Od skoraj 80 let življenja jih je zadnjih 56 let preživel v ZDA. Ko smo na MMC-ju poklicali čez veliko lužo, je na drugi strani kljub temu iz slušalke zazvenela lepa slovenščina.

Anton Mavretič se je rodil leta 1934 na Boldražu pri Metliki v Beli krajini. Po študiju na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani se je odzval vabilu strica, naj študij nadaljuje v ZDA, tehnološki velesili.

Po doktoratu je deloval na Centru za vesoljsko fiziko na Bostonski univerzi, kar ga je privedlo tudi do Nase. Sledila je dolga kariera tako v akademskih vodah kot v industriji. Danes uživa pokoj. No, skoraj. Še vedno ostaja na tekočem z znanstveno sfero, še vedno ima obveznosti do doktorandov in dela s članki, je pojasnil.

Naprava, pri razvoju katere je sodeloval kot glavni inženir, še danes meri sončno plazmo na Voyagerju in igra svojo vlogo pri iskanju meje Osončja. Povprašali smo ga o njegovem udejstvovanju pri Nasi, o (ne)napredku raziskovanja vesolja, o potovanju človeka skozi vesolje, o prihodnosti človeštva na domačem planetu ...

Vabljeni k branju MMC-jevega pogovora.
______________________

Kaj točno ta naprava počne, da bomo tudi navadni smrtniki razumeli, in kako se je začelo vaše sodelovanje pri projektu?
Pojdimo od začetka. Deloval sem na Massachussetts Institute of Technology (MIT), ki je ena izmed vrhunskih svetovnih tehničnih univerz. Že pred Voyagerjem, leta 1968, smo začeli program Interplanetary Measuring Platform. Gre za meritve na medplanetarnem satelitu. Takrat smo naredili prvi instrument, ki meri medplanetarno plazmo od približno 7 elektronskih voltov do 7.000 elektronskih voltov. To je pravzaprav energija, ki jo bruha Sonce v določenem energijskem spektru in v obliki ultravijoličnih žarkov pride tudi do Zemlje.

Prvi poskus, ki smo ga izvedli, je bil leta 1973 izstreljeni satelit. Še vedno potuje, še vedno deluje nekje na pol poti med Mesecem in Zemljo in se tudi vrti okoli svoje osi. To je bil prvi poskus z merjenjem elektronov in protonov v omenjenem energijskem spektru med sedmimi in 7.000 elektronskimi volti.
Takrat smo že vedeli, da bo naša skupina dobila projekt za misijo Voyager. Nasa nam je delo zaupala na podlagi naših izkušenj, ki so bile do takrat že zelo velike in dobre.

Kako pa to poteka? Nasa razpiše projekt, na katerega se lahko prijavijo vse ameriške univerze. Danes se lahko tudi tuje, takrat pa je bilo omejeno na domače. Glavni nosilec je bil fizik, profesor Herbert S. Bridge na Centru za vesoljske raziskave, saj je šlo za fizikalne probleme.
Ko je bil naš prvi projekt IMP končan in smo vedeli, da je to izvedljivo, smo v enaki postavi začeli delati pri projektu Voyager. Z istimi ljudmi so ostale tudi izkušnje, pa še nekaj novih obrazov smo morali dodati. Jaz sem bil glavni inženir naše sonde.

V delovni skupini je obstajala nekakšna, bom rekel ... kongruenca med fiziki in inženirji. Fiziki hočejo, da je mogoče nekatere stvari v vesolju izmeriti. Drugo vprašanje je, ali se to da. Tretje je, koliko to stane in koliko časa je treba vložiti v to. Še posebej, če želiš, da bo veljalo 30 let. Takrat še nismo imeli toliko izkušenj, da bi izdelovali takšno elektroniko. Kot da bi izdelal televizor, ki ga danes prižgeš in čez 30 let še vedno deluje. Zahteve Nase do naše skupine so bile velike.
Ko smo napravo izdelali, je bil čas za testiranje in meritve: kako se stvar obnaša pri izjemno nizkih temperaturah in kako pri visokih. Visoke sicer niti niso težava, ker kot vemo, je tam doli mrzlo.

Bolj je problem, kako se bodo materiali obnašali pri minus 200 stopinjah Celzija. Večino naših naprav je bilo treba potunkati v tekoči dušik. Zadevo lahko potopiš, potegneš ven in samo pihneš, pa vse raznese in se spremeni v prah.
To so problemi, s katerimi se nam na Zemlji ni treba ukvarjati. Dolgoročno pa so težke zagate, kjer pridejo skupaj fizika materialov, elektronika ... V naši skupini so bili ljudje iz vseh vrst tehničnih strok. Elektroniko moraš ves čas vzdrževati pri določeni temperaturi in najti zanesljive načine za odvajanje ali dovajanje toplote. Če bi jo imeli pri minus 200, bi razpadla. Tako moraš zgraditi napravo, kjer en del skoraj razpade od mraza, drugega pa vzdrževati pri recimo plus 10 stopinj Celzija. Ob tem, da je temperatura v vesolju blizu absolutne ničle.

Vam pa elektronika postane superprevodna.
[smeh] Da, materiali postanejo superprevodni, ampak nas to ni zanimalo. Bolj smo želeli vedeti, ali bo sonda strukturno obstala. Voyagerjeve antene so recimo dolge štiri metre in podvržene skrajno nizki temperaturi. Če bi se česar koli dotaknile, bi šle v prah. Na srečo gre Voyager bolj ali manj skozi prazen prostor in se še nič takega ni zgodilo. Lahko se še bo.

Vaša naprava je na obeh Voyagerjih?
Tako. Naprava se imenuje Plasma System PLS in je na obeh Voyagerjih. Sicer je bil Voyager 2 poslan prej, ker je moral še na obisk Urana in Neptuna.

Kot vemo, je sond, ki jih je človeštvo poslalo v vesolje, zelo veliko. Toda Voyager ni samo še ena sonda. Je nekaj več. Nosi neko posebno poslanstvo. In kljub dejstvu, da to poslanstvo najbrž ne bo nikoli izpolnjeno, še vedno obstaja možnost, da bo nekoč vendarle sonda prišla v stik z inteligentnim življenjem zunaj našega planeta. Voyager je zgoščena točka človeštva v času, ki kliče v vesolje. Kako vi osebno doživljate to poslanstvo?
Tako moram reči. Ko smo bili mladi in to konstruirali, ni bilo časa za razmišljanje o poslanstvu. Pomembno je bilo, da bo instrument uspel. Pozneje, ko so se stvari umirile, ko je bil instrument izstreljen ... Takrat smo se šele zares zavedali, za kaj gre. Res je tole: Voyager 1 bo čez 40.000 let bližje zvezdi AC+79 3888. To je pač neka zvezda v Rimski cesti.

Računamo na to in smo v bistvu strašno prepričani, da življenje obstaja na kakšnih drugih planetih kakšnega drugega sonca. Jaz v to ne dvomim. Upam, da bo kdo videl Voyager. Ali pa ga vsaj poskušal videti, če imajo že dovolj napredne tehnologije za to. Potem bi ga morda lahko sneli iz vesolja. Ampak mislim, da je to trenutno praktično nemogoče.

Prvi razlog tiči v neverjetno velikih razdaljah v vesolju. Zato je skoraj nemogoče, da bi jo kdo pobral z neba, kaj šele da bi jo pogledal, se iz nje kaj naučil in dejal, "kako so primitivni". Ali pa, kako so napredni! O tem se da veliko povedati in veliko razmišljati. To je dobro in pravilno.

Vendar moram dodati tudi to. Na našem Soncu je goriva še za približno štiri milijarde let. Takrat bo tudi Zemlje konec, kajne?

Kaj pa Voyager? Voyager bo, po mojem mnenju, živel še precej dlje kot pa Zemlja. Nje bo konec čez štiri milijarde let in vsi njeni materiali bodo šli v vesoljski prah. Voyager bo pa še vedno taval - in njegovi materiali so del Zemlje! Na njem so zapisana naša imena - tudi moje - in to bo po mojem mnenju obstajalo še precej dalj časa kot Zemlja.

Kdaj se je vaša osredotočenost na tehnične uganke prelevila v močnejše zavedanje drugih poslanstev Voyagerja? Mogoče takrat, ko je stopil v območje zunanjih planetov Osončja? Kako ste doživljali njegove uspehe, ko je začel nazaj pošiljati čudovite, še nikoli videne fotografije?

Jaz sem pozneje postal profesor na univerzi, vendar sem ga vedno z zanimanjem spremljal. Ne nazadnje sem vanj vložil deset let svojega življenja! Tega ne moreš izključiti. Jet Propulsion Laboratory redno objavlja lepe podatke, ki jih tudi mi, ki smo sodelovali pred desetletji, zasledujemo.

Naš instrument pošilja podatke na MIT. Že 35 let jih obdelujejo znanstveniki s področja fizike in na njihovi podlagi je bilo napisanih že na stotine doktoratov. Voyager je fizikom naložil veliko nalog in postavil veliko vprašanj, ki potrebujejo odgovore.

Najbolj zanimivo je bilo takrat, ko je potoval mimo naših velikih planetov, zame veliko bolj zanimivo kot zdaj, ko je že skoraj zunaj sončnega dosega.

Tam se pač ne dogaja veliko. Edino še zares zanimivo je vprašanje, ali je morebiti že zunaj območja heliopavze in kaj se dogaja s tamkajšnjimi magnetnimi polji - ali gredo paralelno ali perpetikularno na Sonce. Skozi terminacijski šok smo že šli, naslednja je sončna vreča, potem pa je heliopavze konec. Pride prostor interplanetarnih plinov in tam ni ničesar.

Zdaj je videti, da je po tistih 124 razdaljah od Sonca do Zemlje Voyager že nekako zunaj sončnega vpliva. To so pa še vedno zanimive zadeve, ker ni bilo čisto jasno, kako daleč segajo Sončeva magnetna polja.

To je ena izmed točk, na kateri se med navadnimi ljudmi pojavi veliko zmede. Od 2005 že vsake toliko po medijih preberemo, da je Voyager prestopil tisti "final frontier", poslednjo mejo Osončja. To poslušamo že skoraj 10 let. Torej, je ali ni?

Kot jaz slišim, je na robu. Nič več se ne dogaja. Ni nekih večjih sprememb pri merjenju magnetnih polj. Tam gor je nastala nekakšna mrtva tišina. Seveda bo treba opazovanja nadaljevati še nekaj let in če se pojavijo kakšne pomembne spremembe, jih bo treba razložiti. Ker sprememb ne bi smelo več biti.

Vprašanje je tudi, s katere smeri delci letijo. Vprašanje je, ali so vektorji magnetnega polja zastavljeni tako, kot je narejen naš model. Še kakšnih pet do šest let bo zanimivo. Goriva bo sicer na Voyagerju za ta čas dovolj, vendar bodo po mojem mnenju propadle komunikacije. Signal bo postal prešibek.

Sprejemni sistem anten so enkrat že razširili. Mogoče ga bodo še.

Da, povečali so ga. Jaz sem že pozabil, s kolikšnih na kolikšne dimenzije so ga povečali. Mislim pa, da bodo poskušali še enkrat. S tem so sicer povezani zelo veliki stroški, ampak je to še vedno precej ceneje kot pošiljati novo sondo v nebo.

Zabavno mi je, ko kdo tukaj v Ameriki reče, češ, a ne bi bilo dobro, da bi eno raketo gor poslali in privlekli Voyagerja nazaj na Zemljo? [smeh] To je nesmisel, to zahteva ogromne energije in ogromne stroške, brez zveze. Pustimo ga, naj gre v večni prostor. Za naše pojmovanje časa bo potoval večno.

Naprava, ki ste jo izdelali, zdaj prihaja do svojega glavnega poglavja. Ona je zdaj ključna pri iskanju odgovora na vprašanje, ali je Voyager zapustil vstopil v medzvezdni prostor ali ne.

No, kje točno je Voyager, je tudi stvar komunikacij. Je tudi stvar oddajnikov in sprejemnikov na Voyagerju. Poseben Nasin projekt se ukvarja z vprašanjem, ali gre Voyager po ravni črti ali po krivulji, kot pravi Albert Einstein. Ali se da to lepo narisati v nekem vesoljskem tlorisu ali pa je to zakrivljeno. Že zdaj signali s svetlobno hitrostjo potujejo tja izjemno dolgo. To niso šale. Mogoče je prostor vmes zakrivljen? Če bi narisali od tukaj do Mlečne ceste eno črto in na njej pokazali, evo, tukaj je Voyager, na tej razdalji, na tej točki. Kaj pa, če je bolj levo ali bolj desno?

To so filozofsko zanimive stvari, vendar bo zaradi tega jutri Sava še naprej tekla.

Če smo že pri filozofskih zanimivostih ... Na zlati plošči, ki jo nosi Voyager, so navodila, kako jo predvajati, napisana v obliki nekakšnega rebusa iz zakonitosti na atomski ravni. Bi lahko rekli, da sta na ta način fizika in matematika univerzalen vesoljski jezik?

Tako. Točno tako je. Matematika in fizika veljata po vsem vesolju. Takšen je naš model. Jaz dvomim, da smo kaj bistvenega zgrešili, vsaj do leta 2013. Matematika se je razvijala izjemno hitro. No, če pogledam z nekega drugega vidika, se je razvijala zelo počasi. Saj so iste zakonitosti veljale tudi v rimskih časih! Nič se ni spremenilo! Vse je enako, samo nam, ubogim ljudem, ni bilo popolnoma jasno, do česa prihaja.

Veliko stvari se v naših glavah počasi jasni tudi s pomočjo satelitov, še bolj pa Voyagerja. Če vzamemo razdalje - nekoč grozne razdalje milijard kilometrov se nam danes zdijo kar normalne. Pred stotimi leti o tem nisi mogel govoriti. Ljudje si česa takega niso mogli predstavljati.

Pa saj je tudi nam danes to težko predstavljivo. Saj razumemo številko in z njo operiramo, naši možgani pa razsežnosti skorajda ne morejo dojeti.

To velja za vse ljudi, tudi za znanstvenike, ki se s tem ukvarjajo, je težek problem. Naše predstave so lokalne. Mi mislimo in delamo lokalno. Redki ljudje na Zemlji se ukvarjajo s stvarmi, ki gredo z Zemlje navzven, pa še ti imajo težave s predstavami.

Človek je zelo majhno bitje. Niti o naši Zemlji še nismo izmerili in dognali vseh detajlov. Kaj počnemo tu, zakaj smo samo mi tukaj, zakaj na drugih planetih ni življenja.

Poglejmo našo civilizacijo. Približno 5.000 let je od slavnega Babilona. To je samo osmina 40.000-letnega potovanja Voyagerja do najbližje zvezde!

Mi tako dolgoročno sploh ne znamo razmišljati! [smeh] Še veliko se moramo naučiti, joj, kako smo še primitivni ...

Poglejmo, kaj počnemo na tem ubogem svetu. Uničujemo ga, brcamo, polivamo s kislinami, dušimo ga s plini. Vse delamo, da bomo Zemljo ja čim prej uničili! Drug na drugega streljamo. Ljudje smo v bistvu še blazno primitivni. To je primitivnost, da mene kar glava boli, kaj vse se dela.

Ljudje smo kot posamezniki razvita, inteligentna in globoke empatije sposobna vrsta. Kot družba, kot kolektivna zavest pa smo še vedno zelo sebično in samoohranitveno naravnani proti Drugemu; in kot človeštvo še vedno precej samodestruktivni.

Zelo destruktivni smo. V vojne se pogosto gre že samo zaradi filozofskih razlik med družbami, potem pa še vse ostalo. A je Napoleon kaj dosegel, ko je Evropo razdrl? Prva svetovna vojna, Evropa spet razdrta. Kaj so dosegli? Nič. Druga svetovna vojna, Evropa razdrta. Spet nič. A se ne bi že mogli naučiti, da je to tak svetovni nesmisel?

Ljudem manjka vsaj vzgoje. Vse te energije, ki se potrošijo za uničevanje, bi morali preusmeriti v vzgojo ljudi, na globalni ravni. Da ne bi govorili in delali takšnih nesmislov.

Kaj pa, če bi jo preusmerili v raziskovanje vesolja? Predpostavimo, da bi danes imeli na voljo primerno tehnologijo za sestavo ogromnega vesoljskega plovila, ki bi bilo dolgoročno samovzdržujoče se (self-sustainable). Če bi jo danes poslali na pot, bi s hitrostjo Voyagerja do prvega sosednjega sistema potrebovalo 40.000 let. Vmes bi se zamenjalo na tisoče generacij! To pomeni, da bi se na tej vesoljski ladji razvila neka povsem samosvoja civilizacija. Neka vzporedna človeška kultura. Imeli bi prave Zemljane, in tiste ljudi iz vesolja.

Dvomim, da imamo mi kot človeštvo takšno moč, dovolj energije, da bi takšno sondo poslali ven. Graditi bi jo morali v več etapah. Na primer. Najprej bi morali priti do Marsa, tam dolgo razvijati tehnologijo in kulturo, potem pa ven. Že plovilo bi se lažje izstrelilo itd.

Vzemimo številko, ki ste jo prej omenili, 40.000 let. Če razmišljamo v današnjih okvirih, z današnjimi možgani, v okvirih obstoječe tehnologije, bi samo priprave na takšno potovanje - če naj bo uspešno - trajale naslednjih 10.000 let.

Jaz bi rekel, da bi bilo bolje vzeti neki drug način. Če bi sestavo človeka lahko zapisali v neki kodi, imamo recimo DNK, za vesoljsko ladjo ne bi potrebovali toliko teže in toliko goriva. Ali pa, da bi s svetlobno hitrostjo poslali algoritem zapisa človeka nekam in uporabili tam dosegljive materiale za replikacijo. To so takšna oddaljena razmišljanja, ampak še vedno se mi zdi to bolje, kot da vlečemo celo civilizacijo na neki ladji v brezkončen prostor.

Lahko pa se o tem razpravlja, to je dobro. Saj to je zelo zanimivo področje. Študija biologije bi morala biti naslednjih 500 let najbolj zanimiva. Da bomo sploh vedeli, kdo smo na molekularni ravni. Mi tudi sami o sebi vemo še zelo malo. Premalo.

Ali v fizikalni teoriji obstajajo neki nastavki, na katerih bi se lahko daleč v prihodnosti zgradil neki prelomno boljši pogon za potovanje po vesolju?

Obstajajo, vendar je to vse na naši prihodnosti, na naših potomcih, da izluščijo prave miselne preboje. Na Zemlji dandanes sicer še vedno izkoriščamo energijo iz virov, ki so primitivni, uničujoči. Kurimo premog, drva, in vse to konča v atmosferi. Saj materije ne moreš uničiti, lahko jo spremeniš, a ostane. Torej, obstoječa goriva so primitivna in nezdrava, to je to.

Svoje miselne napore moramo vložiti v ustvarjanje boljšega. Prihodnost jih mora 'izgruntati'. Človeštvo mora čim bolj preučevati materiale, matematiko, fiziko, kemijo, elektroniko. Premalo ljudi se s tem ukvarja, in to povsod. V Ameriki bi vsi študirali 'biznis'. V Evropi je verjetno enako, vsi bi na hitro zaslužili, vsi bi imeli visok standard. Kdo bo pa delal?

Te študije zahtevajo ogromno časa, družbo veliko stanejo in na koncu le eden na milijon prinese kakšno zares novo dobro idejo, ki je epohalna. Ljudje še nismo tako pametni, da bi lahko v razred nagnali toliko in toliko učencev in iz njih zagotovo izluščili toliko in toliko zares pametnih. Za tem stojijo tudi psihološki in ekonomski problemi, dovoljšna urejenost družbe, da lahko omogoči osredotočenost na študij. Isto velja za družino. Če družina ni urejena, težko pričakuješ, da bo iz nje prišel genij. Še posebej, če se mora vsakodnevno boriti za sam obstanek.

Mi smo še zelo zelo daleč od tega, da bi ugotovili kaj prelomnega, sploh na področju tistih energetskih problemov, ki ste jih omenili. Zagotovo pa obstajajo možnosti.

Izluščiti vodik iz vode ali zraka zahteva energijo. Potrebna je električna energija. To pa pridobimo tako, da kurimo premog in si uničujemo ozračje. Ravnotežje na Zemlji je pač tako, kot je. Nekaj nam manjka.

Če bomo ostali tako butasti, bomo pač najpozneje čez 4 milijarde let vsi pomrli. Lahko pa bomo kaj pametnega 'izmozgali', saj svet je velik, ljudi je šest milijard. Veliko jih je takih, ki znajo napredno razmišljati. Veliko med njimi pa jih ne more, ker morajo misliti na to, kaj bodo jutri dali v usta. Tak človek se ne bo poglabljal v visoka filozofska vprašanja in si v glavi sestavljal zapletenih fizikalnih modelov. To so težki problemi. Veliki narodi so dandanes težko zadolženi in imajo vse manj energije za takšne podvige.

Človeštvo bi moralo biti kot velika vas in na vasi se da marsikaj narediti. Za zdaj še to ni [smeh]. Politiki po vsem svetu v povprečju nimajo dovolj šol, so agresivni, ne razmišljajo zares dolgoročno in o tehničnem položaju sploh nimajo pojma. Če bi dojeli, da so učinki njihovih dejanj z več vidikov včasih zelo škodljivi, potem bi morda bilo drugače.

Zakaj so predstavniki tehničnih strok redko v visoki politiki? Da bi kolegom razložili, kakšne napake delajo? Ne govorim posamično, govorim v povprečju za cel svet.

Očitno so politične elite posameznih držav zazrte v kratkoročne cilje, ki so povezani z njihovim blagostanjem, z odstotki na prihodnjih volitvah in z interesom njihove lokalne skupnosti naproti drugim državam poloble. Na dan lahko privlečemo staro krilatico, da bo svet skupaj stopil šele, ko se na nebu pojavil skupen zunanji sovražnik - zlobni zeleni Marsovčki.

Na križišču postavijo luč šele takrat, ko se na njem veliko ljudi ubije. Ukrepa se šele takrat, ko je nevarnost očitna. Ampak to je primitivnost vodstev na Zemlji. Ne vodijo nas pametni ljudje. Mogoče sem res negativno nastrojen, ampak po celotni zemeljski obli vidim kratkovidna vodstva, ki se skoraj ne ukvarjajo z ukrepi za dolgoročno rešitev naše Zemlje; ali pa da bi pogledali navzen, v vesolje, kam bi lahko šli.

Človeštvo bo na Zemlji zagotovo umrlo s Soncem vred. Tukaj ni perspektive, nujno moramo gledati navzven, kam bi šli. In to ne znotraj našega sončnega sistema, ampak moramo iskati druge zvezdne sisteme.

Zanimivo mi je, da neka družbena skupina v Afriki časti zvezdo Sirius. Oni verjamejo, da so s te zvezde prišli. Od kje ta filozofija tej afriški skupini, to mi ni jasno. Tudi Inki, pa stari Egipčani, vsi so gledali v zvezde. Nekaj je tam zgoraj. Oni so temu preprosto rekli bog, ki vse ustvarja. Vendar ta odgovor se porodi zato, ker ne veš. Da bi pa poiskali odgovore, bi morali iti na kakšno zvezdo. Nekoč v prihodnosti. Na vsak način!

Vas ne le kot znanstvenika, ki stremi po vedenju o resničnem stanju stvari, temveč tudi kot človeka mika, da bi šli tja gor, da bi potovali po vesolju? Čutite kakšno globoko željo izkusiti širine vesolja?

Jaz bi rad, da bi to človeštvo naredilo, in to čim prej. Čim prej! Jaz osebno si sicer lahko zamišljam, kako sedim na "krovu" Voyagerja in v roki držim skodelico, v katero se lovijo razni energetski delci, in merim tisto, kar dejansko meri moj inštrument. To je lahko del moje domišljije.

Ampak žal, odkar so ga pred 36 leti izstrelili, se nič ni zgodilo! Kaj smo naredili? Nič. Samo opazujemo podatke instrumentov, ki so bili izstreljeni pred desetletji. V tem času pa smo marljivo porušili ogromno mest, na plan spravili ogromno novih bolezni, imamo vse več revežev. Kaj pa smo kot človeštvo dosegli?

Nekaj vozil smo poslali gor, ki se še zdaj potikajo po Marsu.

Saj. To je veliko, ampak še vedno vse, kar je. To počne samo ena država. Svet je velik in kaj so drugi k temu pripomogli? Celi kontinenti spijo, ničesar ne delajo na tem področju. Zelo daleč smo še od tega, da bi vsi skupaj dejali, ok, bodimo zdaj Zemlja kot celota, stopimo skupaj, sredstva bomo prispevali z vseh koncev sveta in se lotili prelomnih projektov. Recimo, narediti sondo in jo poslati k zvezdi Sirius. Pa tudi če bo trajalo 40.000 let, nekje je treba začeti!

Je pa še neki drug vidik. Če imamo informacije, če se jih da zapisati in če jim lahko nekdo toliko časa sledi. To je poseben problem, s katerim nimamo dovolj izkušenj. Najstarejše zapise imamo na kamnih. Recimo, prvi zapisi z našega ozemlja so iz etruščanskih časov in so stari nekje 3.000 ali 2.500 let. Se pravi, komaj, komaj so zadržali 2.500 let stare zapise.

Mi pa moramo informacije zadržati in neprestano dopolnjevati 40.000 let. To niso več šale. Kje boste te informacije hranili, v kakšnem jeziku, da bodo skozi zgodovino še kaj vredne? In če tega ne bomo izpeljali, bomo postali prah. Tako, kot smo bili. Prah si bil in prah boš. Popolnoma bomo izginili. Razen če ne bi kot celotna obla, celotno človeštvo, delali pri tem projektu.

Ampak to so moje filozofije.

Za kaj takega je potrebno izjemno dolgoročno razmišljanje.

Zelo dolgoročno. Tega trenutno ni. Svetovna politika je trenutno primitivna, rekel bi tudi arogantna.

Kljub vsem kritikam, ki v tem trenutku dežujejo na stanje stvari pri nas, je ob pogledu na razmere v vesolju to še vedno najbolj udoben in prijeten kraj.

[smeh] Zagotovo. Saj drugega nimamo. Vsem ljudem na svetu je treba povedati: ni drugega kot Zemlja. Našo ubogo Zemljico bi morali res paziti. Na vodo, na zrak, da bo obstajala takšna, kot je, čim dlje časa. Čisto sami se lahko zastrupimo. Zemljo lahko čisto sami pregrejemo in bomo izumrli še precej prej, kot nastopi poslednja postaja v štirih milijardah let.

In kako naj v to prepričaš ljudi, ki ne vedo, ali bodo zvečer sploh kaj jedli?

Z oddaljene perspektive je človeštvo - za zdaj - le utrinek v zgodovini planeta. Mogoče bomo kot dinozavri milijone let hodili po Zemlji, potem doživeli zaton. Mogoče se bo pojavila kakšna še inteligentnejša vrsta. In nas zamenjala. Mogoče bi ta bolje upravljala očetnjave modrega planeta.

Dobra ideja, če bodo bolje upravljali, upam, da se to zgodi. Ker zgodovina do danes daje malo upanja. Od rimskih časov, ko so na veliko klali, rušili in plenili, gledamo podobno zgodbe z drugimi igralci. To je tisto zapravljanje energije na Zemlji.

Porabimo energijo za lepše stvari, recimo: Voyager čaka še njegovo zadnje veliko poglavje. Dejanski vstop v medzvezdni prostor kot prvi predmet človeških rok. Katera potencialna nova spoznanja se ponujajo, ko bodo merilne naprave na mestu samem?

Sicer ne vem, ali bo to Voyager rešil, ampak še vedno se astronomi soočajo z enim problemom. Zakaj lebdimo prav tam, kjer smo? Gravitacijska polja našega ozvezdja niso še čisto jasna. Zakaj je naša zvezda ravno v galaksiji Rimskacesta? Zakaj, kdaj je prišla tja, kaj se bo z njo zgodilo? Vemo, da bo čez toliko in toliko let uničena in da material sam ne bo uničen, ampak se bo prilepil nekam drugam. To spet meji na filozofska razmišljanja.

Voyager sam naslednjih 40.000 let ne bo kaj velikega odkril. Videti je, da je prostor pred njim bolj ali manj prazen glede na model, ki ga imamo danes.

Zanimivo bo sicer naslednjih nekaj pet let, ko bodo Voyagerjevi inštrumenti še delovali in merili elektrone in protone pri določenih energijah. Za zdaj je videti, da je tam le ta večni šum. Ni kaj veliko plazme, niti ni veliko prostih elektronov in protonov, ki kam letijo. Jaz ne pričakujem, da se bo izmerilo kaj več, kot že vemo.

Bistveno vprašanje ostajajo gravitacijska polja. Zakaj se tako stabilno vrtimo okrog naše zvezde in svoje osi? Mi pač vemo, da je tako, ne pa zakaj in ali bo morda kdaj drugače?

Ne pričakujem kakšne bistveno nove znanosti po petih letih, ko bo brez dvoma zunaj območja heliopavze. Takrat bodo počasi tudi težave s samo sondo. Goriva bo še dovolj za kakšnih 300 vatov in za napajanje naprav, vendar bo signal med Voyagerjem in Zemljo postal prešibek. To me skrbi. Torej, kar bomo izvedeli, bomo izvedeli v naslednjih petih letih, potem bo konec. To je škoda.

Kljub temu smo lahko zadovoljni. Prvotno je bilo mišljeno, da bo Voyager pogledal naše zunanje planete, dobili pa smo veliko več.

Saj za njo že potuje New Horizons. Voyager že ima naslednika na poti.

Tako. Bo že nekako, vedno bomo lahko nekaj novega izvedeli. Lahko bi še več, če ne bi energije trošili za nesmiselne stvari. O tem mora človeštvo resno razmisliti, če hoče obstati na tej Zemlji.

Marsikdo bo rekel, pa kaj, saj to je še tako daleč stran. Res je. Ampak nekoč bo preblizu. Za mene osebno je že prepozno, a za tisoče generacij, ki še niso rojene, pa ne. Morda bo velik preobrat v miselnosti prinesla šele kakšna večja katastrofa, recimo obrat v zemeljskem magnetnem polju.

Kot ste rekli, ko bo nesreča na križišču, bodo hiteli postavljat svetilko.

[smeh] Tako.