Gosta Odmevov, ki jih je vodila Tanja Starič, sta bila Nives Počkar iz Zveze srednjih šol in dijaških domov in Aleš Jug iz Združenja za požarno varnost.
Dogodek je gotovo travmatično vplival na dijake. O čem danes razmišljajo vodstva dijaških domov? Kako pregledati in okrepiti varnost?
Počkar: Občutki so tesnobni, vse nas je pretreslo. Predvsem pa si želimo, da bodo dijaki čim prej okrevali. Prepričana sem, da vodstva domov razmišljajo o tem, kako bolje poskrbeti za varnost v dijaških domovih in seveda v vseh javnih zavodih na področju šolstva.
O tem, kaj točno se je zgodilo, vemo zelo malo. Vnele so se smeti oziroma ekološki otok, ogenj pa je zaprl pot dijakom, da bi lahko pobegnili po stopnicah.
Jug: V teh ekoloških otokih so lahko baterije, recimo litij-ionske, ki lahko zagorijo brez prisotnosti kisika, tvorijo veliko energije in imajo plamen, ki vžiga druge snovi. V smeteh je lahko plastika, lahko so mastne krpe, olje itn. V tem primeru se hitro tvori veliko dima in veliko energije. Tak požar lahko neti gorljive snovi v bližini, pohištvo, fotelje itn. Če so vrata odprta, dim napreduje proti hodniku in stopnišču, kar pomeni, da imamo veliko energije, veliko dima in onemogočeno evakuacijo. Po podatkih, ki jih imamo, je bila čajna kuhinja (kjer je zagorelo) na začetku hodnika, kar pomeni, da tisti, ki so bili levo od te kuhinje, niso mogli mimo dima, ki je izhajal iz mesta požara. To je velika težava.
So bile zato tako hude poškodbe? Če bi otroci bežali, verjetno vendarle ne bi bili tako hudo poškodovani?
Jug: Pri sodobnih požarih imamo dejansko večje število poškodb, višje so temperature, več je dima, ki je toksičen. V primerjavi s starejšimi požari, ko smo v glavnem imeli gorenje lesa, volne, usnja, sodobni požari napredujejo hitreje, so bolj strupeni, zato vidimo tudi več poškodb.
Že včeraj smo govorili o tem, da zakonsko gledano ni bilo nič narobe. Stavba je starejša, predpisom je bilo pravzaprav zadoščeno.
Jug: Ni čisto tako. Če objekt v času od gradnje do danes ni prestal rekonstrukcije, ki bi zahtevala gradbeno dovoljenje, bi lahko rekli, da niso dolžni upoštevati novejših pravil. A hkrati v zakonu o varstvu pred požarom velja načelo preventive, kar pomeni, da moramo dejansko objekt prilagajati tveganjem. Drug pomemben element pa je, da gradbeni zakon navaja, da je treba pri rekonstrukcijah, adaptacijah stavb vedno preveriti zadnje stanje tehnike požarne varnosti. In verjetno se je v tej stavbi kaj spreminjalo, domnevam, da so menjavali kakšna okna, vrata in itn. Če menjavamo vrata, moramo preveriti, ali morajo biti požarna ali npr. samozapiralna. To so elementi, ki bi verjetno morali biti v tem objektu dani. Če bi bila v tej kuhinji požarna vrata, se ta požar še nekaj časa ne bi razširil.
Kakšni so vaši predlogi? Po vašem mnenju bi, ne glede na zakonodajo, alarmi pač morali biti vgrajeni. Hkrati ste opozorili, da potrebujete tri ponudnike pri javnem naročilu, da postopki trajajo zelo dolgo …
Počkar: S sistemskimi rešitvami bi lahko tudi na področju zakona o javnih naročilih opredelili dejavnosti, ki ne spadajo pod zakon. Stalna služba, povezava alarmnega sistema z zunanjimi uporabniki bi lahko bili med njimi. Zdi se mi smiselno, da bi to predpisali predvsem v takem spalnem objektu, kjer spi mladina, ki spi zelo trdno, bolj kot odrasli, ki se lahko hitreje zbudimo. Glede na značilnosti mladostnikov najbrž nekateri sploh ne bi slišali alarma. Po raziskavah imajo res najtrdnejše spanje, tudi orientacija, če se tako hitro zbudiš, je lahko slaba, v trenutku sploh ne veš, kje si in kako se obrniti. Kaj šele, če je dogodek travmatičen, če je prisoten dim. Tu je bilo zelo veliko dejavnikov, ki so žal privedli do tega, da so dijaki poškodovani. Odzvali so se vsak na svoj način.
Prisotna je tudi kadrovska stiska pri vzgojiteljih v domovih. Kot je pojasnil ravnatelj, so vzgojitelji prisotni do ene ure zjutraj, potem pa je v domu le en varnostnik, čeprav je v domu 400 mladostnikov.
Počkar: To določa pravilnik o normativih. Osredotočila bi se na ustrezne tehnične namestitve naprav, kot so alarmi, kamere. Človek je le človek, lahko je bolan, zaspan … Najprej bi bilo smiselno spremeniti zakon v smeri, da je v takih prostorih nameščena najmočnejša protipožarna zaščita, kar jo je mogoče dobiti.
Govorimo o dijaških domovih, a tukaj so še študentski domovi, domovi za upokojence. Kako je s požarno varnostjo v teh institucijah, posebej v stavbah, ki so starejše?
Jug: Zagotovo požarna varnost v takih stavbah ni na ravni sodobnih objektov. Na splošno pa za ta del Evrope velja, da primanjkuje aktivnih sistemov za gašenje požarov, ki so zelo prisotni v zahodnem svetu. Ko imamo na primer neko posebno ciljno skupino, to varujejo naprave, ki požar lahko pogasijo. Seveda potrebujemo javljalnike, a še vedno mora nekdo požar pogasiti. Danes imamo na trgu veliko naprav, preizkušenih sistemov, ki lahko pogasijo požar. Cenovno ta investicija znaša od 20 do 50 evrov na kvadratni meter, a lahko potem rečemo, da so uporabniki v nekem objektu varni.
Boste zahtevali, da vlada ukrepa v tej smeri? Kot smo slišali, so stroški kar veliki.
Počkar: Mislim, da ne bomo ničesar zahtevali, ampak se bomo pogovarjali in iskali rešitve. Morda je že prav, da kdaj kaj zahtevamo, ampak moramo realno pogledati na situacijo, verjetno bomo morali pripraviti tudi neki vrstni red. Mislim, da bo imelo prednost teh 17 dijaških domov, kjer otroci spijo. Otroci v šolah ne spijo, tam smo budni, več ljudi je prisotnih, zato so možnosti za takšen požar skoraj nične. Zdi se mi, da moramo iskati rešitve brez iskanja krivcev. Predvsem pa upam, da jo bodo dijaki čim boljše odnesli, predvsem dijak, ki je v kritičnem stanju. To me najbolj skrbi.
To nas vse najbolj skrbi. Verjetno tudi enkratna psihološka pomoč ne bo dovolj in bo travma ostala …
Počkar: Takih stvari ni tako lahko predelati.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje