Veronika Tašner je izredna profesorica na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer študentkam in študentom različnih smeri med drugim predava sociologijo vzgoje, sociologijo družine ter o spolu in vzgoji. Kot opaža, prizadevanja in uspehi feminističnih gibanj počasi postajajo samoumevni, medtem ko neenakosti med spoloma na nekaterih področjih še vedno vztrajajo, tudi doma, "kjer se še vedno pogosto reproducirajo tradicionalne vloge spolov". Tradicionalno delitev vlog medtem še vedno sistematično spodbuja tudi del političnega spektra, opozarja, ki lahko hitro nagovori del mlajših moških, na drugi strani pa so mlajše ženske vse bolj ozaveščene o svojih pravicah.

"Nisem feministka, ampak …" Ženske včasih še vedno tako začenjajo svoja opažanja o neenakosti med spoloma. Kakšno konotacijo danes po vašem mnenju nosi feminizem?

Podobno izkušnjo imam tudi sama. Ko študentke vprašam, ali bi se opredelile kot feministke, so precej zadržane. Če pa jih vprašam, ali so jim blizu ideje socialne pravičnosti, enakih možnosti za vse, se jim takoj postavijo v bran. Najdem pa tudi študentke, ki so ponosne feministke, in mlade moške, ki so ponosni profeministi. Zato bi rekla, da ljudje feminizem razumejo zelo široko. Nekateri ga razumejo, ne le kot boj za pravice žensk, ampak kot idejo, ki omogoča bolj pravično družbo. Na drugi strani pa imamo kar nekaj tako moških kot žensk, ki feminizem razumejo kot nekaj negativnega, kar bi povezala z nerazumevanjem in slabim poznavanjem različnih feminizmov. Hkrati je prisoten tudi strah, da boš, če se opredeliš kot feministka, deležna oznak, kot so: možača, agresivna, militantna ženska, ki sovraži moške. Takšni stereotipi so bili prisotni že v času, ko sem bila sama študentka: da so feministke oblečene v črno, nimajo otrok, sovražijo moške in se ne depilirajo.

Nekaj podobnega je na začetku svojega mandata izjavila tudi prva predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič. Dejala je, da ni feministka, ker se zavzema za pravice vseh neprivilegiranih skupin, ne glede na etnično pripadnost, vero, spol, spolno usmerjenost. Zanimivo je, da je to izjavila ženska s položaja moči in v ozadju je bilo slutiti idejo, da smo si ženske v družbi večji del pravic že izborile. Kako razumeti boj za pravice žensk ob sočasnem zavedanju, da niso izvzete iz privilegiranega družbenega sloja?

Ta občutek je v družbi precej razširjen. Češ: kaj bi sploh še rade, saj smo (ste) dobile že vse. Zdi se mi, da se je v odgovoru predsednice zrcalilo dvoje. Najprej nerazumevanje in nepoznavanje tega, kaj feminizem je in za kaj si prizadeva. Gre za strinjanje s tem, da prizadevanja ene skupine izključujejo prizadevanja drugih – boj za pravice žensk ne nasprotuje boju za pravice drugih marginaliziranih skupin. Produktivneje se mi zdi, če te boje mislimo skupaj, hkrati, vzporedno, ne kot prizadevanja, ki drugo drugega izključujejo.

Druga stvar, ki ste jo omenili in se mi zdi pomembna, je, da je predsednica nastopila s položaja moči, s privilegiranega položaja, ki ga moramo prav tako reflektirati. Ko ljudje na vplivnih položajih trdijo, da niso feministi, feministke, to pogosto odraža prav položaj njihovega privilegija. Ker sami, same niso bili ali niso več izpostavljene določenim oblikam diskriminacije, mislijo, da te ne obstajajo. A žal ni tako. Če je uspelo nama, še ne pomeni, da uspe večini žensk ali celo vsaki ženski in da ima vsaka ženska enake možnosti. Tukaj prideta prav koncept intersekcionalnosti in zavedanje, da ženske nismo poenotena kategorija, temveč kompleksne in raznolike skupine posameznic, oblikovane skozi specifične družbene, kulturne in zgodovinske kontekste.

Dobro bi bilo, če bi se nosilke in nosilci politične in družbene moči zavedali, da živimo v bistveno bolj pravični družbi kot naši predniki in prednice tudi zaradi prizadevanj feministk in feministov. Ob tem ko se je položaj deklic in žensk v številnih delih sveta izboljšal, neenakosti še vedno obstajajo. Od razlik v plačah, zastopanosti na položajih moči do spolnega nasilja in zakoreninjenih spolnih stereotipov. Te neenakosti so še izrazitejše za ženske, ki pripadajo marginaliziranim skupinam – vezanim na njihovo raso, versko pripadnost ali socialni položaj.

A ena od kritik feminizma je prav v tem, da je izgubil svoj socialni naboj in da je postal bolj kot ne nakit visoko izobraženih in ekonomsko neodvisnih posameznikov.

Morda je takšna podoba tistih, ki nastopajo v javnosti. A feminizem v resnici nikoli ni bil le eden, vedno so obstajali različni feminizmi. Temnopolte feministke so opozarjale na svoj specifični položaj, poznamo socialistična prizadevanja, liberalni feminizem … Obstaja paleta različnih idej in prizadevanj za pravičnost in enakost, težava pa je pogosto v tem, da svojo vseobsegajočo sodbo oblikujemo ob poznavanju zgolj dela te palete. Lahko pa še te ne poznamo zares.

Danes otroci vendarle odraščajo z drugačnimi vzorci v družbi. Imamo predsednico države, predsednico državnega zbora … Kakšen vpogled pa imamo v položaj ženske v družini?

Prizadevanja za pravice žensk morajo zajeti vse sfere, ne le družbenih, ekonomskih in socialnih pravic. Kot poudarjate, se je treba osrediniti tudi na dom, na zasebno sfero, ki je pomembna tudi zaradi otrok, ki ste jih omenili. Če nam namreč ne uspe poskrbeti za enakomerno prerazporeditev gospodinjskih del, dajemo s tem zelo jasen signal generacijam, ki jih socializiramo v prihodnje državljanke in državljane.

Dom je prostor, v katerem se še vedno pogosto reproducirajo tradicionalne vloge spolov. S tem pa se ohranjajo obstoječe neenakosti. Moški so se sicer danes bolj angažirali v svoji očetovski vlogi, a kljub napredku raziskave kažejo, da ženske še vedno opravijo večino gospodinjskega, neplačanega, nevidnega in zato necenjenega dela. Sama bi to povezala s spolno specifično socializacijo, ki še zmeraj ženskam nalaga tudi etiko skrbi. Od ženske se pričakuje, da bo poskrbela za otroke, za ostarele sorodnike in imela vedno urejeno hišo ali stanovanje. Če ni tako, se krivda za neuspeh družine, za neuspeh otroka v šoli, za razmetano hišo še vedno nalaga ženski.

Toda ta pričakovanja ne prihajajo le od zunaj, temveč izhajajo tudi iz žensk samih.

Absolutno, tudi same smo bile formirane v svetu konvencionalnih podob in občutkov krivde. Po eni strani izkoriščamo priložnosti, ki jih imamo, hkrati pa se nismo razbremenile bremen gospodinjskega dela in skrbi. Gre za dvojno, včasih celo trojno obremenitev žensk. Razpete smo med željo po samouresničitvi in pričakovano skrbnostjo.

Je družinske vzorce težje spreminjati od družbenih?

Ja. Zdi se mi, da jih v družbi prej opazimo in lažje izmerimo. Plačno vrzel lahko izmerimo, razpolagamo s podatki, koliko žensk je na položajih moči, opozorimo lahko na stekleno arhitekturo (izraz "stekleni strop" se nanaša na nevidne ovire, ki ženskam preprečujejo zasedanje vodstvenih položajev v družbi, op. a.). Kot ste omenili, imamo šele v 21. stoletju predsednico državnega zbora in predsednico države, a to so zelo vidni elementi napredka.

V družini je neenakost, zapostavljanje, celo nasilje, del "zasebnosti". Ob tem pa je na delu še čustvena komponenta. Če nas vzgajajo v to, da bomo vzorne partnerice, matere, gospodinje, lahko govorimo o nečem, kar je Pierre Bourdieu (francoski sociolog in filozof, op. a.) označil za simbolno nasilje. Ne zaznamo ga zares kot nasilje, sprejemamo ga kot nekaj naravnega, normalnega, da tako pač je. Dejansko pa bi morali tudi to postaviti pod vprašaj. Ni nujno, da je še zmeraj tako. Razmerja med spoloma, tudi v družini, je mogoče spremeniti. Ne nazadnje smo si ljudje sami postavili pravila, po katerih živimo, in ta pravila niso nikoli naravna. Ker so družbeno proizvedena, jih lahko spreminjamo. Kar pa seveda ni tako preprosto.

Kljub občutkom krivde, skrbi, ki ste jih opisali, in neenakomerno porazdeljenemu gospodinjskemu delu pa je v Sloveniji zaposlenih skoraj 88 odstotkov mater. Skupaj s Švedsko imamo najvišji delež zaposlenih žensk z otroki, kar je verjetno dober kazalnik. Ali si drugega pač ne moremo privoščiti?

Kot pri večini stvari je tudi tu na delu več dejavnikov. Vseeno pa mislim, da je to povezano z našo socialistično tradicijo. Po drugi svetovni vojni je bilo ženskam omogočeno enakopravnejše sodelovanje v javni sferi. Zaposlena ženska je postala norma. Družba je pomagala tudi tako, da je organizirala javne vrtce. Ženske so lahko delale in otroci so bili na varnem. Naši vrtci so še vedno eni bolj kakovostnih. Seveda je prisotna tudi ideja samorealizacije skozi delo, ki je pomemben gradnik ženske identitete. Pri nas nimamo tradicije "stay at home moms" ali gospodinj, čeprav seveda tudi obstajajo. Hkrati pa pri nas plače niso tako zelo visoke, da bi si lahko mlad par privoščil, da na delo hodi le eden od njiju.

Mednarodna raziskava Mladi 2024 (FES Youth Studies), ki je bila lani izvedena med mladimi v jugovzhodni, osrednji in vzhodni Evropi, starimi od 14 do 29 let, kaže na vse večjo polarizacijo med spoloma. Delež deklet, ki menijo, da nimajo dovolj pravic, se je v primerjavi z letom 2021 močno povečal, z 20 na 40 odstotkov. Medtem ko se je s 7 na 14 odstotkov povečal delež fantov, ki menijo, da imajo ženske preveč pravic. Kaj nam kažejo ti rezultati?

Živimo v času temeljne premene tako družbenega kot spolnega reda in s temi spremembami seveda niso vsi zadovoljni. Dekleta so danes na srečo bistveno bolj ozaveščena glede svojih pravic, kot so bila v preteklosti, in so hkrati tudi zato občutljivejša na krivice. Želijo si še več pravičnosti in zavračajo diskriminatorne prakse, ki še vedno obstajajo. K temu so pripomogla tudi družbena omrežja in gibanja, kot je "jaz tudi".

Del fantov, spodbujen tudi s sistematičnim prizadevanjem dela političnega spektra za retradicionalizacijo, to zaznava kot izgubo lastnih privilegijev, varnosti. Ruši se podoba tradicionalne moškosti. Norme, ki so jim znane, na katere so navajeni, se rahljajo. Dinamika moči in odgovornosti se premešča, zato se lahko v njih sproža občutek ogroženosti. Če na to vežemo še narative, ki jih na družbenih omrežjih širijo določeni vplivneži s podobami privilegiranih žensk, zvračanjem krivde za vse težave tega sveta na feministke, geje in druge, nam postaja slika jasnejša.

Ker in ko se s populacijo mladih fantov ne ukvarjamo, nam obvisi v zraku in je v časih povečanih negotovosti dovzetna za radikalne ideje. Pri čemer se mi zdi, da so posamezniki, ki prihajajo z desnega političnega spektra, bistveno uspešnejši pri nagovarjanju teh mladih moških, saj ponujajo hitre rešitve in enostavne odgovore. Mislim, da je ključ v odprtem dialogu in izobraževanju. Ne strinjam se s tezami nekaterih svojih kolegov, da se o enakosti spolov preveč govori. Premalo se. Če bi mladi imeli več priložnosti, da se med sabo odkrito pogovarjajo o enakopravnosti in pravicah vseh spolov, bi se bolje razumeli in bi imeli možnost zmanjšati omenjeno polarizacijo.

Tudi sama raziskava opozarja na polarizacijo in ugotavlja, da rezultati kažejo na mogoče močne napetosti med moškimi in ženskami v prihodnjih letih in desetletjih.

Polarizacija ni dober znak. Kako bodo ti mladi sodelovali, če se tako razlikujejo? Mislim, da se moramo raziskovalke in raziskovalci s temi podatki in razlagami še dodatno ukvarjati. Sama sem že pred desetletji opozarjala na težavo vztrajanja prevelikega zaostanka dečkov pri bralni pismenosti, ki je temelj vseh preostalih pismenosti. Da so dekleta prebojnice našega šolskega sistema, je sicer v redu. Ampak že Mary Wollstonecraft (britanska filozofinja in feministka, op. a.) je opozarjala, da moramo izobraziti oboje, fante in dekleta, oboji morajo biti razumni, da bi lahko živeli v harmoniji oziroma da bi se sploh lahko pogovarjali. S kom se bodo pogovarjale vse te pametne ženske, če ne bomo z novo vizijo sveta in z novimi vrednotami opremili tudi fantov? Ne moreš nagovarjati samo ene polovice, treba je vključiti vse.

Kaj je z vidika enakosti spolov prinesla prenova šolskega sistema v 90. letih? Na kakšen način so bila dekleta do takrat v šolah diskriminirana?

Bela knjiga (1995) je poudarila nujnost prehoda iz formalnih v substancialne pravice in uresničevanje dejanskih enakih možnosti v celotnem vzgojno-izobraževalnem sistemu. Pred tem nismo bili tako občutljivi na spolne stereotipe in obstoječe diskriminacije, ki so jim bile deklice kljub koedukaciji še vedno izpostavljene. Omenjeni dokument je opozoril tudi na skriti kurikul, torej na vse dejavnosti, ki potekajo onkraj uradnega učnega načrta in reproducirajo obstoječe spolne neenakosti. Če pogledate, na primer, samo učbenike pred reformo ali pa nabor pravljic iz tistega časa oziroma kaj je sodilo v t. i. kanon, ki smo ga predstavljali mladeži, je ta vključeval konvencionalne podobe pasivnih žensk in deklic, princes, ki čakajo, da jih dejavni fantje, princi na belem konju, rešijo. Z začetkom približevanja Evropski uniji je postalo jasno, da bomo morali narediti korak v smer večje demokratizacije, socialne pravičnosti in enakosti spolov, zato smo to počasi začeli spreminjati, a še vedno nismo dosegli vseh ciljev.

Ko smo z ekipo raziskovalk pregledovale učne načrte predmetov in študijske programe, ki formirajo prihodnje učitelje in učiteljice, torej nosilce teh vrednot in norm, se je pokazalo, da po bolonjski reformi najdemo več predmetov, ki tematizirajo ženske, spol ter enakosti med spoli, a ti predmeti ostajajo na ravni izbirnosti. Nimamo pa obveznih predmetov za to populacijo. Sama na pedagoški fakulteti izvajam predmet Vzgoja in spol, ki je vedno izbran in ima veliko slušateljic. Toda prevladujejo slušateljice, redko se priključi kakšen slušatelj. Hkrati je zaznati, da večina slušateljic, ki pride na ta predmet, že verjame, da je to vprašanje pomembno, je seznanjena s temi idejami, označujejo se za feministično naravnane posameznice ali feministke. Ker gre za izbirni predmet, ga ne poslušajo vsi, čeprav bi ga morali, saj bodo delali v šoli, ki naj bi bila vključujoča in naj bi razumela razlike med dečki in deklicami. Šola naj bi popazila na to, da jih na področjih, kjer ni razlik med njimi, obravnavamo enako, kjer so težave, pa se mora prilagoditi v skladu z idejami socialne pravičnosti.

Zdaj je slišati kritike, da naj bi bil šolski sistem preveč prilagojen dekletom. Rezultati zunanjih ocenjevanj sicer kažejo, da med fanti in dekleti ni večjih razlik, razen pri bralni pismenosti, pri kateri so fantje slabši. So te kritike upravičene, ali tudi nekoliko temeljijo na stereotipih o pridnih dekletih in ustvarjalnih fantih?

Ja, mislim, da je v ozadju te kritike klasičen stereotip, da so dekleta pridna, fantje pa pametni, a ni tako preprosto. Naš šolski sistem je vzpostavljen na ideji meritokracije, kar pomeni, da nagrajujemo posameznika ali posameznico za njegov trud, pamet, talent. Verjetno zares ne poznate nobenega lenega genija ali lene genialke. Za uspeh v šoli je potrebna kombinacija obojega, pameti in truda, nagrajujemo namreč oboje.

Če je tipična učenka manj problematična in bolj priljubljena pri učiteljicah, je to sicer nekaj, kar bi bilo vredno tematizirati. Na drugi strani pa fantje zaradi pogostejših disciplinskih težav prejmejo več pozornosti. Pri čemer še vedno ugotavljamo, da je ta pozornost malo drugačna. Fante se, kot ste omenili, spodbuja h kreativnim rešitvam, v smislu, kaj bi lahko popravili, kako bi lahko našli boljšo rešitev, medtem ko so dekleta hitro "v redu". Prav ta pogojevanja, spodbude in pričakovanja so zelo pomembni. Če od fantov pričakujete, da bodo kreativni in uspešni, ne da se samo prebijejo skozi svojo puberteto, potem ta pričakovanja obrodijo sadove. Če pa nekoga puščate malo ob strani, češ, saj je pridna, važno je, da ima urejene zvezke, s tem tudi oblikujete določeno podobo. Če dekletom sporočate, da so dobra samo za t. i. ženske študije, bodo temu sledila. Prav tako se zaradi konvencionalnih podob moškosti fantje pogosteje odločajo za področja znanosti, tehnologije, inženiringa in matematike ter bistveno manj za, recimo, skrbstvene poklice.

Poklici v vzgoji in izobraževanju so še vedno zelo feminizirani. Je s tem kaj narobe?

V mojih očeh niti ne. A kot si v politiki in gospodarstvu želim večje uravnoteženosti, bi si tudi na tem področju želela malo več moških. Učiteljstvo je lep, zahteven in pomemben poklic, ki veliko daje, a seveda tudi veliko zahteva. Smiselno bi bilo, da bi mladi to videli, da bi se mladim moškim in ženskam zdelo vredno ukvarjati z njim. Zdaj imamo predvsem težavo, da se mladi sploh nočejo več odločati za učiteljski poklic, ker je tako zahteven in zadnje desetletje tudi finančno močno podcenjen.

Učiteljski poklic je bil nekoč rezerviran za moške, ko pa je šolstvo postalo množično oziroma obvezno za vse, so nastale večje potrebe po kadrih, zato so bile vanj pripuščene tudi ženske, ki so priložnost s pridom izkoristile. To je bil namreč eden redkih poklicev, ki so ga sploh lahko opravljale. Hkrati je tu še komponenta, o kateri sva že govorili, in sicer da je blizu ženskemu habitusu. Skrb za otroke, imeti rad otroke sta po eni od naših raziskav med našimi študentkami med razlogi, zaradi katerih dekleta pravijo, da so se odločila za ta poklic.

Kako sploh govoriti o razlikah med dečki in deklicami ter pozneje med moškimi in ženskami, ne da bi se vdali stereotipom?

Predvsem je v to diskusijo treba vstopiti brez strahu in priznati, da obstajajo določene dispozicije, ki jih je nemogoče spremeniti, hkrati pa imamo opravka z mnogo kulturnimi, torej družbeno pogojenimi razlikami, ki jih je mogoče zamikati in spreminjati. Spol je v pomembnem delu družbeni konstrukt, kar pomeni, da nanj lahko vplivamo. Če smo se kot družba zavezali enakim možnostim vseh spolov, je otrokom to treba povedati. Otroci že zelo zgodaj, pri treh, štirih, petih letih zapadejo spolnim stereotipom in verjamejo, da deklice ne morejo pilotirati letala, ne morejo biti gasilke in kirurginje. Če pa pristopite k njim z zgodbami in primeri, da to je mogoče, omenjene predstave zamikate in dekletom, po mojem mnenju, odpirate vrata tudi v omenjene poklice – svetove. V formativnih letih je pomembno, s čim jim postrežemo, zato se mi zdi dobro, da smo klasični kanon dopolnili s knjigami, kot so Nepozabne ali Zgodbe za lahko noč za uporniške punce. Tako lahko ob slovenskih ljudskih pravljicah, ki so, kakršne so, ponudimo tudi kaj drugega. Sama se klasikom ne bi odpovedala, bi pa razložila kontekst, v katerem so nastali, in opozorila, da je danes drugače.

Torej se ne strinjate z umikanjem in spreminjanjem nekaterih kultnih del, ki smo mu priča?

Meni to ni blizu. Zgodovina je, kakršna je, če jo skrijemo, ne bomo razumeli njenih vzrokov in posledic. Namesto da jo ignoriramo, je bolje, da se soočimo z njo in skušamo razrešiti tiste težave, ki še vedno vplivajo na nas. Če bo dialog med različnimi skupinami omogočen in odprt, bomo lažje razrešili nesoglasja in zmanjšali nestrpnost. Osebno verjamem, da je odprt dialog in oblikovanje polj drugačnih praks ključ do boljšega razumevanja in življenja.

Kako razumete kritike, da je za polarizacijo med spoloma in ponovni vzpon konservativnih vrednot soodgovorna woke kultura, ki naj bi v prizadevanjih za vzpostavitev enakosti in pravičnosti dosegla ravno nasproten učinek?

Mislim, da je z woke kulturo podobno kot s feminizmom. V svojem bistvu je woke kultura, če jo razumemo kot občutljivost za družbene krivice in dejavno zavzemanje za enakopravnost, nastala z dobrim namenom in je korak v pravo smer. Vendar pa je res, da je v nekaterih primerih lahko način, kako se te ideje uresničujejo, sprožil občutek polarizacije.

Strani, ki ji to ni blizu, sami ne uspe reflektirati svojih privilegijev in privoliti v to, da se bo kateremu od njih morala odpovedati, če želimo več pravičnosti in če želimo preživeti kot družba različnih ljudi. Ta stran je zdaj to izrabila in če je imel prej ta označevalec dokaj pozitivno konotacijo, zdaj deluje kot psovka. A mislim, da gre podobno kot pri feminizmu za površinsko poznavanje in nerazumevanje woke kulture. Zato ne bi rekla, da je soodgovorna za retradicionalizacijo, ampak da predstavniki tradicionalnega reda s pridom izkoriščajo nepoznavanje in občutke ogroženosti dela prebivalstva, ki izgublja privilegije, dominantno vlogo v družbi. Sebe so začeli označevati kot žrtve, ne priznajo pa, da si ta status bistveno bolj zasluži kdo drug, ki ima precej manj privilegijev kot npr. beli moški srednjega razreda.

Sta fenomena, kot sta Andrew Tate in Jordan Peterson, uspela tudi zato, ker šolskemu sistemu ni uspelo dovolj dobro nagovoriti fantov?

Mislim, da v enem delu ja. Koliko je učnih vsebin, ki govorijo o enakosti spolov? Kdo z mladimi moškimi v šoli, npr. poklicnih šolah, govori o tem? Pa bi lahko oziroma bi morali. Ne mislim, da je za to potreben poseben predmet, tematike moškosti, ženskosti, enakosti, socialne pravičnosti, strpnosti je mogoče obravnavati pri slovenskem jeziku, zgodovini, ne nazadnje pri športni vzgoji. Mladi v tem negotovem svetu, z vsemi krizami in nelagodji, ki jih občutijo, ostanejo prepuščeni sami sebi in seveda jih vplivneži, ki ste jih omenili, nagovorijo. Če prihajajo iz tradicionalnih okolij, kjer so te vrednote še prisotne, jih pod perut navidezne varnosti in celo moči vzamejo še hitreje.

Toda ali ne opažate, da tudi ženske spodbujajo in občudujejo lik močnega, tradicionalnega moškega? Te vloge ne gojijo le moški.

Seveda. Moška dominacija, ki je tukaj na delu, se reproducira, ker jo omogočajo tako moški kot ženske. To je sicer zelo nepopularna izjava Pierra Bourdieuja, s katero si med feministkami ni ravno pridobil priljubljenosti, je pa točna. Še zmeraj lahko najdete mlajše ženske, ki menijo, da je edino prav, če jim moški odpre vrata ali plača večerjo. Če jih povprašate, kakšen je zanje idealen moški, bodo pogosto rekle: višji in malo starejši od mene, nič ni narobe, če na istem delovnem mestu zasluži bolje od mene, pripravljene bodo tudi prevzeti pomembno večji delež skrbi za otroka in gospodinjstvo. To in seveda veliko drugega pomeni, da tudi ženske prispevajo k reprodukciji moške dominacije.

Ali ni torej družba, ki ne privoli v moško dominacijo, osvobajajoča tudi za moške? Ne nazadnje so sami podvrženi pritiskom, da morajo biti finančno, fizično ali pa intelektualno močnejši.

Absolutno. Emancipacija žensk pomeni tudi emancipacijo moških. Da se borimo proti moški dominaciji, ni pozitivno le za ženske, ampak je lahko tudi za moške. Kot ste omenili, je to velik pritisk. Podobe idealnega moškega, te hegemone moškosti ne more doseči vsak. Nima vsak moški 190 centimetrov, širokih ramen, visokega IQ-ja, ni vsak iz bogate družine. Odgovornost, da boste skrbeli za družino, zahteve, da boste skala te družine, da ne smete kazati svojih čustev, ko je težko, da ne smete sodelovati pri gospodinjskih opravilih, skrbeti za otroka, svoje starše, ko so v letih in jim pohajajo moči, čeprav ste omenjeno pripravljeni storiti, vse to zelo omejuje. Upala bi si trditi, da številni mladi moški cenijo, da imajo možnosti izbir različnih moškosti. Da so lahko to, kar hočejo biti, ne to, kar je nekoč družba od njih pričakovala. Spremembe gredo tudi v pravo smer. Kaže jih podpreti.