Pred kratkim smo poročali o pismu, ki ga je na ministrstvo za izobraževanje na začetku leta naslovila direktorica Vzgojnega zavoda v Planini. Pristojne je opozorila, da naš izobraževalni sistem ne zagotavlja znanj glede prepoznavanja motenj in obravnave mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi težavami, ki pa jih je v zadnjih letih vedno več. Zdaj temu pritrjuje tudi ravnatelj Vzgojnega zavoda v Logatcu Bojan Bogataj, ki se s težavnimi mladostniki ukvarja že štirideset let. Pred nekaj meseci mu je Društvo specialnih in rehabilitacijskih pedagogov Slovenije celo podelilo najvišje priznanje zaradi prispevka k razvoju defektologije.

"Predavatelji na fakultetah niso okusili vzgojnih zavodov, običajno niso nikoli delali v zavodih, ne poznajo trenutne problematike, s čim se ukvarjamo. Oni novih smernic v svoje programe izobraževanja ne vključujejo – to so brezčutnost, razvajenost, avtistične in duševne motnje," pove Bogataj. Otrok s temi težavami pa je vedno več.

Premalo povezanosti fakultete z bazo
Ko pridejo diplomanti delat v zavod, prvo leto doživijo šok in šele po treh ali štirih letih lahko začnejo normalno opravljati svoj poklic: "Mi jih tukaj učimo o teh novih dognanjih vedenjskih in čustvenih motenj." In čeprav v zadnjem času s fakultetami več sodelujejo, kot so v preteklosti, je tega kljub temu občutno premalo. Zelo redki študentje se odločijo za prakso v zavodih in še tisti, ki pridejo, pridejo v tretjem letniku le za dva tedna, v četrtem pa za tri tedne: "Premalo je te povezanosti fakultete z bazo. Tudi kakšen profesor bi moral kakšen dan ali teden preživeti v vzgojnem zavodu, če že sam ni delal, da okusi to dinamiko."

Pa ne le delavci v vzgojnih zavodih, znanja nimajo, a bi ga morali imeti tudi vzgojitelji in učitelji v vrtcih in šolah: "To je na celem nivoju, od vrtca dalje. Takega otroka prepoznamo že v vrtcu, na vseh ravneh se to vidi, in to je problem slovenskega šolstva. Pa sploh, vsi, ki se dotikajo tega dela z otroki in mladostniki, bi morali doživeti tudi nekaj praktičnega. Že zdavnaj sem predlagal, zakaj ne bi tožilci, odvetniki, sodniki prišli k nam na prakso kot študentje."

Pristojnih vsebina ne zanima
In še ena stvar pri vsem skupaj je kritična, doda Bogataj: "Mi sodelujemo s petimi resorji in med njimi ni nobene povezanosti; to so sociala, zdravstvo, pravosodje, notranje zadeve in šolstvo. Drug za drugega ne vejo, pa vsi se ukvarjajo z otroki in mladostniki. Ne, to pa ni naš problem, odgovorijo."

Po petnajstih letih ravnateljevanja v Logatcu Bojan Bogataj septembra odhaja v pokoj. Vsa leta je bil trn v peti pristojnim, ker je vseskozi opozarjal na neurejene stvari, zdaj pa pravi, da res nima več nikakršnih zavor: "Mi o vsebini, ministrstvo o številkah. Ministrstvo ima premalo vpogleda v stanje v zavodih, ne prepoznava, kaj se dogaja tukaj, za njih so pomembne številke. Mi, zavodi, smo za njih vsi enaki, čeprav imamo mi najtežje motnje, najzahtevnejše mladostnike, mi smo enaki mladinskim domovom, kjer so osemletniki. Normativi in standardi so isti. To govorim že 15 let, žalostno, toda resnično. Ljudje, ki delamo tukaj, smo hendikepirani zaradi tega, posebno pa otroci in mladostniki, ki so zelo na robu zaradi teh stvari."

Učitelji so usposobljeni
Obrnili smo se na ministrstvo za izobraževanje. Na vprašanje, ali so kakor koli ukrepali ali pa vsaj kaj preverili, potem ko so na začetku leta prejeli pismo Vzgojnega zavoda Planina, je direktor Direktorata za predšolsko vzgojo in osnovno šolstvo Gregor Mohorčič takole odgovoril: "Imamo stalne pogovore z vsemi relevantnimi inštitucijami na tem področju, izobraževanja pa so stalno na repertoarju; učitelji in šole se jih udeležijo, ko zaznajo neki problem. Mislim, da so učitelji in predavatelji usposobljeni. Ustanavljamo svetovalne centre, zagotavljamo pomoč zavodom in tudi učiteljem v rednih šolah, da izpopolnijo svoje znanje za delo s takimi otroki."

Glede statistike otrok s čustvenimi in vedenjskimi motnjami pa so nam na ministrstvu postregli le s podatkom za šolsko leto 2015/16: med osnovnošolci je takih otrok le 324 oziroma 3,2 odstotka med vsemi otroki s posebnimi potrebami. Med srednješolci jih je 2,3 odstotka.

Skupni odgovor na očitke so zapisali tudi trije dekani pedagoških fakultet. Da so ob prenovi študijskih programov v letu 2009/10 vključili predmet s področja inkluzivnega izobraževanja. Pri tem študentje spoznajo značilnosti učencev s posebnimi potrebami, kar jim je v pomoč pri identificiranju teh učencev. Menijo, da je sistem zagotavljanja dodatne strokovne pomoči učencem s posebnimi potrebami v našem šolskem sistemu dobro zamišljen.