pravi Manca Košir, ambasadorka radostnega staranja, ki svoje upokojenske dneve preživlja zelo dejavno.

Upokojene profesorice novinarstva ni treba posebej predstavljati. S svojo energijo, razgledanostjo in srčnostjo je skozi vse življenje pustila izreden pečat, kjer koli se je pojavila, od manekenskih brvi do fakultetnih predavalnic. Ali ste vedeli, da Manca živi in skrbi za svojo 99 let staro mater? Da deluje kot prostovoljka v hiši hospica, kjer je v onstranstvo pospremila že veliko umirajočih? Da še vedno piše kolumne in strastno bere, ker tako pobegne v drug svet, ki ji je izredno ljub?

Z Manco sem se pogovarjala v hiši hospica na Hradeckega 20. "To napišite, to je pomembno," mi je dejala Manca, ko sem povedala, da me je ob vstopu v hišo spreletel topel občutek spokojnosti. Tisti dan so v hiši hospica izdelovali adventne venčke, zrak pa je preveval omamen vonj po domačih piškotih. Spokoj. To je beseda, ki najbolje opiše energijo v hiši, kjer prostovoljci, kot je Manca, na večni počitek spremijo številne.

Imate veliko nazivov, tako v profesionalnem kot zasebnem življenju: mama, hči, profesorica, igralka ... Ste pa tudi ambasadorka radostnega staranja. Od kod ta naziv?

To poimenovanje je nastalo po naključju. Ko me je Lado Bizovičar povabil na svojo televizijsko oddajo in mi je rekel: Pa kaj vse ti nisi? In sem mu rekla : "Samo da ne boš govoril igralka, ker je bilo to že daleč za mano, govori tisto, kar sem zdaj.« In me je vprašal, kaj pa si zdaj? In mi je zletelo iz ust: Ambasadorka radostnega staranja. Zato, ker me jezi, da so ljudje nasedli na to kapitalistično formulo, da moramo biti mladi, mladostni, lepi, uspešni in da je staranje naš sovražnik. Če poslušate reklame za zdravila ali prehrambne dodatke, slišite: največji sovražnik in povzročitelj obrabljenih sklepov je starost. Staranje je normalen življenjski proces, ki ga velja sprejeti, ne ga pa zanikati. Ljudje, ki zanikajo svojo starost in svojo minljivost, bodo imeli ob smrtni uri težave. Tam ni več zanikanja, tam hoče resnica na dan.

Starejši so pogosto odrinjeni na rob družbe, češ odslužili ste svoje. Pogosto so videni kot breme. To se mi zdi ena od ključnih težav sodobne družbe. Ali se bomo dovolili tudi na tem področju razcepiti na stare in mlade, se začeli sovražiti kot na področju politike ali vere? Da ne bi nastalo gojišče sovraštva, ki vedno pride prav oblastnikom, v taki energiji delitve je namreč najlažje manipulirati z ljudmi. Upam, da bodo mladi odprli svoje srce in ne bodo na nas gledali kot na breme, hkrati pa upam tudi, da se bodo starejši znali umakniti mlajšim. Zlasti v akademskem svetu profesorji kar nočejo iti v pokoj, pa bi bil že skrajni čas, da mnogi gredo, prepustijo mladim svoja delovna mesta. Tako pa večkrat zavidajo mladim, ne obravnavajo pravočasno njihovih doktoratov, denimo, ker jih vidijo kot tekmece. Če govorimo o mladih in njihovi negativni podobi, o čemer se pogosto govori, se moramo vprašati: kdo je vzgojil in izšolal te mlade? Čigava slika so? Ja, naša! Torej mi pravzaprav ne govorimo o njih, temveč sami o sebi. Kakšni smo bili starši, učitelji, vzgojitelji, da imamo mlade, ki nam danes niso všeč? Oni so naše ogledalo! Zato jaz navijam za povezovanje, združevanje, sodelovanje sočustvovanje med vsemi ljudmi, rasami, verami, generacijami …

Percepcija sodobne družbe je taka. Za nami je obdobje po osamosvojitvi, v katerem je bila glavna paradigma biti mlad in uspešen. A se vam zdi, da pa se je kaj spremenilo v tej krizi? Da se spet v ljudeh prebuja solidarnost in da se bolj gleda na sočloveka?

Kriza je prinesla strah, prinesla pa je tudi obuditev dobrega v človeku. V vsakem je vse: dobro in slabo in še vsi toni vmes. Vprašanje je le, ali mi hranimo dobro v sebi, ali smo toliko zavestni, da hočemo biti etični in odgovorni ljudje, ali smo na stopnji množičnih ovčjih instinktov, ko etika odpove. Tudi naša akcija, srca za hiše hospica, kaže, kako smo spet postali občutljivi za prave vrednote in resnične vrednosti. Največ vreden je človek, ne avtomobili, hiše, jahte, dobički! In največ je vredno, če smo človek drug drugemu. V to se spet usmerjajo mnogi naši pogledi in dejanja. Globoko ganjena sem nad prepoznavanjem dobrote, ki v ljudeh je in se vse pogosteje kaže. Za projekt srca za hiše hospica, katerega idejni vodja sem, še kar pošiljajo srčke, iz vrtcev, domov za ostarele, pošiljajo nam spise, čeprav je rok že mimo.

Sama sem bila, recimo, v osnovni šoli, kjer sem se z učenci od 1. do 4. razreda pogovarjala o minljivosti in smrti. Neverjetno, kako lep pogovor smo imeli. Otroci so povedali svoje izkušnje, zanje smrt ni tabu, oni se želijo o tem pogovarjati.. Bila sem tudi v ženskem zaporu na Igu, kjer so kaznjenke izdelovale srca iz papirja, tudi vezle so jih in pletle, kvačkale, štikale, čudovite srčke so naredile. Ko smo na večeru pogovarjale o moji knjigi, posvečeni hospicu, Čas za modrost, so bile ženske odprte in čuteče, na koncu pogovora smo se kar objemale in sem šla domov z zelo lepim občutkom. Zapor je teman, ker je v starem gradu na Igu. Ampak ko so one izdelovale srca za hospic, kot da bi posijala med zidove svetloba …

Gostovala sem tudi v različnih knjižnicah po Sloveniji in povsod sem doživela odprtost za pogovor o najpomembnejših življenjskih rečeh: ljubezni, smrti, transcendenci … In človeški dobroti. Ljudje želijo pomagati, da bo družba bolj humana, bogata, ne v materialnem smislu, temveč v človeškem smislu. Da vsak v sebi zbudi sočutje in sodelovanje z drugimi. Ja, glede tega sem res optimist.

Optimizem mi je okrepila tudi deklica, ki je za svoj rojstni dan vsako leto naročila kup igrač, letos pa je za darilo predlagala hrano. Torej je punčka ugotovila, da ima hrana vrednost! In to je bil otrok, ki k sreči ni eksistencialno ogrožen in ni lačen, super, da tudi taki otroci znajo ceniti hrano.

Vsi mi bi morali postati spet bolj skromni in ponižni pred življenjem. Hvaležni za vsak dan, ko dihamo. Ker to ni samoumevno. V hospicu sem že sedem let, bila sem že z mnogimi umirajočimi in vem, kakšen blagor je življenje in da moramo to življenje res izkoristiti za nekaj dobrega in smiselnega, ne pa ga kar tako "sfrčkat."

Pogosto se govori, da so ljudje brez služb oropani dostojanstva. Se mi pa zdi, da so tudi starejši oropanega dostojanstvenega staranja.

Gotovo. Kajti v bolnišnicah, kjer so v sobi tri, štiri, pet postelj, človek ne more biti osebnost z integriteto in dostojanstvom. Na eni strani nekdo hrope v smrtnih zdihljajih, na drugi strani drugemu menjajo plenico in ga umivajo pred vsemi, to so prepogosti prizori … ponižanje za človeka, ki hoče ohraniti duševno, duhovno in telesno integriteto. V domovih za upokojence, kjer so vse bolj obremenjeni s tem, da nimajo dovolj sredstev za nastavitev ljudi, morajo nižati standarde in imajo manj zaposlenih. V javnem sektorju se varčuje, a ravno tam se ne bi smelo varčevati! Šolstvo, zdravstvo, sociala, tu se res ne bi smelo varčevati. Ne rečem v javni upravi, pri birokratih, v javnem sektorju kot dejavnostih za dobro človeka je pa varčevanje prepovedano. Mi pa varčujemo prav tam. Ne vzamemo bogatim, ampak jemljemo revnim na ta način, da jih okrnimo pri njihovem dostojanstvu.

A ste si v mlajših letih drugače predstavljali starost?

Imam srečo, da od romantične mladostnice naprej, ko sem si predstavljala, kakšen bo moj mož, in sem se poročila s princem na belem konju, pa je hitro s tistega konja padel princ, potem pa še jaz, po navadi nimam predstav, kako naj bi bilo, ampak znam živeti zdaj in tukaj, sprejemam življenje, kot mi prihaja naproti. Tako da si svoje starosti nisem predstavljala, niti starosti ali mladosti drugih, delam pa zato, da bo moja starost, sem že v tretjem življenjskem obdobju, dobra, da bom živela z »žilami, polnimi bivanja«, kot pravi moj ljubi pesnik Rilke.

Verjamem, da lahko človek vedno naredi nekaj dobrega, tudi če bolan leži v postelji, morda skorajda nepokreten zaradi bolezni, lahko pošilja dobre misli, lahko moli za ljudi, lahko koga po telefonu pokliče in ga spodbuja... Govori: verjamem vate, mislim nate. Lahko še da človeku nasmeh sočloveku, lahko ga pogleda z ljubečim pogledom, ki je bistven za to, da preživimo na svetu. Brez tega pogleda človek ne more dobro živeti.

Gledam osamljene stare ljudi, ki so osamljeni zato, ker so svoje življenje osrediščili na majhno polje, na svoj poklic ali so, denimo, vso energijo usmerili na družino. Pa je odšel najprej en otrok, potem drug otrok, umrl je partner, vnuki imajo svoje življenje, in človek, ki ni znal splesti pristne bližine z njimi, pogosto ostane sam. Ko opazujem take samotne stare ljudi, vem, da se bom sama zelo potrudila, da me bodo drugi ljudje zares zanimali. In potem bodo najbrž prišli radi na obisk, če bodo oni v središču pozornosti in ne bodo poslušali kritiziranja, jamranja, obtoževanja …

Ko se človekov svet skrči le na to, kaj bo jedel in kako bo odvajal, kar se pogosto zgodi pri starih ljudeh, takrat postane življenje premajhno. Želim, da bo moj svet večji, bogat in raznolik, saj se rada odpiram življenju, ljudem, zelo rada berem. Zato upam, da mi ne bo dolgčas. Vem pa res ne, nihče od nas ne ve, kako bo, ko bo sam v situacijah, ki jih zdaj samo opazujemo …

Starejši se težko spoprimejo z dejstvom, da se poslavljajo njihovi vrstniki. Lažje je tistim, ki imajo širok krog ljudi, ki je tudi medgeneracijsko raznolik.

Zato je moja vzornica Zora Filipič, ki sem jo spoznala kot ambasadorka Simbioze. Zakaj se ona pri 91 letih uči uporabljati računalnik? Zato, da lahko prek Facebook komunicira z vnukom in je na tekočem, kaj počne. Zdaj se je začela učiti še angleško. Zakaj? Ker je ugotovila, da je večino stvari na spletu v angleščini. Ona hoče znati, zaradi vnuka. In to se mi zdi super. Ona gre proti vnuku, vstopa v njegov svet, ne zahteva, da bi on vstopil v njenega, da se bo pogovarjal z njo o boleznih sklepov, recimo. To je razlika: da ti stopiš k drugemu in ne pričakuješ, da bo vedno drugi prišel k tebi. In stari imajo pogosto to težavo, da ne zmorejo tega koraka v zunanji svet, samo svojo kaseto vrtijo. Nenehno govorijo eno in isto. Če pa ti nekoga vprašaš, kako je z njim in se počuti povabljenega v tvoj svet, potem mu bo zanimivo in mu druženje ne bo odveč.

Starejši imajo pogosto težave z motivacijo, sploh vse te nove tehnološke izboljšave jih pogosto zbegajo. Računalniki, mobilniki ...

Živimo v radikalno drugačnem času, prav zaradi te tehnologije in globalnega komuniciranja, ki ga nikoli v zgodovini ni bilo. Tudi sama sem se na začetku bala računalnika, češ da se bo takoj pokvaril. Zdaj pa pravim, pa naj se pokvari, saj se vse pokvari. Hči mi je urejala Facebook, pa sem si rekla: "Saj nima časa, Mančica, kar sama se nauči." In so me pri Simbiozi naučili delati s FB in zdaj imam že več kot 2500 prijateljev.

Ali kdaj to občutite kot breme?

Motivirana sem. Kaj je moj motiv? Želim, da čim več ljudi izve za delovanje hospica. Prosila jih bom za božič, naj nam pomagajo, naj izpolnijo položnico in nam donirajo kak evro ali pač kolikor zmorejo. Če da vsak samo en evro, bomo dobili 2500 evrov, kar je lepo božično darilo hiši hospica. Prijatelje na FB obveščam o svojih branjih in prireditvah in sem vesela, ko so dvorane polne pozornih poslušalcev. V kavarni Union imam vsak drugi četrtek v mesecu ob 19. uri večer BEREMO Z MANCO KOŠIR. Naslednjič, 12. decembra, se bom pogovarjala s patrom Karlom Gržanom in raperjem Rokom Terkajem, česar se že prav veselim. Če informacijo skomuniciraš na FB, več ljudi izve za dogodek, zaradi tega sem postala uporabnica tega družabnega omrežja.

Umirajoče spremljate sedem let. To ni poslanstvo za vsakega.

Prej sem pomagala umirajočim na domu, zadnja tri leta, ko imamo hišo hospica, sem tukaj. Gre za poslanstvo. Spremljala sem svojega najboljšega prijatelja, pisatelja Marjana Rožanca, ki je imel raka na pljučih. Šest mesecev sem bila vsak dan z njim do smrti in takrat sem se naučila, kaj je pomembno za spremljanje umirajočega: to, da je on v središču. Da njega vprašaš, kaj si želi, se mu sploh da govoriti, ali je dovolj, da zgolj sediš ob njem. Torej dati svoj ego v oklepaj in se res posvetiti človeku. In se učiti samo biti. Marjanova sobna zdravnica na Onkološkem inštitutu je bila Metka Klevišar, ki je dejala, da bo ustanovila hospic. Sem rekla, ko bom šla v penzijo, se bom pridružila prostovoljcem. In res, ko sem se upokojila, sem šla takoj na izobraževanje za prostovoljko, spremljala zares hudo bolnega človeka s hudim v hudem trpljenju in sem opravila »iniciacijo«. Na neki način je takrat postala smrt moja največja učiteljica. In ker je moj moto Učim se, torej sem, se zdaj največ naučim s pomočjo učiteljice smrti. Tudi veliko berem o tem. Že predsokratiki, stari Grki so imeli duhovne vaje za učenje modrosti, srečno življenje in dobro bivanje prav s pomočjo vaj smrti. To so bile ključne vaje, da se je človek naučil kakovostno živeti. Ko si z umirajočim in se potopiš v njegov svet, ko sprejmeš to odhajanje kot dejstvo življenja, takrat se naučiš tudi polno živeti. Kako boš do konca živel polno, to je vprašanje, ne koliko časa boš živel. Hospičevo vodilo namreč je: Dodajati življenje dnevom in ne dneve življenju!

Kako pa čustveno predelate te izkušnje, ko ste z osebo ob njeni smrti?

Te zgodbe so lepe, čeprav so včasih res težke. Že ko pridemo v hišo, se seznanimo s stanjem, in ko gremo, povemo, če se nas je kaj posebej dotaknilo, kaj bi radi predelali z drugimi. Stopimo v zgodbo in jo v hiši tudi spustimo, ko gremo domov. Kar nesem domov, je občutenje hvaležnosti za življenje in za moje res zanimivo bivanje. Če pogledate moj koledar, je poln raznolikih dogodkov in srečanj, branja in pisanja.

Kako je videti vaš dan? Je sploh kdaj na vrsti običajen dan?

Rutina je, da zjutraj poskrbim za mamo, potem grem na kakšen sestanek --- gibanje za trajnostni razvoj Slovenije TRS živahno giblje! – snemanje ali slikanje ali pišem – v reviji za boljše življenje Viva imam mesečno kolumno, na imenitnem hrvaškem portalu www.autograf.hr pa se oglašam vsak teden ob torkih v rubriki Ljubljanski zvon, vsak mesec pišem o knjigah v reviji Bukla -- , vmes še skočim v trgovino, skuham kosilo in skupaj jeva ter klepetava. Popoldne ona počiva, jaz berem in pišem, grem k vnukom, zvečer imam pogosto literarne nastope, in če so ti daleč, pride k mami brat, sicer pa se sama odpravi spat in jo jaz pridem le pokukat, če je vse v redu. Deljenje življenja z mamo je rutina, ki me prizemljuje, osredišči in strukturira moj dan. Včasih je to sicer utrudljivo, a mi nič ne škodi. Drugi hodijo v ašrame, jaz ga imam pa kar doma, haha. Enkrat na teden sem gotovo z vnuki, jih poberem v šoli in smo skupaj, če se le da, tudi večkrat na teden. Rada povabim ljube na kosilo, kar pomeni, da ob sobotah hodim na tržnico k branjevki Angelci, pri kateri kupujem že več kot 20 let. Vsak ponedeljek sem dežurna v hiši hospica. To so oporne točke mojega tedna.

Naj povem, da sem srečna, ker so me povabili na hrvaški portal, ki je najboljši v regiji. Portal ima slogan "novinarstvo sa podpisom". Zbrali so ugledna novinarska imena iz držav nekdanje Jugoslavije, sodelujejo moji veliki idoli, med njimi znan književni kritik, dramatik Filip David iz Beograda, Igor Mandič iz Zagreba, jaz sem za zdaj edina iz Slovenije, ki pišem kolumne zanje. Tako sem vesela, da prostor, ki je politično razpadel in ki se bo moral znova naučiti politično povezovati, ni razpadel v kulturnem smislu. Mi še vedno živimo to duhovno, književno novinarsko krajino kot sopotniki. Slovenija je bila od nekdaj zame premajhna, zato sem šla študirat v Nemčijo, doktorirala sem v Zagrebu, pisala pa sem tako za časopise v Beogradu in Zagrebu in ne le za slovenske.

Kako pa se spočijete, kam greste na dopust?

Deset let že nisem bila na pravem dopustu. Poleti hodim samo na postenje z društvom Preporod pod vodstvom karizmatičnega Marjana Videnška, kjer se deset dni skupaj postim od vsega, ne le od trde hrane. Tudi o računalnika, telefoniranja, branja … Prejšnja leta sem imela prižgan telefon, da sem preverjala, kako skrbijo za mamo. Letos smo imeli pa srečo, da je bila mama v času dopusta v domu v Fužinah, ker je šla stanovalka na počitnice, tako da me ni skrbelo.

Počivati pa skušam vsak dan sproti tako, da grem na sprehod na Rožnik, da berem v tišini pri izklopljenih telefonih, ne gledam televizije …Takrat pa zares uživam, ko sem sama s seboj v notranjem in zunanjem miru.

Starejši si pogosto ne dovolijo uživanja v življenju, ste to opazili?

Mnogi starejši si ne dovolijo uživati, ker je bil v starih časih užitek prepovedan. Jaz pa sem uvedla v

naše pleme uživanje ter redno praznovanje in slavljenje. Zadnjič mi je prinesla prijateljica šampanjec in sem rekla doma, ko je prišla hči, dajmo ga takoj odpreti. Je vprašala hči, kaj pa slavimo. In smo se takoj nekaj spomnili. Imam tri vnuke, smo šli pogosto v gostilno jest, ko smo čakali na dejavnosti. In sem vedno rekla, da slavimo. Pa je vprašal natakar, kaj slavite. In sem vprašala vnuka, kakšno oceno je dobil tisti dan ... Enkrat je dobil cvek, pa smo tudi to proslavili, natakar se je prav smejal, ko smo si izmišljevali, a se je vedno kaj našlo. Slaviti je treba življenje, človek se mora vsega veseliti, tudi samega sebe znati pohvaliti. Včeraj sem si po napornem dnevu privoščila kozarček višnjevega likerja in prebrala do konca Sobotno prilogo. Take so zame nagrade, mogoče kdo drug ne bi bil zadovoljen, bi hotel kaj večjega. Naslov ene mojih najbolj razširjenih kolumn je Peklenski ples pričakovanj. Pričakovanja nas spravljajo v obup, ko se ne uresničijo, ne glede služb, ne glede partnerstva, ne glede vsakdanjega žitja in bitja. Če so pričakovanja skromna in se znaš razveseliti majhnih stvari, je življenje radostno in bivanje pisano. Zato pravim zase: Ničesar ne obžalujem in lepo mi je živeti. Amen.