Boštjan Lindav je kot vršilec dolžnosti generalnega direktorja policijo vodil od 2. junija 2022 do 23. februarja 2023, nato mu vlada kljub predlogu tedanje notranje ministrice Tatjane Bobnar ni podelila polnega mandata na tem položaju, kar je bil eden izmed razlogov, da je nato tudi sama odstopila s položaja konec leta 2022. Lindav je dvakrat pričal pred preiskovalno parlamentarno komisijo, ki je preiskovala sume zlorabe policije. Odgovarjal je na vprašanja, ali se je v delo policije vmešaval tudi zdajšnji predsednik vlade Robert Golob. Še posebej je tedaj odmeval primer aretacije ruskih vohunov.

Vmesno poročilo te komisije bodo poslanci obravnavali še ta teden. Članica komisije Vida Čadonič Špelič (NSi) je ob začetku seje državnega zbora opozorila, da na komisiji kljub drugačnim napovedim še vedno niso zaslišali premierja Roberta Goloba, zato bi bilo treba s poročilom počakati. Predsednik komisije Aleš Rezar je namreč sklenil, da zaslišanje premierja pred preiskovalno komisijo DZ-ja ni potrebno, saj da ni imel motiva, da bi vplival na spremembo datuma aretacije ruskih vohunov. O tem naj bi na tajnem delu seje sicer govorila Lindav in nekdanja ministrica Bobnar.

O vmesnem poročilu ter očitkih, ki letijo nanj, smo se pogovarjali z Boštjanom Lindavom:

Predsednik preiskovalne komisije Aleš Rezar je ugotovitve komisije, če zelo poenostavim, strnil v trditev, da je zdaj dokazano, da sta s Tatjano Bobnar o tem, da se je predsednik vlade osebno zavzel za zamik aretacije ruskih vohunov, lagala. Poročilo obravnava izključno dogajanje na zaprtem delu sej parlamentarne preiskovalne komisije, kjer sta pričala tudi direktor Sove Joško Kadivnik in direktor NPU-ja Darko Muženič. Ker imajo ta pričanja, kolikor je znano, še vedno oznako tajnosti, naj vas najprej vprašam, ali okoliščine aretacije ruskih vohunov sploh smete pojasnjevati javno?

V nasprotju s predsednikom parlamentarne preiskovalne komisije Alešem Rezarjem in vrsto politikov vladajoče koalicije, ki javno pojasnjujejo po mojem mnenju varovano taktiko in metodiko dela obveščevalne službe, s Tatjano Bobnar nikoli nisva, in dokler bo zadeva označena s stopnjo tajnosti, tudi ne bova, javno govorila o teh zadevah. Takoj po najinem pričanju oktobra 2023, skoraj leto dni po prijetju zakoncev Dulcev, ko je vsebina, ne vem, po kakšni poti prišla v javnost, so naju obtožili, da sva izdala tajne podatke. Čez čas so ugotovili, da nama tega ne bodo mogli naprtiti, zato so začeli iskati druge načine za obračun z nama. To obračunavanje še vedno traja in mu bomo, o tem sem prepričan, priča tudi v prihodnjih dneh, ko bo državni zbor obravnaval vmesno poročilo parlamentarne preiskovalne komisije.

Ker vladajoča politika nenehno dokazuje, da je sposobna producirati konstrukte zgolj za to, da lahko obračunava z ljudmi, ki so opozorili na njihovo početje, domnevne nezakonitosti in zlorabe oblasti, ne želim tvegati in govoriti preveč, kljub temu da podatek, ki mu je bila tajnost določena zato, da bi se prikrilo storjeno kaznivo dejanje, prekoračitev ali zloraba pooblastil ali prikrilo kakšno drugo nezakonito dejanje ali ravnanje, ni tajen.

Kako pa si potem lahko razlagamo, da je potek dogodkov s precej podrobnostmi opisan v vmesnem poročilu? Vi seveda veste, kaj ste povedali na zaprtem delu zaslišanja in so vas pozneje zaradi tega obtožili, da ste brez odveze molčečnosti izdali tajni podatek. Ste ta tajni podatek morda zaznali v poročilu?

V poročilu, ki je javno objavljeno, so zapisani vsi ključni podatki, ki sem jih povedal na zaprtem delu parlamentarne komisije. Ker obstaja tudi dodatno vmesno poročilo, ki še vedno nosi oznako "tajno", se res sprašujem, kaj tajnega je še ostalo in je popisano tam. Kakor koli pogledamo, sem s temi podatki ravnal skrbno in z vso previdnostjo, tega pa nikakor ne morem trditi za avtorja poročila. Pa so meni očitali izdajo tajnih podatkov.

Kako je mogoče, da vmesno poročilo razkriva toliko podrobnosti, je torej brez dvoma vprašanje za predsednika parlamentarne preiskovalne komisije in za ljudi, ki so pri nastajanju tega poročila sodelovali, ne nazadnje pa tudi za direktorja Sove, ki je bil pri obtoževanju naju z bivšo ministrico izredno proaktiven, zato bi pričakoval, da bo z enako vnemo postopal tudi v tem primeru. Tako javni del vmesnega poročila kot dosedanje izjave predsednika parlamentarne preiskovalne komisije za medije po moji oceni razkrivajo bistveno, bistveno več – po mojem vedenju še vedno – tajnih podatkov, kot jih je moje pričanje na za javnost zaprtem delu zaslišanja. Zato upravičeno pričakujem, da bodo pristojni organi ukrepali. Naj pravila veljajo za vse enako.

Bodiva zelo jasna – pod vmesno poročilo je podpisan poslanec Aleš Rezar – vas prav razumem, želite reči, da si zasluži kazensko ovadbo zaradi razkrivanja tajnih podatkov? Kdo bi moral ukrepati, in če ne bo, ali ga boste naznanili vi?

Odgovornost je po mojem mnenju brez dvoma na strani predsednika parlamentarne preiskovalne komisije. On je odgovoren za pripravo vmesnega poročila. Menim, da so v tem primeru na potezi organi preiskovanja in pregona, ki bi postopek morali začeti po uradni dolžnosti.

Vrniva se k vmesnemu poročilu. Preiskovalna komisija trdi, da je dokazala, da vi 28. 11. 2022 niste klicali šefa Sove in se zanimali, zakaj do zaključka akcije ni prišlo, posledično vam Joško Kadivnik tudi ni mogel odgovoriti, da je do zamika prišlo na podlagi intervencije predsednika vlade. Sklep temelji na tem, da vi klica ne morete dokazati, medtem ko je šef Sove komisiji predložil posnetek zaslona svojega telefona, iz katerega je razvidno, da se z vami tistega dne ni pogovarjal. Javnosti je znano, in to v ločenem mnenju izpostavlja tudi poslanka NSi-ja Vida Čadonič Špelič, da se je Joško Kadivnik pred svojim pričanjem seznanil s tem, kar ste povedali vi, zato gre po njenem mnenju za okuženo pričo, ki bi svoje pričanje lahko tudi prilagodila in izpisek klicev tudi priredila. Kako vi ocenjujete delo komisije, je dejansko raziskala, ali je bila aretacija zamaknjena in zakaj? Jo je to sploh zanimalo?

Ne. Komisija je imela na voljo več možnosti, da bi preverila dejansko stanje glede zamika aretacije. Lahko bi zahtevala razporede dela v enoti v določenem časovnem obdobju in jih pregledala in primerjala, lahko bi preverila morebitno korespondenco med vključenimi v izvedbo operacije, lahko bi izvedla že napovedano soočenje šefov Sove in NPU-ja, lahko bi storila še marsikaj, pa ni. Zakaj ne?

Sicer pa je zahteva predsednika vlade po prestavitvi določenih ukrepov v primeru »ruska vohuna« neposredno po izvedbi trojnega referenduma povsem enaka, kot smo jo videli v sagi o omrežninah. Kot je povedal predsednik sveta Agencije za energijo Franc Žlahtič, so tudi nanj pritisnili, konkretno državna sekretarka z ministrstva za okolje, podnebje in energijo Tina Seršen, naj prestavijo uvedbo novega sistema omrežnin na čas po volitvah. Ta drugi dogodek ni v ničemer povezan z varnostno-obveščevalnimi strukturami, kljub temu pa je status Agencije za energijo v smislu neodvisnosti v marsičem podoben statusu policije – ravnanje oblastnih struktur pa povsem enako v obeh primerih.

Tudi sicer je po moji oceni celotna parlamentarna preiskava zaznamovana s procesnimi napakami, v določenem delu celo zlorabami. Ena od teh je tudi seznanitev direktorja Sova z vsebino mojega pričanja in pričanja Tatjane Bobnar, in tu se popolnoma strinjam z ločenim mnenjem poslanke Vide Čadonič Špelič. Naj spomnim, da je bil direktor Sove s sklepom parlamentarne komisije določen za pričo, še preden ga je takratni predsednik Miha Lamut povabil k vpogledu v dokumente zaprtega dela, da bi komisiji, kot je dejal "pojasnil, ali gre za tajne podatke".

Tudi selektivno vabljenje prič in dejstvo, da se je komisija nehala ukvarjati z vplivanjem na policijo, ne da bi zaslišala predsednika vlade, več kot očitno kažeta na to, da namen predsednika preiskovalne komisije nikoli ni bil razjasnitev dejanskega stanja. Naj pa spomnim, da je tudi iz stranke Gibanja Svoboda izključena poslanka Mojca Šetinc Pašek pred časom razkrila, da je bila parlamentarna preiskava uvedena zgolj z namenom, da se diskreditira nekdanja ministrica Bobnar.

Kako daleč je pripravljena iti vladajoča večina v parlamentu zaradi želje politične stranke Gibanje Svoboda in njenega predsednika po političnem, kazenskem, medijskem in še kakšnem obračunu z nama s Tatjano Bobnar, kaže petkovo (24. 1. 2024, op. a.) dogajanje na kolegiju predsednice državnega zbora, ko so poslanci koalicije na predlog Gibanja Svoboda s preglasovanjem dosegli spremembo Pravil o notranjem redu v DZ-ju. Sprememba omogoča, da bo na seji državnega zbora sodeloval tudi zunanji strokovni sodelavec predsednika parlamentarne preiskovalne komisije, kar do zdaj ni bila praksa. Predsednik komisije Aleš Rezar je predlog utemeljil z navedbo, da je del vmesnega poročila preiskovalne komisije delo, pristojnost in odgovornost, poudarjam še enkrat – pristojnost in odgovornost – zunanjega strokovnega sodelavca! Kako je lahko kateri koli del vmesnega poročila parlamentarne preiskovalne komisije pristojnost in odgovornost zunanjega sodelavca? Zakon in poslovnik o parlamentarni preiskavi sta zelo jasna, člani parlamentarne preiskovalne komisije so lahko samo poslanci, zunanji sodelavci jim lahko nudijo le strokovno pomoč, ugotovitve komisije pa so izključna pristojnost in odgovornost poslancev. Ali je vmesno poročilo konstrukt do te mere, da ga poslanci ne morejo ali si ne upajo zagovarjati brez strokovne pomoči, je verjetno vprašanje zanje.

Takšno nenadno spreminjanje pravnih pravil je tudi v popolnem nasprotju z načeli pravne države in je bolj značilno za "državo ukrepov", ki jo je v svojem delu »Dvojna država« definiral Ernst Fraenkl leta 1940. V "dvojni državi" se ni odločalo po pravnih načelih, temveč po kriterijih politične oportunosti, da bi se zavarovala oblast režima in da bi se za vsako ceno uveljavili njeni posebni cilji.

Predsednik preiskovalne komisije o tem, zakaj ni soočil šefov Sove in NPU-ja, kot je predlagal Knovs, ker naj bi Muženič in Kadivnik tam vsak po svoje pojasnjevala okoliščine aretacije, v poročilu zapiše, da preiskovalna komisija soočenja ni opravila, ker jim Knovs ni dal zapisnikov njunih soočenj. Vas to pojasnilo prepriča?

Tudi preklic že napovedanega soočenja navedenih prič po mojem mnenju ni nič drugega kot izogibanje nevarnosti, da bi se to dejansko potrdilo. Če drži, da je med izpovedbami navedenih prič prihajalo do razhajanj, bi parlamentarna preiskovalna komisija, če bi imela odkrit namen razjasniti te stvari, to izpeljala. Sam sicer ne dvomim, da bi bile izjave navedenih prič ob soočenju brezhibno usklajene, saj je vsaj ena priča vedela, kako sem pričal jaz.

Komisija je med drugim ugotovila, da je bil predsednik vlade v začetku novembra 2022 ustno seznanjen z operativno akcijo "ruska vohuna", drugo in zadnjo informacijo o celotni operaciji pa je, hkrati s celotnim političnim vrhom, prejel pisno 6. 12. 2022. Glede na to, da Rezarjevo vmesno poročilo navaja, da je bil eden ključnih dejavnikov za uspeh operacije sodelovanje s tujo partnersko agencijo, me zanima, ali je sploh mogoče, da o tako pomembni zadevi predsednik vlade in šef Sove nista komunicirala skoraj en mesec?

Takšnemu zaključku komisije, ki slepo sledi navedbi direktorja Sove, enostavno ne verjamem zaradi določenih informacij, ki jih imam. O njih iz že pojasnjenih razlogov ne morem govoriti. Menim, da bi bilo ne samo neodgovorno, ampak verjetno tudi v nasprotju z določbo 6. člena Zakona o Sovi, če direktor Sove predsednika vlade ne bi ažurno obveščal o zadevi, ki se nanaša na aktivno delovanje vohunov tuje države, ki bi lahko delovali tudi zoper interese Republike Slovenije. Ob tem bi po mojem mnenju morali obstajati različni zaznamki o ustnem obveščanju predsednika vlade, obiskih v prostorih vlade in še vrsta drugih posrednih dokazov. Tudi glede tega predsednik parlamentarne komisije ni naredil praktično nič za razjasnitev okoliščin.

Aretacijo in vse, kar je sledilo, slovenski politični vrh vsakič, ko nanese priložnost, označuje s samimi superlativi. Dejstvo je, da si je Slovenija za svoj del naloge prislužila nekaj mednarodno odmevnih zahval, vključno s tisto tedanjega predsednika ZDA Joeja Bidna. O vlogi naše države pri zgodovinski izmenjavi zapornikov so pisali ugledni tuji mediji, in če gledamo zgolj z vidika reševanja življenj, ni mogoče oporekati stališčem, da gre za zgodovinski met. Vi na zadevo gledate širše in ste tudi kritični. Lahko nekoliko pojasnite svoja stališča?

Ne vem, ali imamo na tem mestu dovolj prostora. Sam sem zadevo »ruska vohuna« iz očitnih razlogov zelo podrobno spremljal in analiziral tako skozi različne izjave kot skozi pisanje domačih in tujih medijev. Nisem prvi, ki bi opozoril na nenavadno hiter in s pričakovanji izvršne oblasti do potankosti usklajen sodni postopek proti zakoncema Dulcev, kjer je bilo povsem povoženo načelo delitve oblasti, kar je po moji oceni z vidika varstva demokracije skrajno problematično. Način, kdaj, kako in katere informacije o aretaciji in nadaljevanju postopka, vse do same izmenjave in tudi po njej, so prihajale v javnost, je prav tako pomenljiv – od tega, da so najvišji predstavniki slovenskih oblasti v različnih obdobjih dajali nasprotujoče si izjave o tem, ali se Slovenija pogaja za izmenjavo ali ne, do tega, kdaj se je začela pogajati in s kom. Zanimivo in hkrati pomenljivo se mi zdi, da sta ameriška časnika Wall Street Journal in Guardian o trenutku aretacije popisala podrobnosti, ki so jih slovenski mediji povzemali, jih pa tujim novinarjem ni mogel razkriti nihče drug kot nekdo, ki je bil tako rekoč na kraju samem, oziroma nekdo, ki je bil s potekom akcije natančno in sproti seznanjen. WSJ je recimo napisal, da je, potem ko so vohuna odpeljali v lisicah, »njun nepojedeni zajtrk ostal na kuhinjski mizi«. Časnik le nekaj odstavkov pred tem poimensko omenja potovanje direktorja Sove v Anglijo. Širša javnost se o tem ne bo preizpraševala, poznavalci metodike dela obveščevalnih služb pa vedo, da gre za povsem običajno metodo delovanja obveščevalcev, ki s plasiranjem informacij tujim medijem, želijo vplivati na dogajanje v domačem prostoru.

Zanimiv je bil tudi intervju zakoncev Dulcev za rusko televizijo, kjer sta povedala, da ju je v priporu obiskoval ruski obveščevalec in jima celo prenesel pozdrave predsednika Putina. Če to drži, pomeni, da je bil pripornikoma omogočen obisk sostorilca kaznivega dejanja?! To omenjam samo zato, ker je ostalo neraziskano, hkrati pa so v tej luči popolnoma banalni očitki zoper mene, češ da sem s pričanjem na zaprtem delu seje razkril podatke, ki so ogrozili varnost Slovenije in jo dodatno izpostavil hibridnim napadom, medtem ko obstajajo indici, da je ruska stran podatke lahko dobila neposredno od priprtih obdolžencev, ki so jima slovenske oblasti dovolile obiske sostorilca.

Kakor koli, v zvezi s to akcijo in v premislek vsem, ki nekritično povzemajo stališče, da je šlo pri aretaciji in poznejši izmenjavi vohunov za "zgodovinski met" in največji uspeh slovenskih obveščevalcev sploh, želim opozoriti še na eno pomembno podrobnost. V vmesnem poročilu, ki ga bodo te dni sprejemali poslanci, namreč med drugim tudi piše, navajam: "Opozarjamo, da je povsem nemogoče, da bi predsednik vlade politično kakor koli vplival na to, da bi tuja partnerska agencija spreminjala načrt operativne izvedbe akcije. Trditev, da je mogoče vplivati na domačo in tujo agencijo istočasno in spremeniti njuno operativno delo, je nesmiselna in tudi nedokazana." Iz česa so povzeti taki zaključki, mi ni znano, zagotovo pa ta trditev ne izhaja iz mojega pričanja. Je pa iz zapisanega mogoče razumeti, da je tuja obveščevalna služba pripravila operativni načrt akcije na slovenskem ozemlju in ga tudi izvajala, kar pa je več kot sporno. Očitno je vladajoča politika v evforiji navdušenja pozabila, da na ozemlju Republike Slovenije tuje obveščevalne službe nimajo nobenih pristojnosti,

Po vajinem zaslišanju oktobra 2023 so v javnosti odmevale tudi obtožbe, ki sta jih izrekla na račun predsednika vlade na odprtem delu seje preiskovalne komisije glede kadrovanja. Predsednika vlade kljub napovedim pred preiskovalno komisijo nismo dočakali, prav tako nismo slišali nekaterih ključnih prič, denimo Vesne Vuković in Miloša Njegoslava Milovića. Vmesno poročilo je to, kar je bilo povedano na javnem delu zaslišanj, povsem prezrlo, komisija, kot je razumeti, teh domnevnih pritiskov tudi ne namerava več preiskovati, četudi je predsednik vlade javno priznal, da sta se z ministrico dogovorila, da ima eno samo nalogo, in ta je, da očisti policijo "janšistov". Kako si to razlagate?

Če predsednik vlade "dokaze in priče", o katerih ves čas govori, ima, se sprašujem, zakaj jih ne pokaže. Znano je, da mu je bilo vabilo na zaslišanje enkrat že poslano, potem pa je bila seja preklicana. Ne morem se znebiti občutka, da gre za manever zaščite predsednika vlade. Pomenljivo pa je, da se je večina kadrovskih rošad, ki so bile v okviru parlamentarne preiskave izpostavljene kot sporne, tudi zgodila – David Antolovič je bil odstranjen z mesta direktorja Uprave kriminalistične policije, Damjan Žagar je bil odstavljen z mesta poveljnika Specialne enote, direktor PU-ja Nova Gorica se je kot jaz upokojil, na čelo NPU-ja se je s poravnavo vrnil Darko Muženič, Tanja Dužnik je postala njegova pomočnica. Zgodila se je tudi cela vrsta drugih zamenjav na vodstvenih delovnih mestih v Policiji, in pri mnogih se lahko vprašamo, kaj je pretehtalo pri izbiri. Ob imenovanju novega direktorja CVZ-ja so se v javnosti pojavila ugibanja, da je položaj zasedel zato, ker naj bi bil v tesnih stikih z nekdanjim državnim sekretarjem na ministrstvu za obrambo. Vse to kaže, da si aktualna politična oblast še naprej uspešno podreja policijo, in to v predvolilnem letu.

Omenili ste novega vodjo Centra za varovanje in zaščito. Aleksander Perklič prihaja od zunaj v enoto, ki se po vseh razkritjih zdi, kot da je v njej vse narobe že leta, celo desetletja. Po podatkih policije je Služba generalnega direktorja policije v zadnjih desetih letih v tej enoti izvedla pet strokovnih nadzorov. V treh od teh petih nadzorov je sodeloval zdaj že nekdanji generalni direktor policije Senad Jušič, dva je celo vodil. Nadzori so odkrili različne nepravilnosti, a za nobeno od teh nihče ni odgovarjal. Predsednik vlade je v odzivu na razkritja tožilke Gončin pojasnjeval, da se je ravno zaradi odtekanja informacij, morda tudi h kriminalnim združbam, odločil za drugačno organizacijo svoje varnostne službe, ker da se vidva s Tatjano Bobnar nista želela lotiti urejanja razmer, a tudi po dveh letih ostaja vtis, da nakopičenih težav v policiji nihče ne rešuje, pač pa se pometajo pod preprogo.

Po poročanju medijev je v CVZ-ju prišlo do večjih nepravilnosti. Javnost je upravičeno dobila občutek, da sta vodstvo policije in MNZ zadevo želela prikriti pred javnostjo, saj sta oba predstojnika začela pojasnjevati svojo plat zgodbe in načrtovane ukrepe šele po odmevnem razkritju državne tožilke Mateje Gončin v oddaji Tarča, več mesecev po tem, ko ju je ta osebno opozorila na nepravilnosti. Ob tem sta tako Jušič kot Poklukar zatrdila, da tako stanje v enoti traja že dlje časa, pri čemer je šlo bolj kot ne za odvračanje pozornosti od aktualnega problema. Oba sta bila na funkciji skoraj dve leti, in res je skrajno absurdno, da s prstom kažeta na druge, ko pa sta bila ves čas zelo dobro seznanjena s stanjem v enoti in z očitki tožilke, ne nazadnje kot sami pravite, je nekdanji generalni direktor policije celo sam opravljal te nadzore.

Zavračam tudi očitek predsednika vlade, da s Tatjano Bobnar nisva želela urediti razmer na CVZ-ju. Sam sem želel izpeljati določene organizacijske spremembe tudi v tej enoti, a sem se najprej moral ukvarjati z zahtevo predsednika vlade po ustanovitvi posebne varnostne službe zanj. Predloge o drugačni umestitvi enote, kar bi bil prvi korak k ureditvi stanja, sem s sodelavci pripravil, realiziral pa ne, ker so me prej odstavili.

Kmalu bo minilo eno leto, odkar ste se upokojili. Kot ste razkrili javnosti, ni šlo za načrtovan zaključek kariere, ampak za reševanje eksistence – zaradi kazenske ovadbe policije, ki jo je tožilec kmalu po tistem zavrgel, vam je namreč grozila krivdna odpoved delovnega razmerja in izguba pravice do poklicne pokojnine. Zdaj vam grozi nova ovadba, komisija vam in nekdanji ministrici Tatjani Bobnar očita laganje v zvezi z ruskima vohunoma. Svoje osebne politične in karierne interese sta, piše v predlogu enega od sklepov, postavila pred nacionalne interese javne varnosti Republike Slovenije, zaradi česar za vas predlagajo kazensko ovadbo zaradi krive izpovedbe, za nekdanjo ministrico pa postopek, po katerem naj bi ji bilo odvzeto dovoljenje za dostop do tajnih podatkov. Kako razumete te hude obtožbe in kako se boste odzvali nanje?

Policija je v predkazenskem postopku, ki ga je vodila zoper predsednika vlade, zbrala dokaze, na podlagi katerih ga je ovadila. Predsednika parlamentarne komisije sta s svojimi ravnanji počela ravno obratno – ves čas sta se trudila zaščititi podobo predsednika vlade, kar se odraža tudi skozi predlagane sklepe v vmesnem poročilu, katerih motiv je sila prozoren – dokončno obračunati z nama, ki sva si drznila spregovoriti o nepravilnostih.

Pomenljivo je, da je povsem enake zaključke, kot jih vsebuje vmesno poročilo, že decembra 2023 oblikoval novinar časopisa Reporter Igor Kršinar v članku z naslovom "Sova ovadila Bobnarjevo in Lindava", ob čemer sprašujem, kdo je sploh pisal vmesno poročilo – novinar Igor Kršinar, še preden sta bila zaslišana direktor Sove in direktor NPU-ja, predsednik parlamentarne preiskovalne komisije Aleš Rezar, strokovni sodelavec komisije Rado Pezdir, za katerega Rezar trdi, da je vmesno poročilo "njegovo delo, pristojnost in odgovornost", ali kdo četrti? Ob tem da je po mojem mnenju gospod Pezdir v tej zgodbi tudi v konfliktu interesov, saj sem njegovega brata umaknil s položaja direktorja Nacionalnega forenzičnega laboratorija.

Čeprav je predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič javno že večkrat zagotovila, da ne bo dovolila kršitve človekovih pravic z zlorabo parlamentarnih preiskovalnih komisij, se skozi predlagane sklepe vmesnega poročila po moji oceni dogaja prav to.

Sam sem tarča zaradi zavzemanja za neodvisno policijo in nasprotovanja slepemu izvrševanju želja in pričakovanj predsednika vlade glede ljudi na najvišjih mestih v policiji. To in osebna užaljenost predsednika vlade sta po mojem mnenju razloga, zaradi katerih me aktualna oblast, pri čemer posebej izstopa Gibanje Svoboda, že skoraj dve leti blati, preganja in ovaja. Če tudi me ovadijo še enkrat, si ne znam si predstavljati demokracije brez neodvisne policije, in za to se bom boril tudi kot upokojenec. Tak sem. Plačujem visoko ceno, a predal se ne bom.