Ob tej priložnosti se je s profesorjem na fakulteti za družbene vede Markom Milosavljevićem in Petro Lesjak Tušek, novinarko časopisa večer in nekdanjo predsednico Društva novinarjev Slovenije, pogovarjala voditeljica Manica J. Ambrožič.

80 let bo časopis večer praznoval 9. maja. Odpuščeni so bili zelo izkušeni novinarji, kakšno je vzdušje v uredništvu Večera?

Tušek: Nič posebej pomladno razposajeno. Neke vrste centrifugo doživljamo, ob čemer se ti zdi, da si že res kar dobro izžet in da postajamo izžeti ter da le čakamo, koga bodo potegnili naslednjega iz te centrifuge.

Pri novem medijskem zakonu se zapleta, vi ste zelo kritični do predloga tega zakona. Vprašanje državne pomoči medijem ... kako zagotoviti, da bo državna pomoč prišla v roke tistih, ki verjamejo v javni interes, in ne le v bogatenje lastnikov medijev?

Milosavljević: Odgovor bom zastavil nekoliko širše, da si vzamem nekaj prostora. Prvo krivdo, da tako rečem, ne predstavlja ta zakon, prvo krivdo predstavljajo vsi ministri v preteklih 20 letih, ki niso spravili skupaj zakona o medijih, ki so živeli na račun zakona o medijih iz leta 2006, ki ga niso adaptirali, ki ga niso amandmirali, tako rekoč noben minister v preteklih 20 letih ni na tem področju storil ničesar. Redke izjeme so, zato bi morali novinarji najprej povprašati o odgovornosti te ljudi – Julijano Bizjak Mlakar, Toneta Peršaka, Zorana Pozniča in številne druge, ki niso storili ničesar. Sedanja garnitura na ministrstvu za kulturo je vsaj pripravila zakon o medijih, v redu, ampak pripravila ga je po letu in pol pisanja, zdaj poteka razprava že skoraj leto in pol, torej tri leta smo že v tem mandatu in še vedno nimamo zakona o medijih. Če bi bil zakon napisan leta 2022 in začel veljati leta 2023, se morda določene od teh radikalnih stvari ne bi zgodile. Zakaj? Če bi bil sprejet kakovosten zakon, ki bi storil med drugim tisto, kar tudi pravi kolegica iz sindikata na časopisu Delo, podeljeval bi pomoč novinarjem, novinarstvu, ne pa lastnikom, ne pa temu, da lahko da nekdo, ki jutri z zakonom prejme 10.000.000 evrov, naslednji dan po tem odpusti ljudi. Ker nekateri lastniki nimajo nikoli dovolj denarja, nimajo nikoli dovolj dobička, zato ta zakon, tak, kot je trenutno, tudi glede državnih shem pomoči, ne predstavlja pomoč novinarstvu.

Torej je ključno vprašanje, kako definirati javni interes, pravila, kako razdeliti denar. Ga. Lesjak Tušek, kako vi vidite dodeljevanje pomoči države medijem?

Tušek: Ministrica je na začetku prispevka poudarila, da z zaskrbljenostjo spremlja odpuščanja. Mislim, da ji ni treba biti zaskrbljena in tega spremljati. Če se navežem na Marka, bi ona lahko bila ena od teh, ki bi poskrbela, da bi ta procedura vendarle hitreje stekla, seveda pa ni edina v tej proceduri. Sami nastavki za pomoči so lahko v zakonodaji dobronamerni, manjka jim pa seveda neke konkretne zavezanosti, tudi časovne in večje finančne razporeditve, ker če pogledamo prakse v tujini, v evropskih državah, ki so že postcovidno namenile res pomembne pomoči medijem, pa ne zato, ker bi podpirale lastnike, ampak ker so prepoznale javni interes in številne druge pomembne razsežnosti demokratične družbe. Pri nas pa se očitno ničesar ne da spremeniti na kratek rok, in žal tudi če zdaj procedura steče nekako po pričakovanjih naprej, odbor za kulturo je predviden 8. aprila, kolikor me je informiral kolega Andrinek iz DNS-ja, to še zmeraj pomeni, da bodo pomoči prišle prepozno, poleg tega tudi z vprašanji zavez za naprej in to se mi zdi v bistvu temeljna težava. Sama merila, kar pa zadeva zaveze, ki bi dale denar v uredništva, ne pa lastnikom, pa so na neki način tudi dovolj dobro zastavljene v teh shemah pomoči, tako da ves zakon tudi ni mogoče raztrgati.

Tekmovanje s Facebookom, Googlom, z Instagramom, to je vsak dan težje v novinarskem poklicu. Kaj storiti, je rešitev morda digitalni davek? Kar precej tega denarja, kot smo slišali tudi v prispevku, torej vzamemo iz Slovenije in gre na digitalne platforme v tujino. Kako ta denar zadržati doma?
Milosavljević: Bodimo jasni, zakon ni dober in zakon novinarjem ne zagotavlja skoraj ničesar, zagotavlja predvsem denar lastnikom. To je seveda predvsem pomembno za politiko, ki si na ta način lahko pridobi naklonjenost lastnikov in določenih medijev v letu pred volitvami. To je osnovna kalkulacija tega zakona. Korist medijem in novinarjem je na neki način sekundarna. Če bi želeli, bi tudi davek na platforme lahko v Sloveniji uvedli že pred osmimi ali koliko leti.

In kje se zapleta?

Milosavljević: Pri pomanjkanju politične volje, delno tudi pri pomanjkanju interesa, da tako rečem, ali pa iniciativnosti državnih uradnikov. Ker oni od tega nimajo nič, ker bodo morali pisati zakon, ki bo zahteven, ker se bojijo odzivov in ker je najbolj ležerno seveda čakati na druge. Zakaj na področju medijev nimamo nobenega drugega zakona po treh letih? Imamo predlog zakona o medijih, kje je predlog celovitega zakona o Radioteleviziji Slovenija? Kje je predlog zakona o STA-ju? Zakaj se to ni zgodilo po referendumu decembra 2022, ko je bil obljubljen celovit zakon o RTV Slovenija? Zna se zgoditi, da bo sprejet samo zakon o medijih zaradi političnih kalkulacij, in na ta račun bodo verjetno lastniki prejeli denar, ampak v tem ni absolutno nobenega zagotovila, da bodo ti isti lastniki obdržali število novinarjev in okrepili novinarstvo. Žal zakon tega ne zagotavlja.

Ga. Lesjak Tušek, komu koristi to politično cincanje v zadnjih letih? Komu koristi zavlačevanje z digitalnim davkom oziroma z razpravo o tem digitalnem davku?
Tušek: Da, prepuščalo se je pravzaprav, da se popolnoma prevzame prostor, tudi oglaševalsko, vemo, da je trg popolnoma uničen, da je zelo težko računati na neke resne oglaševalske podpore, zlasti v tiskanih medijih. Koristi očitno vsem – levim, desnim, samo novinarjem ne, še lastnikom očitno koristi vsaj do neke mere. Dokler lahko obvladujejo stroške, tudi z odpuščanji, jim ne prinese neke škode, če so že koristi omejene. Seveda pa pričakujejo dodaten denar, vemo pa, da so težava tudi koncentracija lastništva in da se pravzaprav tisti redek denar, ki je letos še vedno iz medijskega sklada, potem tudi prerazporeja po merilih, kot jih poznamo že leta, torej spet političnih.

In izgubljajo mediji, izgublja javni interes, bi lahko rekli, tukaj je največji poraženec te zgodbe in tega cincanja političnega javni interes. Ampak vendarle govorimo o Večeru, ki je izjemno pomemben medij, ko govorimo tudi o regionalni razdeljenosti Slovenije. Kaj se dogaja z lokalnimi mediji, ki komaj životarijo, tam se dogajajo odpuščanja, pravzaprav na skrivaj, po tihem, bi lahko rekli. Delovati v nekem lokalnem okolju, kjer si odvisen tudi finančno od nekega nekega centra moči, lokalnega seveda, ki pomaga tvojemu mediju ali ne, če si preveč kritičen, je še posebej težko, kako nagovarjamo to vprašanje?

Milosavljević: Spet se moramo vrniti na osnovno vprašanje in osnovno vprašanje je, zakaj so politika, ministrstvo za kulturo, AVK (Agencija za varstvo konkurence) in druge regulatorne institucije v preteklih 20 letih zgolj opazovali koncentracijo. Ta koncentracija je bila pogosto nezakonita ali pa vsaj na robu zakonitosti in v tem smislu niso storili tako rekoč ničesar. Kako je prišlo do praktično popolne koncentracije slovenskih lokalnih medijev? Danes lahko pogledato kateri koli slovenski lokalni medij, lahko so to Primorske novice, Dolenjski list, Vestnik, pa tudi seveda Večer, pripadajo pravzaprav enemu ali dvema konglomeratoma v Sloveniji. Kako je do tega prišlo, kako AVK ni opazil, da je na nekem trgu prišlo tako rekoč do 100-odstotne koncentracije v roki ene ali dveh družb, ostaja uganka, spet vredna pravzaprav razmisleka ali pa kakšnega kviza. Dejstvo je, smo tu, kjer smo. Lahko seveda pričakujemo ali upamo, da bo kakšen državni organ morda gledal to oddajo in mogoče kakšno stvar pogledal tudi za nazaj, predvsem pa se moramo vprašati, kako lahko spremenimo zakon o medijih tako, da bo dejansko dal denar medijem in novinarjem, zraven pa nekaj denarja dobijo tudi lastniki. Težava je v tem, če je zakon napisan tako, da lahko lastniki poberejo skoraj ves denar, ne da bi od tega imela javnost in novinarstvo kakršno koli korist, in potem bomo seveda lahko dobili dodatna delovna mesta, javni interes, javno korist. Zakon ne predvideva dodatnih ukrepov, recimo za odpiranje lokalnih dopisništev, pa vemo, da jih ukinjajo, ne predvideva dodatnega denarja za odpiranje mednarodnih dopisništev. Živimo v tako tveganem svetu in hkrati imamo skoraj uničeno mednarodno dopisniško mrežo, tudi Radiotelevizija Slovenija jo je tako rekoč porezala, kolikor se jo je le dalo, in v tem smislu bi moral zakon predvidevati dodatne oblike zaposlovanja mladih novinarjev, državni denar za tovrstne namene, kot pravim, seveda naj bo to tudi pomoč gospodarstvu, naj bo to tudi pomoč podjetjem, ampak v osnovi javni interes je novinarstvo.

Ga. Lesjak Tušek, nagovarjamo dovolj regionalni interes in lokalni interes že s tem zakonom ali ga je treba tudi na tem področju spremeniti, kot je dejal Milosavljević?

Tušek: Predvidene so sicer podpore za lokalne vsebine, ampak to bistveno pravzaprav ne pomaga. Vemo, da so vsi večji mediji, nacionalni, najprej krčili dopisništva, to so tudi kar dobre strategije, da načenjaš naokrog in se ti v osrednjih redakcijah mogoče ne zgodi toliko revolta, kot bi se ti sicer. Mi smo sicer polni besed na splošno o pomenu lokalnih vsebin, o pomenu terena in tako naprej in res je zelo pomemben, ker ti, ko si v okolju, lahko bistveno drugače prispevaš k pokrivanju neke tematike, čeprav je kdaj kritičnost pod vprašajem, ampak vseeno, profesionalno novinarstvo terja to prisotnost in pristati na neke portale, vemo, koliko je tudi dezinformacij, koliko je nekih hitrih, hipnih, kvazi informacij, pristajati na to je v bistvu popolnoma zgrešeno in zagotovo ni v javnem interesu, sploh ko pa spremljamo in se ozremo širše, ne vem, ali si tako družbo v resnici želimo, in ne gre samo za naša delovna mesta, gre za širšo družbo in za delovanje demokracije v najširšem mogočem smislu, pa naj se to zdi še tako oguljeno, tako to tudi je. Želimo informirane državljane in kritične državljane.