Samomor bližnje osebe je pogosto huda travmatična izkušnja, ki na različne načine prizadene posamezne družinske člane. Med najranljivejšimi so zagotovo otroci in mladostniki, ki izgubijo enega od staršev. Žalujoči po tako hudi izkušnji potrebujejo razumevanje, sočutje, sprejetost, povezanost in občutek, da niso sami in izolirani. Le slišani in razumljeni lahko v varnem odnosu izrazijo svojo stisko in spregovorijo o travmatični izkušnji.

Letos mednarodni dan solidarnosti z družinami, ki so zaradi samomora izgubile bližnjega, poteka pod geslom Krepimo razumevanje in sočutje. S tem sporočilom združenje Ozara Slovenija, Inštitut Rahločutnost in Med.Over.Net še posebej poudarjajo, da je z večanjem ozaveščanja in virov primerne pomoči mogoče povečati razumevanje in sočutje v procesu okrevanja po tako hudi življenjski izkušnji.

Svečka upanja in solidarnosti

Kot dodatno pomoč so pobudniki slovenskega mednarodnega dneva izdali dve publikaciji, knjižico z naslovom Zakaj tako boli? Ko zaradi samomora izgubimo najbližje, ki je bila lani ponatisnjena, in dodatek h knjižici z naslovom Novo upanje: Socialna bližina kljub fizični razdalji, ki podrobneje odgovarja na vprašanja, kako podpreti žalujoče.

Vsebujeta veliko nasvetov, kako pristopiti k žalujočemu in kako poskrbeti tudi zase. Knjižici sta namenjeni tako bližnjim kot drugim, ki se srečujejo z žalujočimi zaradi samomora. Organizatorji ob mednarodnem dnevu solidarnosti z družinami, ki so zaradi samomora izgubile bližnjega, pozivajo vse, ki bi radi izrazili sočutje, da na svojem balkonu ali okenski polici prižgejo svečko upanja in solidarnosti ter na tak način podprejo žalujoče svojce.