"Res ne manjka tarč za tovrstne skovanke. A še neprimerno več kot med politiki jih mrgoli med navadnimi državljani," je prepričan Aleksič. Foto: Osebni arhiv
Ustavno sodišče
"Zelo zgovoren se mi zdi v tem kontekstu naslednji podatek. Vseh šest ustavnih sodnikov, ki so presodili, da je ultimativna vrednota zaščita lika in dela Srečka Prijatelja, je danes še vedno na svojih položajih. Vsi trije, ki so se odločili, da je najvišja vrednota svoboda govora, pa danes niso več ustavni sodniki," meni Aleksič. Foto: BoBo

Svoboda govora v Sloveniji žal ni preveč pomembna vrednota, ker ljudstvo po večini ne ve, kaj bi z njo počelo. Slovencu pomeni svoboda govora predvsem to, da se lahko čez politike mirno "usaja" doma v kuhinji. Za kaj več preprosto ni potrebe.

Junija 2005 je takratni poslanec SNS-a Srečko Prijatelj v svojem parlamentarnem nastopu z glasom in gibi, ki naj bi predstavljali tipično gejevsko vedenje, uprizoril sceno, ko bi oče prišel po svojega otroka v vrtec. "Čavči. Prišel sem pote. Si že oblečen?" je takrat dejal Prijatelj, ki je bil vmes tudi pravnomočno obsojen na zaporno kazen zaradi izsiljevanja.

Na poslančev nastop se je odzval, tedaj še novinar Mladine, Jure Aleksič, ki je med drugim zapisal: "Svojo imenitno domislico je pospremil s kavarniško mimiko, ki naj bi verjetno nazorno ilustrirala pravoverno pojmovanje nekega tipičnega poženščenega in prenarejenega pederuharja, v resnici pa je izpadla kot normalni domet cerebralnega bankrotiranca, ki ima srečo, da živi v državi s tako omejenim bazenom kadrov, da se lahko človek njegovih karakteristik znajde celo v parlamentu, ko pa ne bi mogel biti v neki nominalnega spoštovanja vredni deželi niti hišnik povprečno urbane osnovne šole." Zapisano je seveda prizadelo Prijatelja, ki je novinarja tožil, sodišča, vključno z ustavnim, pa so stopila na poslančevo stran.
A je Evropsko sodišče za človekove pravice v svoji sodbi aprila letos odločilo drugače in dalo prav Aleksiču oz. Mladini. Država mora zdaj vrniti stroške tedniku, mi pa smo se z Aleksičem pogovarjali o svobodi govora, cerebralnih bankrotirancih, sodni praksi … Vabljeni k branju.


Vam je bilo v teh, skoraj 10, letih kadar koli žal za zapisano?
Ne, seveda ne. Ničesar nisem storil narobe, kar je na koncu potrdilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice.

Izraz "cerebralni bankrotiranec" je bil takrat usmerjen zelo specifično. Ampak ali menite, da bi se ga dalo v slovenskem političnem prostoru uporabiti tudi širše in malce ohlapneje?
Res ne manjka tarč za tovrstne skovanke. A še neprimerno več kot med politiki jih mrgoli med navadnimi državljani, saj je trenutna garnitura slovenskih politikov le simptom cerebralnega bankrota slovenskega naroda.

Nekdanji ustavni sodnik Ciril Ribičič je v takratnem odklonilnem ločenem mnenju zapisal, da drugim sodnikom zameri, da so uporabili drugačna merila za presojanje Srečka Prijatelja in vas. Ste imeli ob prebiranju sodbe tudi vi podoben občutek?
Najbrž res. Moram reči, da me je takrat Ribičičevo ločeno mnenje izjemno razveselilo, saj je s tem pokazal, da nekdo na tej najvišji in vsaj v principu žlahtni instanci vseeno ve, kaj dela. In da glede tako ključnih vprašanj, kot je svoboda govora, čuti dovolj močno, da si je pripravljen narediti kar nekaj dodatnega dela.
Zelo zgovoren se mi zdi v tem kontekstu naslednji podatek. Vseh šest ustavnih sodnikov, ki so presodili, da je ultimativna vrednota zaščita lika in dela Srečka Prijatelja, je danes še vedno na svojih položajih. Vsi trije, ki so se odločili, da je najvišja vrednota svoboda govora, pa danes niso več ustavni sodniki.

Vaše besede so bile za slovenski medijski prostor takrat neobičajno ostre, celo še danes bi si redkokdo upal napisati kaj takega. Kje bi vi postavili mejo med žaljivim naslavljanjem in svobodo govora?
Pri tem vprašanju velja biti izjemno pazljiv. Ob izreku sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice so celo nekateri najuglednejši komentatorji pokazali zaskrbljujoče nerazumevanje za specifiko primera. Besede, ki sem jih zapisal, so bile res ostre. Vendar so bile zapisane kot reakcija na sovražni govor v parlamentu, in to za povrh še v kontekstu debate o zakonu, ki je družbeni manjšini skušal omejiti osnovne človekove pravice. Ob tem je ključno tudi, da nisem zapisal, da je Srečko Prijatelj cerebralni bankrotiranec, temveč se je domnevno žaljiva oznaka nanašala na njegov nastop v parlamentu.

Osebek v stavku ni bil Srečko Prijatelj, temveč njegova "kavarniška mimika". Kar predstavlja tako v vsebinskem kot v pravnem smislu veliko razliko. Glede na vse to je bilo pričakovati, da bo vsako približno zrelo sodišče znalo presoditi v prid svobode govora. Nikakor pa sodba Evropskega sodišča za človekove pravice ne pomeni, kot se je to oznanjalo v nekaterih mastnih naslovih, da lahko zdaj kar vsepovprek žalimo politike. Če bi recimo napisal, da je Srečko Prijatelj cerebralni bankrotiranec samo zato, ker da je mimogrede rekel nekaj normalno spornega, bi bila končna sodba lahko zelo drugačna.

Kako ocenjujete svobodo govora v Sloveniji? Se moramo o tem sploh pogovarjati, ali je že dovolj samocenzure, bi bilo potrebne več sodne prakse na tem področju, da bi se vedelo, kaj je dovoljeno in kaj ne …?
Svoboda govora v Sloveniji žal ni preveč pomembna vrednota, ker ljudstvo po večini ne ve, kaj bi z njo počelo. Slovencu pomeni svoboda govora predvsem to, da se lahko čez politike mirno "usaja" doma v kuhinji. Za kaj več preprosto ni potrebe.

Za potrditev te teze je treba samo na hitro ošvrkniti našo medijsko krajino. Smiselno bi se bilo vprašati: je vsled splošnega ekonomskega kolapsa, ki se nam dogaja, res primerno, da imamo tako krotke in vljudne novinarje? S tem da moram spet poudariti, da po mojem mnenju največji krivci za to niso sami novinarji.

Dolgo je trajalo. Še pred evropsko sodbo je poslanec pristal v zaporu, vi pa ste na nek način zapustili medije. Ste imeli vsega dovolj ali ste samo potrebovali spremembo?
No, saj medijev nisem povsem zapustil, samo prekvalificiral sem se v nekoliko manj propadajočo branžo, kot je tisk. Poleg tega sem vmes dokončal tudi določene druge projekte, ki so terjali mojo polno pozornost.

Vas še kdaj srbijo prsti? Razmere na družbeno-političnem parketu kar kličejo po skovankah, ki jih verjetno vsi mislimo, pa ne zapišemo. Imate željo, da bi s svojo besedo lahko še posegli v to?
Kaj pa vem, ne zares. Komur do danes ni postalo jasno, kaj se dogaja, je to najbrž tudi skoraj nemogoče razložiti.

Svoboda govora v Sloveniji žal ni preveč pomembna vrednota, ker ljudstvo po večini ne ve, kaj bi z njo počelo. Slovencu pomeni svoboda govora predvsem to, da se lahko čez politike mirno "usaja" doma v kuhinji. Za kaj več preprosto ni potrebe.