Revščina se čedalje bolj širi v družine redno zaposlenih in med delavce – prekarce.
Tistim, ki bremena negotovosti in pomanjkanja ne zdržijo več, na ZPM Moste - Polje pomaga psihoterapevtka Branka Strniša.

In finančnim stiskam se kmalu pridružijo še druge vrste stisk – vse do priznanja, da si reven, saj te je strah pred stigmo družbe; mnogi svojih težav ne zaupajo niti najbližjim. "Po pomoč pridejo, ko je že zelo pozno in je načeto tudi zdravje," strne svoje nekajletne izkušnje.

Kajti odraslo, zdravo, vse pogosteje tudi izobraženo osebo "nesposobnost", da ne zmore zaslužiti za golo preživetje svoje družine, dobesedno ubija. Vedno več je zato duševnih bolezni, s predpisovanjem antidepresivov in pomirjeval pa take posameznike vodimo v apatijo, nemoč za lastno življenje.

Socialni transferji ali prekarno delo?
Težko je reči, ali je bolj uničujoč občutek, ko dela sploh ne dobiš in se čutiš nezaželenega in nevrednega, ali takrat, ko imaš službo, a si podcenjen, razčlovečen s plačilom: "Hodijo v službo in se čutijo v njej ujeti, ker je trg dela tako zaprt, da ne morejo tvegati z iskanjem druge službe ali s samozaposlitvijo. Delajo po osem in več ur dnevno, a ne morejo plačati položnic. Opažamo, da so družine, ki živijo od socialnih transferjev, in tiste, ki živijo od minimalnih dohodkov, tako rekoč izenačene oz. so družine, v katerih so prekarci, finančno celo na slabšem. S takim sistemom ne spodbujamo ljudi, naj bodo ustvarjalnejši, dejavnejši," je kritična sogovornica.

Prekarne zaposlitve so pogosto samo še nadgradnja ponižanja, ki ga prinašajo izjemno slabo plačane redne zaposlitve, saj je tam poleg neizmerno nizkih plačil pogosto negotovo sploh samo dejstvo, ali bo delo sploh plačano in kdaj. Vse več je tudi družin, ki so vseskozi na tako spolzkem robu preživetja, da jih v hudo življenjsko stisko potisne že nepričakovan izdatek: "Ena niti ne tako zahtevna življenjska situacija jih zlahka pahne čez rob. Ljudje nekako preživijo, morda celo solidno, a če se jim zgodi že nekoliko daljši izpad dohodka, kaj šele dolgotrajna bolezen ali bolezen otrok, zelo hitro padejo v revščino."

Razslojevanje se začne v šoli
In tudi pred naslednjim dejstvom si še vedno zatiskamo oči – da se razslojevanje kaže predvsem v šolah oziroma da so otroci, ki prihajajo iz revnega okolja, prikrajšani za inštruktorja ali starševsko pomoč, ker ti nimajo denarja, časa ali pa jim zaradi psihičnega stanja ne morejo pomagati; taki otroci so prikrajšani tudi za obšolske dejavnosti.

"Najgrozljivejše posledice so to, da ne bodo razvili občutka, da so vredni, to se meni osebno zdi najbolj grozno: da človek nima občutka vrednosti, da bi dobro živel in ustvaril in poskrbel za sebe." Tak posameznik se lahko veliko prej odloči, da bo raje živel od socialnih transferjev kot njegovi starši, veliko prej lahko zboli, veliko laže se odloči za pečanje s kriminalom. Ob tem Strniševa opozarja, da sistemski ukrepi, ki naj bi zagotavljali socialno varnost tudi družinam, te ne zagotavljajo; ker so ukrepi preveč zbirokratizirani, ker ne upoštevajo dejanskih potreb, predvsem pa, ker niso celostni: "Poznam primer iz Avstrije: otrok je hudo zbolel, in materi ni bilo treba skrbeti, kako bo preživela in kje bo živela; za čas najhujšega zdravljenja je namreč za to poskrbela država. Če bi morala mati v tem času desetkrat na CSD ali pa v šolo, da ureja formalnosti, prosi za pomoč in izpolnjuje obrazce, pa od enega zdravnika do drugega zdravnika ... v tem je pri nas težava." In enako velja za akutne krize družin ob izgubi službe, družinskega člana ali izgubi dóma.

S sedanjimi ukrepi ustvarjamo nezdravo družbo oziroma nerazvito državo – razvito državo imamo namreč takrat, "ko zadnji najšibkejši človek živi dostojno življenje, ko ima zagotovljene najnujnejše zadeve, streho, hrano, obleko, toploto. Takrat bi lahko rekli, da smo v redu država".