Z njo se je v Odmevih pogovarjala voditeljica Tanja Starič.

Kar bode v oči, je, da so številna anonimna pričevanja žrtev na Instagramu, hkrati pa policija sporoča, da vsebina anonimnih prijav ne zadostuje za uvedbo predkazenskega postopka. Kaj je torej potrebno za uvedbo kriminalističnega postopka?

Sorodna novica Zakaj je primer domnevnega spolnega nasilja v Sloveniji izbruhnil ravno na Instagramu?

Predkazenski postopek policija lahko začne v tistem trenutku, ko je prijavljen sum, da se je zgodilo kaznivo dejanje. In to prijavo so na policiji imeli. Lahko bi torej začeli zbirati obvestila, to je osnova kriminalističnega dela, od različnih udeležencev, od ljudi, ki morebiti poznajo te zabave. Prepričana sem, da bi lahko tudi na takšen način prišli do marsikatere informacije, ker neko nenavadno vedenje deklet, žena ali kogar koli v takšnem okolju ... pa nekdo bi že rekel, opozoril, da se je to zgodilo, mogoče celo povedal, za koga gre.

Torej ni ključno, da se katera od teh žrtev, ki so bile domnevno zlorabljene, prijavi in šele potem se sproži policijski postopek?

Ne, postopek lahko sprožijo pred tem. Seveda pa so pomembne za nadaljnji postopek, za uspešno raziskovanje sumov prijave žrtev. Ampak seveda, prijave žrtev prihajajo takrat, kadar se žrtve čutijo podprte, kadar čutijo, da ni dvomov o njihovem govorjenju, kadar se čutijo spodbujene. Mogoče je bila edina dobra spodbuda, da se je oglasil tudi SOS telefon, da lahko žrtve tam prijavijo nasilje.

Kako si razlagate, da se dekleta oglašajo na anonimnem spletnem mestu, nočejo pa se izpostaviti. Zakaj? Je to še vedno takšna stigma? Se še vedno čutijo tako nezaščitene?

Posilstvo in sploh spolni delikti so družbeni problem. Pri nas očitno nočemo, da je to družbeni problem, ker neprestano govorimo o tem, kako malo imamo teh deliktov. In dejansko, povprečno 42 posilstev na leto v zadnjih šestih letih. Ampak to kaže tudi na to, da se družba s tem noče soočiti. To ljudje čutijo, to ljudje vedo, najbolj pa to čutijo žrtve. In je nemogoče pričakovati, da se bodo v takšni družbeni klimi žrtve odpirale in govorile o tem, kaj se jim je zgodilo. Še posebej, če so morebiti informirane o kakšnih neustreznih postopkih, ki so se zgodili, o neprijetnostih ali pa tudi pozneje v kazenskem postopku bolj preverjanje žrtve in njenih ravnanj kot pa odločitve storilca.

Kaj svetujete žrtvam?

Dobro je zanje, da bi zmogle, da dejanje prijavijo. Prvi psihološki šok jim običajno pušča nekaj časa, ker takrat dejansko ne zmorejo prijaviti. Počutijo se umazane, sram jih je in so čustveno popolnoma na tleh. Vendar pa naj se čez določen čas odločijo, dobijo podporo znanke, prijateljice, se pogovorijo z njo in z njo tudi odidejo na policijo ter to prijavijo. Morda lahko v prvi fazi celo napišejo, če jim je tako lažje in bodo povabljene na razgovor. Lahko pa gredo tudi na tožilstvo. Dežurni tožilec mora biti vedno dostopen. Ena od teh izbir. To jim bo tudi pomagalo pri njihovem okrevanju.

V primeru, o katerem v zadnjih dneh pišejo mediji, je kar velik krog ljudi vedel, da se nekaj dogaja, omenjajo se tudi droge. Kako si razlagate, da to ni bilo znano, dokler tega ni objavil anonimni portal?

Preprosto zato, ker je to sprejemljivo. Takšen način je sprejemljiv in nasilje v naši družbi je na številnih ravneh sprejemljivo, tolerirano. In pričakovanje, da bo to v zasebnih družbah drugače, je nesmiselno. In k temu nasilju, ki ga izvajajo nasilneži, nekako spada tudi žal spolno nasilje, kajti številni nasilneži se zadovoljivo s spolnostjo samo, če jo izvajajo na nasilen način.