Financiranje občin je po zakonu utemeljeno na dveh načelih lokalne samouprave: načelu sorazmernosti virov financiranja z občinskimi nalogami in načelu samostojnosti občin pri financiranju teh nalog. Obenem zakon določa, da mora občinski proračun obsegati vse prejemke in izdatke občine. Postopek sestave, priprave in izvrševanja občinskega proračuna ureja zakon o javnih financah, način zagotavljanja sredstev, ki jih mora priskrbeti država, pa zakon o lokalni samoupravi.

Viri financiranja občine se po zakonu delijo na lastne davčne in druge vire, občinske takse in vire, ki jih občina pridobi z zadolževanjem. Občinski proračun se tako polni s prihodki od davka na nepremičnine in prometa z njimi, na vodna plovila, na dediščine in darila, pa tudi davka na dobitke od klasičnih iger na srečo. Lastni davčni vir poleg tega predstavljajo še prihodki od 54 % dohodnine, vplačane v predpreteklem letu, ki se ji prišteje inflacija za leto, za katero se izračuna primerna poraba občin, in za leto prej.

Lastni prihodki občin: davki in druge dajatve
'Primerno porabo občine' zakon pojasnjuje kot primeren obseg sredstev za financiranje zakonsko določenih občinskih nalog, ki se za posamezno proračunsko leto ugotavlja za posamezno občino. Vsota primernih porab vseh občin za proračunsko leto se imenuje 'skupna primerna poraba občin', medtem ko 'povprečnina' predstavlja ugotovljen primeren obseg istih sredstev na prebivalca v državi.

Poleg lastnih davščin so vir občinskega financiranja tudi prihodki od samoprispevkov, taks, glob, koncesijskih dajatev in plačil za storitve lokalnih javnih služb, pri čemer mora imeti občina za uvedbo takšnih dajatev ustrezno zakonsko podlago. Višina prihodkov iz teh dajatev, ki pripadajo občini, je določena v aktu o njihovi uvedbi.

Državna, pa tudi evropska proračunska sredstva
Pri porabi prihodkov iz naštetih dajatev obstaja omejitev: prihodke iz okoljskih dajatev, ki jih določa zakon o varstvu okolja, sme občina porabiti izključno za dva namena. Prvi dovoljeni je gradnja infrastrukture, namenjene občinskim obveznim javnim službam varstva okolja, drugi pa zagotavljanju standardov in ukrepov obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja.

Končno med prihodke občine sodijo tudi prihodki od stvarnega in finančnega občinskega premoženja, donacije, ki jih občina prejme, ter transferji iz proračuna države in sredstev skladov Evropske unije.

Omejitve pri občinskih "pufih"
Vsaka občina lahko predpiše občinsko takso, in sicer za uporabo javnih površin za razstave in zabavne prireditve, oglaševanje na javnih mestih, parkiranje na javnih površinah, uporabo javnega prostora za kampiranje ali druge zadeve, če je tako določeno z zakonom. Občina takso predpiše z odlokom, kjer jo mora opredeliti po vrsti in določiti njeno višino ter zavezance zanjo.

Pogoje, pod katerimi se lahko občina zadolžuje, v splošnem ureja že omenjeni zakon o javnih financah, vendar zakon o financiranju občin kot lex specialis postavlja nekatere dodatne omejitve. Tako mora občina obseg svojega zadolževanja za izvrševanje občinskega proračuna določiti v istem odloku, s katerim proračun sprejme, razen če gre za izvrševanje proračuna v tekočem proračunskem letu. V zadnjem primeru se lahko občina zadolži izključno s črpanjem posojila doma, za predhodno predvidene proračunske investicije.

Če gre za sredstva sofinanciranja investicij iz proračuna EU-ja, se lahko občina zadolži največ do višine odobrenih sredstev in najdlje za čas do prejema sredstev. Kadar pri zadolžitvi črpanje in odplačilo posojila nista v istem proračunskem letu, mora občina pridobiti soglasje ministra za finance.

Prevzem dolga s strani občine?
Občina se lahko zadolžuje tudi za upravljanje z lastnim proračunskim dolgom, vendar mora obseg takšnega zadolževanja spet sprejeti v proračunskem odloku, znova pa je potrebno tudi soglasje finančnega ministra. Glavna prednost tovrstnega zadolževanja je, da se ne všteva v prej omenjeni obseg zadolževanja za izvrševanje občinskega proračuna. Ob soglasju ministra lahko posle o dolgu občinskega proračuna sklepa župan ali oseba, ki jo župan za to pooblasti.

Župan je tudi pristojen, da v imenu občine sklepa poroštvene pogodbe in pogodbe o zavarovanju poroštva, obe pogodbi pa morata biti ob izdaji poroštva sklenjeni istočasno. Občinsko poroštvo se šteje v največji obseg možnega zadolževanja občine. V nobenem primeru pa občina ne sme prevzemati dolga, saj zakon to izrecno in brez izjeme prepoveduje.

Zakon nadalje ureja vprašanje ugotavljanja in financiranja 'primerne porabe občin'. Za ugotovitev primerne porabe se upoštevajo stroški nalog, h katerim je občina zakonsko vezana. Naloge vključujejo zagotavljanje javnih služb in izvajanje javnih programov na področju vzgoje, šolstva in športa, zdravstvenega varstva in zavarovanja, socialnega varstva in kulture, zagotavljanje lokalnih gospodarskih javnih služb, prometne infrastrukture in varnosti, zaščite, prostorske ureditve in varstva okolja, stanovanjskih stroškov in delovanja ter nalog občinskih organov.

Do 4.000 evrov globe za nenamensko porabo sredstev
Formula za izračun primerne porabe je poleg drugih faktorjev odvisna od povprečnine, števila prebivalcev občine in 'primernega obsega sredstev'. Zakonsko je urejeno tudi sofinanciranje programov in investicij občin, kjer med številnimi pogoji kot eno izmed meril izstopa razvitost občine, ki jo praviloma za štiri leta določi ministrstvo za finance na podlagi metodologije, določene z vladno uredbo. Finančno ministrstvo je obenem pristojno za nadzor zakonitosti odloka o občinskem proračunu, nad namensko porabo sredstev pa bdijo neposredni proračunski uporabniki in inšpekcija ministrstva.

Odgovorna oseba občine, ki porabi, dovoli porabo ali ne prepreči porabe namenskih dodatnih sredstev državnega proračuna v nasprotju z zakonskim namenom, se skladno z edino kazensko določbo, ki jo vsebuje zakon, kaznuje z globo od 1.500 do 4.000 evrov. Vodenje prekrškovnega postopka in odločanje o njem je v pristojnosti proračunske inšpekcije ministrstva za finance.

Prvi zakon o financiranju občin v samostojni Sloveniji je državni zbor sprejel leta 1994, zdaj veljavni zakon pa je bil v prvotni obliki sprejet leta 2006. Današnjo obliko je zakon dobil s sprejetjem sprememb in dopolnitev, ki veljajo od 20. junija 2008.