Zofija Mazej Kukovič, nekdanja ministrica za zdravje, ki je v zdravstvenem resorju v Janševi vladi zamenjala Andreja Bručana in je v politiko prišla iz gospodarstva, je še poudarila, da se iz nemogočega da narediti mogoče, če ljudje to želimo, hočemo in če je to razumno ter racionalno. Pravi, da v preteklem mandatu ni zasledila primera, ko bi se šibka opozicija v mestnem svetu upoštevala kot partner pri sprejemanju odločitev. Bistveno se ji zdi odpiranje, gospodarsko povezovanje mesta v svet, kot pogoj pa postavlja tolerantnost.

Je bila vaša odločitev za kandidaturo težka, kako ste doživljali prve odzive, pričakovano, presenečeno?
Odločitev je gotovo bila zelo premišljena. Jaz sem naredila sama s sabo najprej veliko samoizpraševanje: kaj lahko doprinesem, kaj lahko doprinesem za javno dobro v Ljubljani in kaj zmorem, ali imam prave izkušnje, ali sem resnično lahko tista, ki lahko za volivke in za volivce prinesem dodano vrednost? In ko sem našla na to odgovore, sem si rekla: Zmorem. In presenečenja ob moji najavi kandidature oz. na novinarski konferenci in v pisanju praktično ni bilo. Bolj pozitivno - mogoče, če že presenečenje, potem bolj v pozitivnem smislu -, kajti kot ministrica za zdravje sem takrat doživela izjemno hladen tuš, ko sem prišla v politiko, tokrat se mi zdi, da je bilo poročanje zame malo lažje - zdelo se mi je korektno.

Dejali ste, da ne boste tekmovali z Jankovićem, ampak z volivkami in volivci. Vseeno ste najbrž pri programu izhajali iz obstoječega stanja v Ljubljani, tako rešitev kot težav?
Ja, gotovo. Moj pogled na Ljubljano je najprej v tem, da si Ljubljana kot prestolnica, kot tudi evropska metropola, zasluži eno odprtost in eno tolerantnost, nekaj, kar jo povzdigne res v evropsko in svetovljansko mesto. Predvsem tolerantnost v odnosu do ljudi, v odnosu do drugače mislečih, do drugačnih. Torej - da zdaj odmislimo materialne osnove - to je tisto, kar jaz v Ljubljani opažam kot eno največjih priložnosti za izrazito veliko izboljšavo v prihodnje.

Na vaši predstavitvi je predsednik SDS-a Janez Janša med drugim omenil, da Ljubljana v zadnji polovici stoletja ni imela na čelu nekoga, ki bi združeval obe vrsti odlik - odlike, ki so potrebne za upravljanje, in tudi odlike, potrebne za zaznavanje težav. Pa mogoče ob omembi te tolerantnosti menite, da Ljubljana v zadnjem času to tolerantnost, to odprtost pogreša?
Težko bi tu govorila o tako dolgem obdobju, zadnji polovici stoletja, gotovo pa lahko rečem to za danes, ko govorimo o preseku stanja in o pogledu na današnje stanje - da, danes je potrebna večja odprtost, da, danes je potrebna večja tolerantnost in vprašanje vrednot je vprašanje današnjega dne. Vrednot, ki se odražajo predvsem pri tistih, ki so na vrhu, kjer koli, ali gre to za občino, ali gre za državo ali gre za podjetje - kjer koli ljudje na neki način posnemajo ali povzemajo vrednote, ki jih imajo vodilni. In te vrednote so pa lahko tudi takšne, tudi tiste, ki izjemno izključujejo, ki izključujejo tudi tolerantnost. In današnji dan, ko smo v času krize, ki jo nekateri ljudje seveda občutijo bolj, drugi manj, je ta tolerantnost še bolj potrebna. In ta občutek, tudi za človeka, ki mogoče ni najbolj glasen, ki ne zna izraziti svojega protesta kjer koli in kadar koli, ampak ima v bistvu ta protest v sebi, to težo nosi v sebi. Torej, to je to, kar je moj pogled in moje mnenje.

Se pravi, Ljubljana kot zgled, prestolnica kot zgled tudi za preostalo Slovenijo?
Seveda, za preostalo Slovenijo, samo po sebi kot glavnemu mestu ji to že pripada. Potem pa je seveda lahko zgled tudi širše. In veliko je tistih parametrov, ki jih različni ocenjevalci, ki ocenjujejo mesta po svetu in med drugim tudi Ljubljano, ji kar pripisujejo nekatere kvalitete, na nekaterih točkah pa je tudi izjemno slabo ocenjena. Vse to pa je priložnost, da je jutri drugačna.

Kako v splošnem ocenjujete delo župana, mestne občine v preteklem mandatu? Lista zdajšnjega župana je na zadnjih volitvah prejela veliko, celo dvotretjinsko večino. Ali mislite, da je to ključno pri hitrem izvajanju ukrepov, je mogoč drugačen pristop?
V demokraciji bi vendar pri ključnih odločitvah, pri zelo pomembnih odločitvah morali upoštevati različna mnenja. Najprej različna mnenja v stroki, ki gradi osnove za to, da se pozneje politika odloča. In na obeh nivojih bi bilo treba upoštevati mnenja z vseh strani, seveda je nazadnje potreben konsenz, ker vsi vsega ne morejo imeti prav, potreben je konsenz, potrebna je ta modrost, da se ljudje lahko počutimo, da smo 'in', torej da smo del tega, da soodločamo, da tudi naše mnenje nekaj pomeni. In seveda z eno veliko večino - je že v redu, če se odloča z večino, ampak ta večina mora upoštevati tudi manjšine.

Mogoče ob stroki, ki ste jo omenili. Pred zadnjimi županskimi volitvami v Ljubljani je bilo izpostavljeno, da bodo strokovnjaki v mandatu, ki se zdaj izteka, pokrivali določena področja. Tukaj imamo tudi podžupane, gospoda Koželja, kakor koli: kakšna se vam zdi sama ideja in kako se vam zdi, da je to v preteklem mandatu zaživelo?
Predvsem vidim, da je res ena stroga usmerjenost v to, kar se odločijo strokovnjaki, ki pripadajo politični večini, predvsem to. Torej, ni tega pridiha tudi tistih, ki sicer po številu, po številu glasov in po vsem tem ne morejo bistveno ogroziti kakršnega koli predloga. V politiki je pač tako - in tudi gledano na podžupane - prav je, da so podžupani tudi predstavniki političnih strank, kajti gre za to, da vsaka politična stranka prinaša tudi neki veter, neki nov veter, neki svoj pogled, izostren pogled. Zato je tudi politično modro, da se ti pogledi, ki jih je praviloma lažje usklajevati v mestih kot, recimo, na nacionalni ravni, združijo. V mestih se že ljudje marsikje bistveno lažje združijo okrog določene ideje, predvsem se to kaže v manjših mestih, torej tam ne gre za tako 'ostrino' med političnimi strankami, ampak se ljudje bolj zorientirajo na skupen projekt in na skupno dobro.

Prihajate iz gospodarstva, od koder ste prišli tudi v zdravstveni resor v mandatu prejšnje vlade. Kako ocenjujete, morda z menedžerskega vidika, finančno poslovanje občine? Bilo je kar nekaj obsežnih projektov, navsezadnje se je povečal tudi dolg. Vaš komentar?
Pri tem, da je občina res visoko zadolžena, sta najbrž dva razloga. Prvi je ta, da se obstoječi, tisti, ki danes gospodarijo, ne ukvarjajo preveč s tem, kako bo ta dolg saniran ob tem, da se bo mesto normalno razvijalo naprej. Drugič, banke v tej situaciji, kakršna je, v krizi, zelo rade posojajo denar javnim ustanovam oz. občinam in podjetjem, ki so v državni lasti. Zakaj? Ker jim popolnoma nobenega rizika ni treba sprejemati, kajti, ali ste že slišali za občino, ki je šla v Sloveniji v stečaj? In krasno je dati denar, recimo v tem primeru posojati denar občini namesto denar posojati podjetjem, mladim potencialom, mladim upom, majhna posojila, pa so lahko nekaj deset tisoč evrov, zato da se razvija podjetniško okolje, da se razvija novo podjetništvo. Kar pojdite danes na banko, pa recite, da imate poslovno idejo, pridite s poslovnim načrtom, pa vprašajte - nič nimate, nimate hiše, da jo daste v hipoteko - pa vprašajte, ali na osnovi tega dobite 50.000 evrov. Ali pa za 10.000 pojdite vprašat. Pa boste videli, kakšen je odgovor. Na eni strani torej res predolg korak v tem svetu, kaj si smemo izposoditi tudi za račun jutrišnjega dne. Je pa to tipično recimo za trgovce. Če pogledamo, trgovci so tisti, ki vedno delajo s kapitalom drugih, gradijo centre in razvijajo nove centre. In dokler posel gre, dokler se dobro prodaja, tako dolgo sploh ni vprašanje vračanje posojila. Ampak, bomo videli, recimo Merkur lahko vzamete za primer, bomo videli ta scenarij. Tu govorim zgolj zaradi primerjave, zgolj zaradi občutka.

Bi povedano navezali tudi na vašo obljubo o 15.000 novih delovnih mest z visoko dodano vrednostjo v prihodnjih štirih letih, v povezavi s središčem znanja, ki ste ga izpostavili kot potencial Ljubljane?
Ta potencial Ljubljane je tako velik, da sem neizmerno začudena, da ni realno uveljavljen in opažen tudi skozi življenje. Seveda zdaj lahko najdemo odgovor: tehnološki park tamle, pa tako naprej. To ne pomeni, da nič od tega ni narejeno, da ne bo pomote. Ampak jaz sem znala ceniti tudi prej kot direktorica, izjemno ceniti, da je v Ljubljani - od Instituta Jožef Stefana, Kemijskega inštituta, univerza - da je center vseh razvojno-raziskovalnih inštitutov tu. In seveda udejanjiti tisto, kar se skriva za temi stenami ... Na IJS-ju pravijo, recimo, 600 projektov imajo takih, raziskovalnih, ki so pripravljeni za to, da gredo v življenje. Ampak to v življenje spraviti - zato je potrebno, ponovno, najprej pogum, potrebno je to, kar sem prej omenjala od bank, nekaj 'dinarčkov' je zelo potrebnih, da so, in potrebno je res imeti eno znanje. In pripeljati v življenje različne podjetniške ideje ni nikjer lažje kakor okrog centra znanj. In to je to. In zato seveda je potrebno tudi partnerstvo in partnerstvo se lahko kaže v uporabi različnih praznih prostorov, ki so v lasti mestne občine, tudi na način, da se da mlademu podjetniku ponudi prostor: glej tu imaš ključ v roke, nič ne potrebuješ v tem trenutku razen poslovnega načrta. Čez pol leta bomo pogledali, kaj si do tu naredil, seveda, gledali bomo vmes, ampak čez pol leta bomo naredili prvi pregled, ali dozorevaš v to, da boš jutri imel že delček ideje udejanjene, ali boš imel za najemnino in tako naprej. Torej, morali bi priti z neko odprtostjo, s tem, da tisti mladi, pa tudi starejši, da tisti, ki si vendar vzamejo pogum, da bodo ustvarjali sami, da jim damo take pogoje, ki ne obremenjujejo 'prehudo'. Danes, če začnemo razmišljati o nakupu kvadratnega metra v Ljubljani ali najemnini, je hudo - za nekoga, ki je ravno končal študij ali kaj podobnega.

Torej vloga mesta pri povezovanju univerze ali akademske sfere in zasebnega sektorja?
Seveda, saj na neki način je zasebni sektor tisti, ki je največji generator. Pri tem pa lahko omenimo tudi javna podjetja, sploh če govorimo o energetiki, o energiji, o tem, da je varčevanje in učinkovita raba energije še neizmerna priložnost v Ljubljani. Da se oziramo tudi po sodobnih mestih, kjer se ve, da je za energijo treba ne samo prebarvati fasade, ampak da je treba prvič najti način, da energijo zadržimo notri, ali hladno ali toplo, ni pomembno, odvisno, v katerem obdobju smo. Tudi skozi to se lahko razvije veliko delovnih mest, da imamo te 'pametne hiše', torej da gremo tudi na pametno upravljanje, kar nam danes informatika in vse to omogoča, na pametno upravljanje tudi v 'mini prostorih', eno je javna razsvetljava, drugo so pa te minilokacije. Vse to nosi za sabo tudi delo. To je posel, denar se pridobi nazaj skozi precejšen pad privarčevane energije, to je pač treba vedno tako gledati, tudi če se hiša izolira, se pridobijo sredstva na daljši rok. Skratka, da, partnerstvo z zasebnim, ampak veliko tega imajo danes tudi ta javna podjetja še v rokah.

Glede 15.000 delovnih mest. Mislite, da je več priložnosti v Ljubljani v zasebnem ali v javnem sektorju?
Gotovo, da v zasebnem. Tudi zaradi tega, ker je treba tukaj biti resnično, kot sem rekla, pogumen, in biti pripravljen na to, da je treba dolgo delati tudi brez tega, da boš kar naenkrat nekaj zaslužil. Da je treba dolgo in dolgo delati za eno preživetje, za to, da boš prebil z idejo in z neko novo storitvijo, ki je pa lahko zelo atraktivna na dolgi rok.

Odpiranje podjetništva, gospodarstva oz. gospodarskega razvoja v svet; postavili ste tezo, da bi bilo dobro, da se te povezave odpirajo v krogu Dunaja, Budimpešte, Prage, Zagreba in Benetk. Do kakšne mere bi bila Ljubljana lahko resen partner v taki povezavi - glede na tradicijo, glede na izkušnje, ki jih vsa ta mesta že imajo?
Vedno je tako, da se na nekem območju, v neki regiji, vedno najdejo izjemno dobre prakse na enem področju in primanjkljaj na drugem. Če imamo vsi vse, potem pomeni, da nič ni odlično, ampak je vse povprečno. Če pa želimo, da imamo odlične storitve, sejme, znanstveno sodelovanje, da imamo odlično podjetniško sodelovanje, potem pomeni, da je treba narediti kompatibilnost na tistih področjih, ki so na nekem področju zelo dobre in drugje slabe. Torej tako je treba mesta med sabo povezati in pokriti. In zanimivo je, jaz sem tudi z Dunajem v preteklosti precej delala, gre za to, da je ta poslovni del, ki je obrnjen širše v svet, da je skoncentriran na Dunaju za svetovne multinacionalke. Velikokrat sem se spraševala, kako gre zgodovina nekako dalje. Dunaj je nekoč že bil večji center, v prejšnjih časih, tako danes na poslovnem delu nikakor ne znamo tudi mi priti bližje. Za kar koli boste povprašali, za produkte ali storitve teh velikih multinacionalk, potem se bo za večino teh zgodilo, da je Dunaj tisti, ki obvladuje svetovne povezave. To je samo en primer. Seveda je treba gledati na kulturnem, umetniškem področju, področju znanja, konec koncev tudi dobre prakse, odnosa do mladih družin, odnosa do tega, kako se gradi kariera in hkrati družina, vprašanje za oba. Ponekod so tudi razlike v stopnjah več, kot pa je to tukaj, ko se veliko težav skriva zvečer doma, ko se planira za drugi dan.

Glede javnih razpisov in javnih naročil. Ali menite, da marsikdaj preplačujemo določene projekte? Bi bila rešitev večje vključevanje tujih gospodarskih družb? Kako privabiti tuje družbe, tuje vlagatelje v neko sodelovanje - ali jim lahko nudimo pogoje, ki so jih vajeni iz svojega okolja?
Če ločimo najprej javne razpise, ko gre za samo izvajanje poslov ali pa za samo izvajanje investicije, oziroma v drugem primeru, ko gre tudi za soinvestiranje. Takrat ko gre samo za natečaje za izvedbo neke investicije, se vse prevelikokrat pojavljajo resnično 'hišni izvajalci', tega ni treba posebej poudarjati, kar tudi niža na eni strani odnos do kakovosti, na drugi strani pa je želja po višji ceni. To dvoje je tisto, kar je v tem primeru slabo. Kadar pa gre za to, kako privabiti investitorje, tudi tuje investitorje, je pa to zelo interdisciplinarno vprašanje, najprej tako na nacionalnem nivoju, ki je zelo odvisen od tega, kako stimulirajo razmere zakonodaja, kako stimulirajo tiste razmere, ki se tičejo pravne varnosti posameznikov in podjetnikov, ki pri nas je v primerjavi s preostalimi deželami kar dovolj velika. Tam se pojavlja, če je to vse zagotovljeno, vprašanje te donosnosti, ki jo tuji investitor lahko dobi, ker praviloma ne bo šel tuj investitor ven iz pričakovanega donosa. In če ugotovi, da je večina kriterijev taka, ki povzroča nedonosnost za njegov kapital, potem se za to ne bo odločil. To so kriteriji, ki so zelo znani, v vsaki knjigi so napisani. In očitno na eni strani je ta zaščita nacionalnega interesa pod besedami nacionalnega interesa velikokrat tudi krinka, drugič pa je tudi pri investitorjih, ki prihajajo, treba zelo jasno pogledati, kaj to pomeni na dolgi rok, za naslednjih deset let, za kvaliteto, življenje teh ljudi, ki tukaj smo. To je zelo pomembno.

Če se malo vrnemo na politično delovanje na mestni ravni, do kakšne mere ste seznanjeni s preteklo prakso v smislu zdajšnjega mandata, še veljavnega? Konsenz, o katerem ste prej govorili, verjetno ni bil potreben za sprejemanje odločitev, ampak, ali morda veste, ste na kakšnem področju tudi dobro sodelovali, so mestni svetniki SDS-a dobro sodelovali s trenutno koalicijo?
Po vseh informacijah in razgovorih, ki smo jih na to temo imeli, se ni dalo posebej izločiti projekta ali situacije, na kateri bi bila opozicija, šibka opozicija, upoštevana kot partner.

Dotakniva se še vaše omembe varčevalnih ukrepov. Kje vidite možnosti, da bi občina nekaj prihranila: delovanje mestne uprave, rezerve pri dobrem nadzori pri investicijah, in pa, omenili ste še komunalo?
To so gotovo tri dosti realna področja s komunalo in seveda energijo kot samo energijo, ki se je porabi več, kot je treba, ker ni celovitega pristopa k mestu, k obvladovanju in k varčevanju energije. Pri mestni upravi ne gre samo za večjo učinkovitost, ampak gre tudi za odličnost. Za odličnost v obnašanju do meščank in meščanov, ki prihajajo po različne usluge. Po eni strani gre za to, da se da delo tako organizirati, da se naredi tistega, kar je nujno, kar ljudje pričakujejo, več, kot se naredi danes, da se manj čaka na različne vloge, po drugi strani je pa tudi izjemno pomembno, ali je človek sprejet prijazno tudi takrat, ko ni prišel na pravo okence. Tudi takrat, ko mu je treba povedati, da je zdaj na napačnem naslovu, ampak naj se preusmeri na drugo stavbo, drug oddelek, da se skratka s temi neformalnimi navodili pomaga ljudem, ki so velikokrat zelo nesrečni.

Na vaši predstavitvi sta bila omenjena še dva predloga, eno so bili vrtci, druga stvar je bila povezava, če sem prav razumel, podobno, kot je to urejeno med Mariborom in Pohorjem, med Krvavcem in Ljubljano, tako da bi Ljubljana postala tudi središče zimskega turizma. Omenili ste tudi Letališče Jožeta Pučnika, različne infrastrukturne možnosti. To bi verjetno zahtevalo precej kapitala, pa tudi konsenza v širšem smislu med občinami. Na kakšen način bi bilo to izvedljivo?
Prepričana sem, da med občinami je tako ali tako treba sodelovati z vsemi temi občinami, ki mejijo, je treba dosti dobro sodelovati in imeti en lok v smislu reševanja različnih vprašanj, med njimi so tudi vrtci, če najprej to omenim. To se rešuje z dialogom, in ne samo s tem, tako kot je danes, da naj bi bil vrtec na razpolago samo za tiste, ki so tukaj, živijo, ki imajo vse pogoje izpolnjene, da so skratka tukaj. Da za tiste, ki so se pa mogoče morali izseliti iz Ljubljane, ker si niso mogli privoščiti kvadratnega metra stanovanja tukaj, imajo pa službo v Ljubljani, pripeljejo otroke sem - pripelješ otroke tja, kjer imaš službo običajno - da za tiste ne bi bilo prostora. Torej, definitivno se zavzemam za to, da je mogoča rešitev z vrtci za ene in za druge, da ne sme biti danes vprašanje, ali ima tisoč otrok prostor ali ne, ker vemo, da je tudi z izkoristkom v zasebnem sektorju mogoče to napraviti poleg javnih vrtcev. Če se vrnem še na prometno infrastrukturo, je pa stvar v tem, da vedno sežemo z nečim čez mejo, ampak prepričana sem, da z atraktivnimi projekti, recimo nizkocenovni prevozniki, ki pripeljejo ljudi v Slovenijo, da je to izjemno dobro, da Ljubljano, ki jo svet dojema kot nekaj zelenega, kot mesto, v katerega je prijetno priti, da to povežemo s tem zaledjem, ki lahko nosi čisto novo kvaliteto in se oziramo po mestih v Franciji, Avstriji in Italiji, ki so zelo približala tovrstne zaželene aktivnosti. Smučamo zelo radi in večina ljudi, tudi v teh alpskih deželicah, nam je to en tak ljub šport, iz tega pa lahko izvirajo nova delovna mesta, vezana na razvoj tovrstnega turizma.

Rekli ste, da je drugi steber vašega programa zelena barva, ki predstavlja skrb za varno in zdravo okolje. Če smo se zdaj dotaknili vprašanja regionalne infrastrukture, ste v lokalnem oz. mestnem smislu povedali, da je promet ena izmed prioritetnih reform, ki so potrebne, in da nas promet duši. V tem mandatu je bilo nekaj stvari narejenih, vprašanje je, kakšen je njihov učinek. Kako ocenjujete, kar je bilo izpeljano, in kje vidite rezerve?
Promet je tisti, ki duši tudi dobesedno. Dobesedno v tem smislu, da če poslušate to 'pipkanje' po ljubljanskih ulicah, ga je več, kot ga je povprečno v prestolnicah. Torej duši v smislu nervoze, na drugi strani tudi duši v smislu prevelike vsebnosti prašnih delcev in povzročanja izpustov ogljikovega dioksida, zaradi katerega je promet tako rekoč največji povzročitelj, če so druge veje kolikor toliko urejene. Zaradi tega je treba vzeti na eni strani to, kar v Ljubljani fiksno je, kar spada k 260.000 prebivalkam in prebivalcem, to je en del, drugi del pa so desettisoči, ki se po vpadnicah vsak dan pripeljejo v mesto. Gotovo je treba začeti pri tem od zunaj, je to tisto, kar je treba zminimizirati, napraviti infrastrukturo, napraviti javni promet, ki bo omogočal dostopnost. In mi se zavzemamo v nadaljevanju za tramvaj, ker je to praksa, ki se jo da videti v mnogo mestih, praksa, ki se izkazuje še vedno kot uspešna. Da pri tem ni zanemarljivo, ko govorimo o prebivalcih znotraj, kolesa, če bi primerjali z dvajset let nazaj, koliko ljudi se je vozilo s kolesi, je pomembna razlika, če pa greste v Amsterdam, pa boste rekli, da v Ljubljani koles sploh ni, ker tam gori je pa vse na kolesih. Torej tu je še zelo velika priložnost, tudi za to, da so te brezplačne izposojevalnice za notranji del, za center, da vzameš kolo in ga postaviš potem nazaj na postajališče. Tako, da se z različnimi ukrepi relaksira na neki način mesto, pri tem, da je to, da je središče zaprto, dobrodošlo, tudi kar se tiče druženja, ampak nekoliko večja fleksibilnost in prijaznost do ljudi, ki tukaj živijo ... Če razmišljamo o bolnih, o tistih, ki imajo svoj posel in so življenjsko odvisni od tega, to pa je moč narediti nekoliko bolj fleksibilno.

Tramvaj je bil po spletu nesrečnih okoliščin na začetku druge polovice preteklega stoletja ukinjen, od takrat pa je bilo pa v zadnjih desetletjih pripravljenih kar nekaj načrtov, projektov za obnovo, ponovno vzpostavitev tramvajske trase. Govora o tem je bilo precej, a realizacije ni bilo. Mislite, da je šlo za pomanjkanje volje, stvar prioritet, ali je dejansko projekt tako težko izvedljiv?
Poglejte, vsak projekt je lahko težko izvedljiv, če si ga tako zastavimo. Definitivno vsak projekt, ki se vklaplja v obstoječo situacijo, in tu je obstoječa situacija, ni enostaven, zaradi tega, ker je ravno prilagajanje v obstoječ prostor najtežje. Tudi danes, ko se odpira Ljubljana, je določena ulica ali cesta razširjena do štiripasovnice, potem se pa v trenutku zoži, brez razloga. Oziroma, razlogi že vemo, da so, in pridemo v tako ožino in je zamašek ... Ravno tako tramvaj, ki ga je seveda mogoče ob jasnem načrtu umestiti, da je prijazen do okolja, prijazen seveda tudi do zdravja ljudi, s tem, da danes javni mestni promet izjemno onesnažuje. Vemo, da imamo avtobuse, razen mogoče kakšnih redkih, ki so še popolnoma na klasični pogon, klasične motorje. Verjamem, da se da marsikaj narediti, kot se je dalo narediti pediatrično kliniko, ki je deset let stala. Iz nemogočega se da narediti mogoče, če ljudje to želimo, hočemo in če je to razumno in racionalno.

Glede servisov za starejše. Rekli ste, da je premalo že kapacitet v domovih starejših, varovanih stanovanj in da bi bilo dobro razmisliti o uvedbi servisov - najbrž ste mislili na oskrbo na domu -, ki bi zagotavljali starejšim ljudem, da kakovostno starost dočakajo na domu?
Pri tem, da se staramo in da je vsa Evropa tista, kjer je velikokrat ogrožena nataliteta, kjer je umrljivost večja kot število rojstev, tudi v Sloveniji je bilo tako razen zadnjih štirih, petih let, je seveda potreben velik razmislek, kako zagotoviti ne samo varno, ampak tudi kakovostno starost. Vsak od nas ima svojo izkušnjo, kako je človek z leti čedalje raje doma, kako si želi biti za lastnim ognjiščem - v prispodobi povedano. Da je to največja vrednota, ki jo sploh ima. In zakaj ne bi k tej vrednoti težili tudi mi, da jo udejanjamo na ta način, da tudi skozi zakon o dolgotrajni oskrbi, ki je v parlamentarnih klopeh in kjer se predvideva določen vir sredstev za dolgotrajno oskrbo, zakaj ne bi del tega vira sredstev šel tudi v smeri, da se poplačajo delno servisi na domu. Servisi, kot je zdravstveni servis, kot je oskrba, najbolj nujna materialna oskrba, v nadaljevanju tudi stik s človekom za pogovor, za takrat, ko so ljudje v izjemnih stiskah. Ko jih tare bolezen, ki je običajno spremljevalka v visoki starosti. Nenazadnje računalniški servisi na domu, vidim prve oglase, da nekateri to ponujajo. Veliko ljudi se je pripravljenih naučiti tudi tistih nekaj enostavnih klikov na miško, s katerimi si lahko popestrijo življenje, ker jih zanimajo informacije. To je velika paleta, nekoč sem bila na delavnicah v Bruslju, kjer sta Švedska in Finska predstavljali te projekte. Kako so se jih lotili? Tudi tako, da so si zamislili hladilnike, ki so izgledali kot omara na zunanji strani hiše in je serviser prinesel manjkajoče in dopolnil vsak dan. Ker so imeli tehnične rešitve, kako tak hladilnik kot vrata navzven servisirati in kako se starejši človek tega poslužuje. Samo kot ena drobtinica, ampak veliko je tega, da bi mi lahko razmišljali tudi drugače, ne samo o tem, da gredo v domove starejših - pa nekateri zelo radi gredo tja, da ne bo pomote, in tudi domovi starejših morajo biti - mnogo pa je ljudi, ki si želijo drugačno varstvo.

Če se ob koncu vrnemo še na modro vodenje, ki ste ga tudi izpostavili, in tolerantnost, konsenz. To pomeni, da bi bili ob morebitni izvolitvi pripravljeni skleniti koalicijo s komer koli, ste odprti tudi za povezave z netradicionalnimi političnimi partnerji?
Ja, prepričana sem, da je za prestolnico tak način vodenja in sklepanja zavezništev potreben. Da je vendar prestolnica, kot pravim, nekaj posebnega. Nekaj posebnega zato, ker je to mesto, ki je okno v svet, v obe smeri. V eni smeri, da Slovenija vidi navzven, ampak po drugi strani tudi, kako druge države, druga mesta, vidijo nas. In seveda, okno v svet se pa vedno šteje tudi po vodji in se nekako zgleduje tudi po tem.

Po mnenju mnogih dozdajšnji župan v primerjavi s prejšnjimi župani pomeni določeno osvežitev. Kaj bi povedali tistim ali pa kako bi prepričali tiste, ki status quo, obstoječe stanje, dojemajo kot nekaj najboljšega, kar se je Ljubljani v zadnjem času zgodilo?
Tiste volivke in volivci, ki to označujejo za najboljše, bodo verjetno tako menili tudi naprej. Verjamem pa, da je veliko tistih, ki so v dvomu, ali je to res najboljše, in to, kaj in na kakšen način jaz vidim Ljubljano z mojimi oči, kako bi znala to udejanjati, sva naštela prej, zato tega ne bom ponavljala. Ampak resnično biti odprt, da je Ljubljana mesto za vse ljudi, da je mesto za starejše, za mlade, za otroke, za invalide, za ljudi s posebnimi potrebami, za tiste, ki gledajo, ki imajo različne poglede, tako politične kot verske. Prestolnica si seveda to zasluži, in danes, če želimo neko prihodnost, ki bo ljudi združevala, je nujno tudi v politiki to. Kajti pri vsem, kar se na svetu dogaja, moramo imeti toliko razuma, da to različno razslojevanje pravzaprav lahko nosi samo slabo za bodoče generacije. In mi danes smo tu zato, da razmišljamo ne samo o sebi, mi moramo razmišljati o bodoči generaciji.