bo več sodelovala v arbitražnem procesu in kako jo bo sploh mogoče prepričati, da bo sprejela odločitev, ki jo bo glede meje sprejelo arbitražno sodišče, kar naj bi se zgodilo še v prvi polovici letošnjega leta? Ali pa se lahko zgodi preobrat in se arbitri odločijo za razpustitev sodišča?

Arbitražno sodišče se lahko razpusti
Na MZZ-ju pravijo, da odločitev Hrvaške in tudi morebitnih odločitev arbitražnega sodišča ne morejo komentirati, ker gre pač za tajni postopek. "Po prepričanju Slovenije ima arbitražno sodišče vsa pooblastila in dolžnost, da nadaljuje s postopkom ter izda končno odločbo o meji skladno z veljavnim arbitražnim sporazumom. Slovenija je notifikacijo Hrvaške po odstopu od arbitražnega sporazuma zavrnila. Pričakujemo, da bo Hrvaška, tako kot Slovenija, spoštovala odločitev mednarodnih sodišč," pravijo na MZZ-ju.

Slovenski oblastniki tako pričakujejo, da bodo arbitri sprejeli odločitev o meji. Vendar poznavalci mednarodnega prava menijo, da lahko pride tudi razpustitve. "Lahko, ker so arbitri pri presoji avtonomni. Vendar je to malo verjetno," pravi predavatelj mednarodnih odnosov in mednarodnega prava Bojko Bučar. Pravni strokovnjak Marko Pavliha pa meni, da mora v skladu s 65. členom Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb iz leta 1969 stranka, ki izpodbija mednarodno pogodbo, najprej o tem uradno obvestiti drugo pogodbenico.

"V uradnem obvestilu mora navesti predlagani ukrep glede določene mednarodne pogodbe - arbitražnega sporazuma, in razloge zanj. Ker Slovenija hrvaškemu stališču nasprotuje, morata obe državi poiskati rešitev s sredstvi, ki jih določa 33. člen Ustanovne listine Združenih narodov, torej s pogajanjem, anketo, posredovanjem, spravo, razsodništvom, sodno rešitvijo, obračanjem na regionalne ustanove ali regionalne dogovore, ali pa z drugimi mirnimi sredstvi po lastni izbiri. Varnostni svet bo v primeru, kadar se mu bo to zdelo potrebno, pozval stranke, naj rešujejo svoj spor s takimi sredstvi," pojasnjuje Pavliha.

"V našem primeru ni pristojno Meddržavno sodišče, marveč se lahko vsaka pogodbenica v sporu v zvezi z uporabo ali razlago katerega koli drugega člena V. dela te konvencije, ki ureja ničnost, prenehanje veljavnosti in začasno prenehanje uporabe mednarodnih pogodb, odloči za spravni postopek, ki je določen v prilogi citirane dunajske konvencije, in v ta namen pošlje prošnjo generalnemu sekretarju Združenih narodov. Če bo arbitražno sodišče ugotovilo, da so izpolnjene opisane okoliščine, ne bo imelo druge izbire, kot da se razpusti," dodaja.

Ali lahko Slovenija kakor koli toži Hrvaško?
Člani arbitražnega sodišča torej lahko po črnem scenariju za Slovenijo tudi razpustijo arbitražno sodišče, ne da bi sprejeli odločitev. Ker pač Hrvaška ne sodeluje. Ali bi v tem primeru lahko Slovenija iskala svojo pravico na mednarodnih sodiščih, z morebitno tožbo proti Hrvaški?

"Če bi bil malce sarkastičen, bi odvrnil, da naj kakršno koli ustrezno rešitev najdejo ali iznajdejo naši tolikanj opevani tuji odvetniki, ki smo jim že do julija 2015 plačali skoraj tri milijone evrov honorarja, slovenskim pravnikom nekaj sto tisoč, celotni stroškovnik arbitraže pa je že tedaj znašal okoli 5,5 milijona evrov. Jaz razmišljam zastonj in brez dodatka za stalno pripravljenost, pa še kdo bi se našel, ki je pripravljen državotvorno pomagati," pravi Pavliha.

Poleg našega veta, da Hrvaška vstopi v schengensko območje, bi se po njegovem mnenju lahko Slovenija sklicevala na tretji odstavek 4. člena Pogodbe o Evropski uniji, ki zagotavlja, da se Unija in članice na podlagi načela lojalnega sodelovanja medsebojno spoštujejo in si pomagajo pri izpolnjevanju nalog, ki jih določa evropsko primarno pravo.

"Gre za logično izpeljavo vrednot, ki so deklarirane v 2. členu iste pogodbe, s poudarkom na spoštovanju človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države, človekovih pravic, pluralizma, strpnosti, pravičnosti in solidarnosti. Se Hrvaška res ravna po teh vrednotah, mar ni bil njen nekdanji arbiter najmanj tako pristranski kot naš, je vohunjenje in tovrstno pridobivanje podatkov v skladu s pravom in etiko civiliziranih držav? Slovenija bi lahko Hrvaško tožila tako pred Sodiščem Evropske unije zaradi kršitve načela lojalnega sodelovanja kot tudi pred Meddržavnim sodiščem v Haagu zaradi škode, ki jo bo utrpela zaradi nedokončanega arbitražnega postopka," dodaja Pavliha.

Bučar pa na drugi strani meni, da v primeru razpustitve arbitražnega sodišča Slovenija nima več pravnih možnosti.

Težavna pot do uveljavitve arbitraže
Če pa bo arbitražno sodišče določilo mejo med državama, je Hrvaška, vsaj po njenih dozdajšnjih napovedih, skoraj zagotovo ne bo spoštovala. Kako bi lahko Slovenija v tem primeru sploh uveljavljala odločitev arbitražnega sodišča?

"Najprej se bo postavilo vprašanje, kakšna bo arbitražna razsodba in ali jo bo Slovenija sploh želela uveljavljati. Teoretična možnost je tožba pred Meddržavnim sodiščem v Haagu vendar se bo morala Hrvaška s tem strinjati. Sicer pa ostanejo samo diplomatske in politične rešitve uveljavljanja arbitražne presoje," pravi Bučar.

Pavliha pa opozarja, da mednarodno pravo žal ne pozna izvršbe pravnomočnih odločb, tako da so za uveljavitev arbitražne odločbe na voljo bolj ali manj le diplomatska sredstva. "Predvidevam, da do končne odločitve zaradi vseh zapletov ne bo prišlo, če pa bo in je Hrvaška ne bo spoštovala, bo v svetu le še bolj utrdila svojo nekredibilnost in neevropskost," še meni Pavliha.