Danes se končuje javna razprava o novem zakonu o medijih, ki ga je ministrstvo za kulturo v razpravo vložilo 12. decembra lani. Z njim želijo povečati preglednost lastništva in financiranja medijev, spremeniti pogoje in pravno podlago za pridobivanje državnih pomoči na področju medijev. Po novem državna pomoč ne bo več omejena samo na sofinanciranje programskih vsebin v že obstoječih medijih, ampak bo mogoče spodbujati tudi nastanek zagonskih medijskih podjetij, razpisati projekte za razvoj novih znanj in produktov ter subvencionirati deficitarne poklice v medijih.

Sorodna novica Ministrica Vrečko poudarila pomen naprednosti in transparentnosti v medijski zakonodaji

Ministrica za kulturo Asta Vrečko je na posvetu, ki se je pretekli teden odvil v prostorih ministrstva, dejala, da je pomembno spoznati dobre prakse iz tujine, po katerih bi se bilo pametno zgledovati. Eno takšnih dobrih praks je predstavil danski profesor in raziskovalec medijske krajine Aske Kammer, ki je pojasnil, da na Danskem javno medijsko hišo DR financirajo neposredno iz proračuna, subvencij in davkoplačevalske podpore pa so deležni tudi številni zasebni mediji, če izpolnjujejo stroga merila, ki zahtevajo visoke standarde in kakovostno novinarstvo. Danščine ne govori prav veliko ljudi, zato je treba tudi na ta način poskrbeti, da se ohrani kakovostno novinarstvo v danskem jeziku, je dejal.

"V novem medijskem zakonu, ki ga pišejo pri vas, je treba poskrbeti, da bo ustvarjeno medijsko okolje, v katerem bo imel javni medijski servis dovolj sredstev za kakovostno delovanje, to pa mora biti tudi okolje, v katerem uspevajo in cvetijo zasebni mediji," je Kammer povedal v pogovoru za MMC.

Vabljeni k branju intervjuja.

Tradicionalni množični mediji 20. stoletja, stari dobri papirnati časopisi ter klasična radio in televizija izgubljajo pomen, medtem ko imamo na drugi strani eksplozijo spletnih digitalnih platform. Kaj se pravzaprav dogaja v medijski krajini?
V osnovi se dogaja to, da se logika medijev vedno bolj premika v novinarstvo. V prejšnjih časih je veljalo, da je imelo novinarstvo avtoriteto, presojalo je, kaj je pomembno, senzacionalno, kaj je vredno novice. V skladu z novinarsko etiko. Zdaj pa vidimo, da je novinarstvo vedno bolj pod pritiskom organizacijskih zahtev svojih delodajalcev – medijev. Zgodbo je treba "prodati", doseči čim večje občinstvo na družbenih omrežjih. Zahteve medijev tako vedno bolj in bolj prevzemajo prioriteto nad zahtevami in standardi novinarstva, to je zdaj institucija, ki je v fokusu.

Najpomembnejši postaja lov za kliki in ogledi.
Da, točno to.

Če novinarsko delo podredimo temu cilju, imamo lahko velik problem.
Da, to je res lahko velik problem. Zagotovo ni slaba stvar, če novinarski izdelek doseže čim širše občinstvo, a če se fokusiramo zgolj na klike, ali je zgodba sploh pomembna, koristna, informativna, pa nas ne zanima, je to slabo za novinarstvo. Večino pozornosti na ta način posvečamo ne ravno pomembnim temam za našo družbo in prihodnost, ki pa se bodo dobro odrezale na platformah in spletu.

Vsako podjetje, politik ali pa povprečni Jaka z digitalizacijo 21. stoletja zlahka postane sam svoj medij in širi svojo resnico na digitalnih platformah. Več konkurence na trgu informacij je po eni strani dobro, po drugi strani pa poplava informacij pri ljudeh lahko povzroča zmedo. Prinaša mediatizacija več dobrega ali slabega?
Ni enoznačnega odgovora, ne bi rekel, da je mediatizacija dobra, niti ne, da je slaba. Zagotovo nove platforme prinašajo številne izzive, na primer kdor koli lahko naredi nekaj, kar bo videti kot novinarsko delo, pojavi pa se vprašanje zaupanja. Videti je kot novica – pa je res novica? Kdo bi vedel! To zadeva tudi tradicionalne množične medije. Če občinstvo ne zna prepoznati, kaj je pravo novinarstvo in kaj ni, potem imamo lahko negativne posledice mediatizacije. Zelo dobra stvar pa je, da ima zdaj najširši možen krog ljudi besedo v javni debati glede politike, ekologije, gospodarstva itd.

Podkast si je omislila tudi slovenska predsednica Nataša Pirc Musar, pa tudi slovenska vlada. Mediatizacija par excellence?
Zagotovo je to primer mediatizacije politike, ne toliko žurnalizma, politiki se na ta način lotevajo medijskega posla, če lahko tako rečem. Pri nas na Danskem je podobno, naša premierka ima podkast, v katerem se z zanimivimi sogovorniki pogovarja o marsičem. Med informiranjem in propagando je tanka črta. Dandanes bi bilo čudno, če politiki tega za samopromocijo ne bi počeli. Sam ne verjamem v to, da je bilo v 'starih časih' vse boljše kot zdaj. Če bi politiki pred pol stoletja imeli to možnost, bi zagotovo prav tako snemali podkaste! A medijska krajina je bila takrat popolnoma drugačna, uporabljali so komunikacijska orodja, ki so jim bila takrat na voljo.

Kot ste povedali, z digitalnimi platformami, odvisno od naše aktivnosti, bolj ali manj vsi postajamo mediji, to pa vodi v podatkovno digitalizacijo prav vseh vidikov našega življenja …
Vprašanje podatkovne digitalizacije je vprašanje moči. Veliki mednarodni tehnološki velikani, kot so Meta, Alphabet, Twitter (X, op. n.), Amazon, Microsoft itd., zbirajo podatke o vseh nas, kar za njih pomeni vir zaslužka, to jih postavlja v položaj velike moči. Na življenje slehernega posameznika iz dneva v dan to zbiranje podatkov ne vpliva, a ta zasebna podjetja imajo na agregatni ravni velikansko količino vedenja o vseh nas, o prebivalstvu celih držav! To bo lahko v prihodnosti velik izziv.

Digitalizacija prinaša še en izziv. Vse, kar se dogaja po svetu, je hipoma na voljo na zaslonu računalnika, dejanskega terenskega novinarskega raziskovalnega dela je vse manj in vse več je sedenja pred računalniki. Zakaj nas razvoj sili v to smer?
To je preprosto organizacijska logika medijskih hiš, ki imajo vedno manj denarja. Prihodki od oglasov upadajo, zanimanja za plačljivo naročnino na spletne medije ni veliko, enostavno je denarja v sistemu vedno manj. To pomeni, da boste morali rezati stroške! Novinarje lahko odpustite. Manj novinarjev naj torej naredi enako delo, kar posledično prinese več dela iz redakcije, kjer morda zavrtijo kakšen telefon, večinoma pa se povzemajo novice od drugje in sestavljajo kolaži. Mislim, da je to naravna posledica trenutnega razvoja predvsem na komercialnem področju. To se ne dogaja samo v Sloveniji, to so svetovne smernice, tudi na Danskem je podobno. Različne države se s to težavo spopadajo različno, na Danskem imamo zelo obsežno subvencioniranje novinarjev in medijskih hiš, zaradi česar je morda pri nas težava manjša kot v državah z nič ali manj subvencijami.

So tradicionalni množični mediji premalo angažirano skočili na splet in digitalne platforme?
Na Danskem je bilo še pred kakšnimi 15 leti zelo očitno, da tradicionalnih medijev digitalne vsebine niso kaj preveč zanimale. Delno razlog tiči v tem, da lahko na primer za časopisni oglas dobite veliko več denarja. Poslovni model za splet še ni bil dovolj dobro vzpostavljen. Dokler bo tako, je s finančnega vidika še kako smiselno, da v splet ne vlagate veliko denarja. Zagotovo pa dolgoročno medij potrebuje tudi kakovostno digitalno ponudbo, ki bo pritegnila občinstvo in ustvarjala prihodke.

Najdražje minute so še vedno na televiziji, oglaševalski denar torej kot vedno narekuje tempo.
Da. Razvoj oglaševalske tehnologije gre v smer, da jaz in vi ne vidiva istih oglasov na zaslonu. Na Danskem smo priča zelo zanimivemu razvoju dogodkov, saj signal danes potuje po digitalnih poteh, nič več z radijskimi valovi po zraku, kar pomeni, da lahko ustvarijo personalizirane oglaševalske bloke za posamezna gospodinjstva. Ista dinamika, ki jo vidimo na spletnih digitalnih platformah, se torej seli tudi na televizijo. To se mi zdi fascinantno! V preteklosti smo bili namreč navajeni, da vsi gledamo isti prenos določenega programa, zdaj pa ni več tako, oglaševalski čas lahko razrežete in v dveh domovih hkrati predvajate različni reklami.

Zaradi vseh sprememb, o katerih sva pravkar govorila, pogosto poslušamo, da naj bi bilo novinarstvo v krizi. Pa je res v krizi – kaj menite?
Zagotovo se dogajajo korenite spremembe. Pomembno je potegniti ločnico med mediji in samim novinarstvom, ki mu gre v mnogo pogledih odlično! Inovativnosti ne manjka, tehnologija je prinesla nova orodja, s katerimi se lahko novice predstavijo na najrazličnejše načine. V krizi so novičarski mediji, in sicer v krizi financiranja, to zagotovo posredno vpliva na novinarstvo, a sam vedno pravim, da novinarstvo kot tako ni v krizi. Občinstvo je še vedno prisotno, a ne želi plačevati, ker dobi vse brezplačno na spletu. Poleg tega velike digitalne platforme, kot so Facebook, Google itd., odžirajo oglaševalski denar. Oglaševalski kolač množičnih medijev se krči.

Angleška pop skupina The Buggles je daljnega leta 1979 pela, da je video ubil radijsko zvezdo. Je zdaj spletna zvezda ubila video?
Ne bi rekel, da ga je ravno ubilo, zagotovo pa so spletne digitalne platforme huda konkurenca in izziv. Ne verjamem, da časopisi, radio ali televizijski prenosi umirajo, prepričan pa sem, da se bodo morali prilagoditi spremenjenemu položaju, v katerem kar naenkrat niso več najpomembnejši medij za večino ljudi. Družbena omrežja, spletni mediji, podkasti itd. so se jim pridružili, medijsko polje se je razširilo, prej omenjena trojica pa ne bo več imela absolutno glavne vloge. Všeč mi je analogija s pesmijo zasedbe The Buggles, a ne mislim, da bo stare medije ubilo, so se pa prisiljeni spremeniti in prilagoditi. Na Danskem je naš javni medijski servis močno prisoten na platformah, kot so Youtube, Instagram in Facebook, a na njih ne objavljajo celotne vsebine, zgolj kratke videe, dražilnike, s katerimi privabijo občinstvo na svojo platformo. Podkaste danski javni servis omejuje izključno na svojo lastno aplikacijo, ki si jo moraš naložiti, če jih hočeš poslušati. Ne boste jih mogli poslušati na primer na Spotifyu. Stari, tradicionalni mediji na ta način vračajo udarec novim popularnim digitalnim platformam. Zelo zanimiv boj se trenutno odvija na tem področju.

Papirnati časopisi so najbolj na udaru in bodo prvi izginili. Nekateri so že opustili papirnato izdajo in obstajajo le še v digitalni obliki. Bi jih morali rešiti?
Nisem pretiran nostalgik, a če služijo krogu bralcev, izpolnjujejo svojo vlogo v družbi in demokraciji, potem jih je dobro imeti. Morda bodo nekateri res popolnoma izginili, nekateri bodo morda izhajali le še trikrat tedensko ali pa tedensko. Če ne služijo demokratičnim namenom v družbi, če jih nihče več ne kupuje, potem jih verjetno ni smiselno obdržati pri življenju. Kakovostno, neodvisno in svobodno novinarstvo je zagotovo pomemben steber demokratične družbe, raziskave to potrjujejo. Sama platforma ni tako pomembna, lahko je na potiskanem papirju, lahko je podkast ali pa kaj tretjega, to res ni pomembno.

Ali je nacionalni javni medijski servis, kot sta DR na Danskem in RTV Slovenija pri nas, res nujen za demokratično družbo?
Če bi jutri DR izginil, Danska ne bi kar čez noč postala nekakšna diktatura. Predvsem je pomembno, kaj institucija, kot je DR, prinaša družbi. Kakovostno in neodvisno novinarstvo, ki ga financirajo davkoplačevalci in ki ni pod vplivom političnega sistema v državi. Za dansko družbo je to, da imamo DR, izjemno praktično. Ne smemo pa pozabiti, da poleg DR-ja zelo kakovostno novinarstvo izvaja tudi cela kopica časopisov v zasebnem lastništvu, ki tudi prejemajo davkoplačevalske subvencije.

Imate tudi na Danskem izkušnjo s poskusi političnega vmešavanja v DR?
Nekatere politične stranke pri nas so bolj naklonjene javnemu mediju, druge manj. Ena, morda dve stranki pa bi DR radi kar ukinili, a to pri nas ni popularno politično stališče. To sta stranki populistične desnice, a mislim, da niti oni tega v resnici ne bi naredili. Veliko se debatira o tem, kaj naj DR počne, kako velik naj bo. Naj se izogiba popularnim novicam in tračem in se fokusira na resne novice? Obstaja močen konsenz tako med dansko politiko kot med državljani, da DR opravlja pomembno poslanstvo v naši družbi in da mora to početi še naprej.

Kaj pravi danski zakon o medijih?
Zakon pravi, da morata obstajati javni DR in njegova alternativa TV 2, da je treba pokrivati široko paleto tematik, da mora biti program za otroke, da morajo biti vsebine neodvisne in na visoki ravni itd. Podobne zahteve ima tudi pri TV 2, a imajo oni malce bolj proste roke, ker delujejo tudi po tržnem principu. DR financiramo z davki državljanov, vsi prispevamo.

Neposredno iz proračuna?
Da, točno. Obseg financiranja se določa vsake štiri leta na novo, v tem času politiki tega ne morejo spreminjati.

Slovenija trenutno piše nov medijski zakon. Kaj bi svetovali slovenskim zakonodajalcem? Kakšna naj bo vloga javnega medija?
Vloga javnega medija je precej politično vprašanje, odgovor je odvisen od tega, kaj želite. Na Danskem dobro deluje sistem, v katerem je javni medijski servis konkurenca zasebnim medijem, s katerimi koeksistira. V novem medijskem zakonu, ki ga pišejo pri vas, je treba poskrbeti, da bo ustvarjeno medijsko okolje, v katerem bo imel javni medijski servis dovolj sredstev za kakovostno delovanje, to pa mora biti tudi okolje, v katerem uspevajo in cvetijo zasebni mediji. Če imamo samo javni medijski servis v lasti države, obstaja nevarnost državne propagande; če imamo samo zasebne medije v državi, pa obstaja tveganje, da se razvije medijska dinamika, kot jo poznamo iz ZDA. Javni in zasebni mediji drug drugega uravnotežijo, najhujši impulzi so brzdani. Če imamo zgolj eno ali drugo, tega ni.

V medije se rade vpletajo politične stranke, multinacionalke, tudi tuje države, potem pa poskušajo trobiti svojo propagando. Kako bi morali zakonsko regulirati lastništvo medijev v tem pogledu?
Če ponovim, rešitev je kombinacija javnih in zasebnih medijev. Nujen pa je tudi zakon, ki preprečuje koncentracijo lastništva zasebnih medijev v rokah istega ali povezanih lastnikov. Na Danskem je ta prepoved v okviru zakonodaje proti omejevanju konkurence. Zakonska regulacija medijskega prostora, ki vzdržuje ravnovesje, je ključna, če želimo ustvariti funkcionalno medijsko okolje. Narava kapitalizma je takšna, da bo nekaj akterjev z ogromno količino denarja pokupilo in prevzelo vse druge, če jim tega z zakonom ne preprečimo.

Velike spremembe v novinarstvo prihodnosti prinaša tudi umetna inteligenca. Nekatere napovedi so na meji znanstvene fantastike, čeprav gre za zdaj zgolj za uporabno orodje, ki naredi, kar mu ukažeš. Kakšen je vaš pogled?
Za zdaj gre zagotovo za uporabno novinarsko orodje in nič več, pomaga lahko pri pisanju člankov, ne more pa še nadomestiti človeka. Iz zelo dolgega članka bo umetna inteligenca na primer zelo hitro naredila zelo dober kratek povzetek, ki ga preberete v 30 sekundah, lahko pregleda ogromne količine podatkov ipd. V dolgoročni perspektivi nimam pojma, kam to pelje.

Sorodna novica "Učenec pogleda v kamero in kosilo je plačano. To je grozljivo, to je noro!"

Je potrebna zakonodaja, ki bo zahtevala, da je vsako besedilo, ki ga napiše umetna inteligenca, označeno kot tako?
Takšna zakonodaja je lahko dobra ideja, a problem, ki ga vidim, je, da bo to težko implementirati v prakso. Kaj narediti, če nam je UI pomagal zgolj preveriti pravopis? Nekakšna deklaracija, da je UI sodeloval pri nastajanju članka, je dobra ideja, a treba bi bilo specificirati, kaj je UI naredil. Če je samo popravil vejice, to ni smiselno. Je napisal cele dele besedila? Je bil uporabljen za brskanje po ogromnih količinah podatkov? Je generiral fotografije, ki so uporabljene? Ne vem, ali je potrebna zakonska regulacija, bi bilo pa koristno za novinarje in urednike, če bi to storili.

Končajva z vašo napovedjo prihodnosti. Kako bo videti medijski svet v bližnji prihodnosti?
To je veliko vprašanje! Na splošno bi rekel, da bo medijski svet še naprej videti približno tako kot danes. Nisem človek velikih izjav, mislim, da bomo še naprej imeli tako televizijo, časopise, radio kot svetovni splet. Splošne medijske strukture bodo v bližnji prihodnosti ostale bolj ali manj stabilne. V daljši prihodnosti bi lahko UI veliko spremenil, čeprav se mi zdijo verjetni tudi scenariji, v katerih ne spremeni kaj dosti in ostane zgolj praktično orodje. Smo na izjemno zanimivi točki v času, ko imamo to novo tehnologijo, a še vedno ne vemo, za kaj vse jo bomo uporabljali.