"To pomeni, da se posamezniku začne ponujati podpora, še preden se njegove težave stopnjujejo do te mere, da pristane na cesti. Ko se dolgovi nakopičijo v desetine tisoče evrov, je rešitev vsekakor težje najti," pove Kuljanac o preventivnih programih, ki so temelj državnih programov na področju brezdomstva zlasti v skandinavskih državah. Premiki se dogajajo tudi v Sloveniji, a so zelo počasni. Nacionalni program socialnega varstva za obdobje do leta 2020 tako poudarek daje povečevanju zavetiških kapacitet, preventivni programi pa so zgolj omenjeni, Kuljanac ob tem dodaja, da je največja težava v tem, da se potem te strategije prevalijo na nevladne organizacije, ki morajo same poiskati sofinanciranje pri lokalnih skupnostih.

"Težava zavetišča je v tem, da to pravzaprav ni nekaj, kar bi bilo nekomu dom, temveč je mišljeno kot začasna rešitev, ki pa lahko hitro postane trajna," pripoveduje Kuljanac in dodaja, da v zavetiščih manjka predvsem spodbude posamezniku za premik v življenju. Z vidika spodbude je koristno tudi socialno podjetništvo, ki pa je v Sloveniji še v povojih. V okviru društva Kralji Ulice sicer deluje posredovalnica rabljenih predmetov, a z vidika zaposlovanja ljudi iz ranljive skupine ne more zadostiti povpraševanju.

Manjka podpora ljudem v prehodnih obdobjih
"To da se človek navadi dela in zaslužiti lasten denar za življenjske stroške, je ključnega pomena pri reševanju njegove situacije," razlaga Kuljanac in dodaja, da je določeno potrpljenje potrebno tudi na strani delodajalca, zlasti pri ljudeh, ki so se v preteklosti spopadali z odvisnostmi. "Manjkajo nam tovrstni programi, ki bi ljudem nudili podporo v prehodnih obdobjih življenja. Pogosto se zgodi, da se neki odvisnik v zaporu "spuca", potem pa pride ven in je naslednji teden že spet na starih poteh."

Čeprav je odvisnost pogosta težava uporabnikov društva Kralji ulice, pa Kuljanac opozarja, da so korenine teh težav po navadi globlje. "Vse se začne v otroštvu. Večina naših uporabnikov prihaja iz disfunkcionalnih družin, kjer je bilo prisotno tudi nasilje. Nekateri ljudje zmorejo prebroditi takšno izkušnjo, drugi pa ne in se zatečejo k alkoholu ali pa drogam." A premagovanje odvisnosti je, opozarja Kuljanac, le prvi korak v običajno življenje. "Ni taka težava oditi v Španijo in se tam očistiti, kot je težko vrniti se nazaj. Veliko ljudi misli, da bo s tem konec njihovih težav, potem pa začnejo kapljati grehi preteklosti, upniki, sodišče, policija ... Veliko ljudi se ob tem zlomi in se zateče nazaj k odvisnosti."

Mesta ponujajo lažen občutek, da nisi sam
Po uradnih ocenah je v Sloveniji 2.000 brezdomcev, a Kuljanac ob tem opozarja, da je struktura brezdomstva kompleksen pojav. Poleg brezdomcev, ki so prepuščeni cesti, so vanjo zajeti še brezdomci nastanjeni v zavetiščih, k temu pa je treba prišteti še ljudi, ki živijo v neprimernih bivališčih, kjer nimajo elektrike ali pa tekoče vode, pa tudi ljudi, ki živijo v negotovih bivalnih razmerah. "V to kategorijo lahko uvrstimo vse, ki živijo v najemnih stanovanjih in nimajo zagotovljenih rednih prihodkov. Tudi sam sem tak, a s to razliko, da sam imam neko socialno omrežje, na katerega se lahko v stiski zanesem in prespim recimo pri prijateljih, družini ali znancih. Ti ljudje pa te možnosti nimajo ali pa so jo že izčrpali." Kuljanac sicer ocenjuje, da je številka brezdomcev, če upoštevamo vse kategorije, še enkrat višja.

Sicer pa Kuljanac ocenjuje, da mreža društev, ki nudi pomoč in podporo brezdomcev v Sloveniji, dobro pokriva vse regije v državi, in dodaja, da pritisk težave najbolj občutijo mesta. "Mesto je privlačno, ker omogoča večjo anonimnost, hkrati pa ti daje občutek, da si med ljudmi, četudi si dejansko sam. Tudi ta druženja med brezdomci pogosto nastajajo zaradi nuje in ne želje."

Odvisnost lahko premagaš, vrnitev nazaj pa je drug izziv
Društvo Kralji ulice je sicer med večjimi društvi v Sloveniji, ključna pa je podpora lokalnih oblasti, ki se običajno na društva obrnejo pod pritiskom občanov, kadar postanejo brezdomci moteči za okolje. "Mi zdaj izvajamo tudi preventivne programe pred deložacijo, okrepili pa smo tudi terensko delo," pove Kuljanac, a obenem dodaja, da se tudi društva drži stigma, zato se nanje nekateri ljudje, zlasti tisti brezdomci, ki so delovno aktivni, pa nimajo prebivališča, nanje sploh ne obrnejo.

Stigma je namreč tesno prepletena z brezdomstvom in tudi eden ključnih dejavnikov, da brezdomci izgubijo stike z ljudmi, ki bi jim lahko pomagali. "Družine se nekaj časa še ukvarjajo s temi ljudmi, potem pa ko odvisnost ali druge težave postanejo prehude, te ljudi preprosto odrežejo. Potem so tu tudi druge zamere, ki se vlečejo v nedogled in jih je težko preseči." Kuljanac ob tem navede primer mlajšega odvisnika, ki si je po zdravljenju ob nastanitveni podpori društva našel službo in uredil življenje. "Takrat je povabil svoje starše k sebi domov in so lahko videli, da se je uredil. Tudi zato so preventivni programi pomembni. V zavetišče staršev pač ne moreš povabiti."

Cilj društev, ki nudijo pomoč in podporo brezdomcem, je vedno to, da jih uporabniki nehajo obiskovati. "V desetih letih dela imamo za seboj tudi nekaj spodbudnih, skorajda filmskih zgodb vračanja ljudi v normalno življenje," pove Kuljanac, a obenem doda, da je teh zgodb manj od rednih uporabnikov in povratnikov, ki ostanejo brezdomci, dokler jih ne dohitijo zdravstvene težave, povezane z življenjskim slogom.