"Na Špelino povabilo sem se odzvala zaradi teme, ki je izredno pomembna. Ne domišljam si, da bo ta dokumentarec rešil svet, se mi zdi pa nujno, da se o teh stvareh govori. Zelo bi si želela, da dejstva v dokumentarcu ne bi ostala spregledana in bi morda vodila do spoznanja, da bo dolgoročno nujno moralo priti do sistemskih sprememb," je svojo odločitev, da sodeluje pri nastanku dokumentarnega filma, ki v ospredje postavlja tri zgodbe in s pomočjo strokovnjakov osvetljuje razmere v Sloveniji, pojasnila scenaristka in režiserka filma Barbara Zemljič.

A tistih, ki bi se bili javno pripravljeni izpostaviti in spregovoriti o svoji stiski, ni bilo veliko, kar kaže, da je revščina v naši družbi še vedno močno stigmatizirana. "Dobiti ljudi je bil velik problem, zato nekaterih najtežjih zgodb posameznikov sploh nisva mogli predstaviti. Obiskali sva 42 posameznikov, v dokumentarcu pa sva predstavili tri zgodbe, in sicer zgodbe para, kjer delata oba, pa družina kljub temu nima za preživetje, upokojenke in vdovca samohranilca. Torej neke ključne ranljive skupine. Odločili pa sva se, da je nujno, da sodelujejo tudi strokovnjaki, ki so lahko problematiko osvetlili iz različnih zornih kotov," je povedala Zemljičeva.

Avtorici sta hoteli v dokumentarec vključiti tudi zgodbe samohranilk, ki sicer spadajo med najbolj ogrožene skupine prebivalstva, a jima to ni uspelo: "Pogosto opravljajo več služb, zato si težje utrgajo čas. Tiste, ki so imele starejše otroke, pa so jih ti pogosto prosili, naj se ne izpostavljajo, ker so se bali stigmatizacije."

Zemljičeva je poudarila, da sta s Kožarjevo med drugim v dokumentarcu želeli osvetliti tudi, da vlade do zdaj niso imele dovolj posluha in volje za uveljavitev sistemskih rešitev: "Nujne bi bile vsaj spremembe za zaščito otrok pa tudi takšne, ki bi ljudem v stiski omogočile, da bi čim hitreje prišli do pomoči. Izredno pomembno je, da pomoč dobiš takrat, ko jo potrebuješ, in ne da ta zaradi raznih sistemskih ovir pride prepozno. Seveda je nujno, da se ljudje med sabo povezujejo in organizirajo, a brez sistemskih sprememb vseeno ne bo šlo."

Prav je, da na revščino opozarjamo
Novinarka Televizije Slovenija in scenaristka filma Špela Kožar pojasnjuje, da jo je k snemanju dokumentarnega filma spodbudilo delo radijske kolegice Jane Vidic, sicer vodje projekta Botrstvo, ki se je leta 2012 odločila, da Val 202 postane medijski glas revnih oziroma ljudi v stiski. "Že takrat sem začela razmišljati, da bi morali nekaj ukreniti tudi na televiziji. Najprej smo tako tudi s pomočjo MMC-ja organizirali dogodek na Kongresnem trgu in v enem dnevu dobili 71 botrov. Zdaj pa s podstranjo Moja dežela dnevno opozarjamo na revščino. Torej bistvo ni dokumentarni film, ampak je bistvo to, da se je o tem začelo govoriti. Je pa tega v medijih še vedno premalo, zato se nama je zdelo prav, da narediva ta dokumentarni film."

In kako pobudnica dokumentarca komentira to, da smo kljub temu, da revščina narašča že več let, prvi dokumentarec o tej temi dočakali šele zdaj? "Mediji smo prepogosto preveč osredotočeni na dnevnopolitične novice, namesto da bi analizirali politične odločitve in zahtevali tudi politične spremembe. Mediji, ne samo, da imajo to moč, ampak imajo tudi to poslanstvo, še posebej nacionalni."