V vozičku je rob pločnika tako rekoč nepremostljiva ovira. Foto: MMC RTV SLO/Matej Pušnik
V vozičku je rob pločnika tako rekoč nepremostljiva ovira. Foto: MMC RTV SLO/Matej Pušnik
Voziček
Življenje v invalidskem vozičku prinaša številne ovire, ki jih hodeči ne zaznamo, povezano pa je tudi s številnimi predsodki in tabuji. Foto: MMC RTV SLO/Matej Pušnik
Zebra
Plesalci plesnega kluba Zebra med vadbo koreografije za predstavo Čarovnik iz voza. Foto: MMC RTV SLO
Pnevmatika
Vožnja z izpraznjeno pnevmatiko je neprimerljivo težja. Foto: MMC RTV SLO
Lutfi
Pod kuhinjskim pultom je nujno potreben prostor za noge. Foto: MMC RTV SLO/Matej Pušnik
Lutfi in Marja
Čeprav se predsodki do invalidskih vozičkov postopoma umikajo, pa ti še vedno vzbujajo prenekateri radoveden pogled. Foto: MMC RTV SLO/Matej Pušnik
Pesek
Dež in pesek sta za voziček usodna kombinacija. Foto: MMC RTV SLO/Matej Pušnik
Elektronski voziček
Elektronski voziček lahko odigra tudi vlogo vlečne službe. Foto: MMC RTV SLO
Vrata
Vstop skozi vrata zahteva posebno tehniko. Foto: MMC RTV SLO/Matej Pušnik
Zebra
Plesni klub Zebra sloni večinoma na zanesenjaštvu, v nekaterih drugih državah pa gre za skorajda profesionalen šport. Foto: MMC RTV SLO
Avtobus
Invalid mora poleg čakanja na ustrezno številko avtobusa upati tudi, da bo pripeljal prilagojeni model avtobusa. Foto: MMC RTV SLO/Matej Pušnik
Vožnja
Kljub vtisu s fotografije je vožnja po granitnih kockah zaradi tresljajev in težavnega obvladovanja vozička vse prej kot prijetna. Foto: MMC RTV SLO/Matej Pušnik
Lutfi
Lutfi je na vozičku pristal pri sedmih letih, zgodba okoli njegove nesreče pa meji na filmski scenarij. Foto: MMC RTV SLO/Matej Pušnik
Stopnice
Stopnice in voziček niso v sožitju. Foto: MMC RTV SLO/Matej Pušnik
Tina
Tina je poskrbela za spoznavanje hodečemu neopaznih, toda v vozičku zelo zahtevnih ovir v prestolnici. Foto: MMC RTV SLO/Matej Pušnik
Vozički
Bolj športni model vozička prepoznamo po majhnih sprednjih kolesih, širšem kotu naklona zadnjih koles in nižjem naslonu. Foto: MMC RTV SLO
Marja
"Invalida nihče ne bo vprašal, ali ima punco oziroma fanta," pripoveduje o tabujih, povezanih z ljubeznijo in spolnostjo, Marja. Foto: MMC RTV SLO/Matej Pušnik
Voziček
Električni voziček dosega tudi višje hitrosti od običajnega. Foto: MMC RTV SLO/Matej Pušnik
Vleka
Električni voziček v vlogi vlečne službe. Kljub navidezni enostavnosti je roka, s katero se držiš električnega vozička, obremenjena s celotno lastno težo. Foto: MMC RTV SLO/Matej Pušnik
Guma
Pnevmatike je poleg ročne tlačilke mogoče napolniti tudi na bencinskih črpalkah. Foto: MMC RTV SLO/Matej Pušnik
Pešci
V cestnem prometu so ljudje na vozičkih obravnavani kot pešci. Foto: MMC RTV SLO/Matej Pušnik
Zebra
Plesne vaje v Zebri vodi dolgoletni trener plesa in sodnik, Andrej Novotny. Foto: MMC RTV SLO
Dež
V dežju obroč okoli kolesa postane spolzek, zato je oteženo tako poganjanje kot tudi zaviranje. Foto: MMC RTV SLO/Matej Pušnik
Zebra
Še zaključni dogovori pred vadbo koreografije za plesno predstavo. Foto: MMC RTV SLO
Voziček
Predsodke do vozička je po mnenju mojih sogovornikov precej omajalo večje število invalidov v javnem življenju. Foto: MMC RTV SLO
Ples
Plesna predstava Čarovnik iz voza bo premierno uprizoritev dočakala novembra. Foto: MMC RTV SLO

"

S tem spoznanjem se je začela moja začasna izkušnja življenja na invalidskem vozičku, ko mi je že slabe tri centimetre visok prag predstavljal zadostno oviro, pri kateri mi je moral priskočiti na pomoč in dvigniti sprednji del vozička trener plesa Andrej Novotny. Pozneje sem sicer izvedel, da je tovrstne ovire mogoče premagati z vožnjo po zadnjih kolesih, kjer pa obstaja nevarnost padca na hrbet.

Ta nedolžni prag, ki ga hodeči človek najverjetneje sploh ne opazi, če se ravno ne zaleti vanj, pa je le ena izmed številnih ovir, ki na vozičku dobijo povsem nove razsežnosti. To sem lahko neposredno izkusil tudi sam, ko sem se dan pozneje v družbi fanta in dveh deklet napotil spoznavat prestolnico z vožnjo v invalidskem vozičku. Že po prvih nekaj metrih vožnje po pločniku ob Linhartovi cesti, ki sem ga prehodil že neštetokrat in na njem nikoli opazil ničesar posebnega, na vozičku spoznam, da je pločnik precej nagnjen. Zaradi nagiba se voziček vselej obrača v desno, zato ga je treba močneje poganjati z levo roko, ki tako prevzame večino obremenitve. Po 200 metrih takšne vožnje sem si že moral vzeti nekaj sekund premora.

Reportaža, ki jo berete, je le zadnja v seriji. Luka Lukič je pred tem prodajal Kralje ulice, se družil z uporabniki drog, kuhal z migranti in delil pakete pomoči. Zgodbe so pripete malo niže, med sorodnimi novicami.


"Usesti? Ta je pa dobra."

Medtem ko si poskušam sprostiti roko, moji sopotnici Mija in Marja razmišljata, kaj bi bila naslednja preizkušnja za novinca v vozičku, a se zaradi relativno zgodnje ure vse misli ustavijo pri kavi. "Gremo se nekam usest na pijačo," sklene Marja ob smehu tretjega sopotnika Lutfija: "Usesti ... Haha, ta je pa dobra." Tako že navsezgodaj skozi humor pade prvi izmed številnih tabujev, povezanih z invalidnostjo, in sicer, da se na račun invalidnosti ni primerno šaliti.

Drugi tabu pa predstavlja strah do samega vozička, pripoveduje Mija. "Veliko ljudi se na voziček noče niti usesti ali pa preizkusiti vožnje. Kot da bo nekdo, če se usede na voziček, tudi pristal na njem." To privzgojeno distanco do vozička sem zaznal, ko sem med vožnjo naletel na znanko, ki me je, še preden sem ji pojasnil okoliščine, okrcala, da se iz "tega ne sme norčevati".

Pred desetletjem smo bili atrakcija
Najverjetneje je to posledica vzgoje, pri kateri starši svoje otroke, ko se ti seznanjajo z invalidnostjo, tako obremenijo s pravili obnašanja, ki naj invalida ne bi prizadelo, razmišljamo med vožnjo. S tem pa otroku hote ali nehote privzgojijo distanco, pri kateri je bolj kot na osebo pozornost usmerjena na voziček. To se na koncu lahko kaže bodisi v pretirani prijaznosti in ustrežljivosti bodisi v zadregi pri postavljanju vprašanj, povezanih z invalidnostjo.

Vendar so se glede predsodkov stvari v zadnjih desetih letih precej izboljšale, pove Mija. "Danes starši otroke, ki se ozirajo za invalidskim vozičkom lepo podučijo, da ta oseba ne more hoditi. Seveda pa so tudi taki, ki otroka takoj obrnejo stran, da ne bi vzbujali pozornosti." Razloge za te spremembe v prvi vrsti pripisuje večji prisotnosti invalidov v javnem življenju, s čimer se strinja tudi Lutfi: "Ko sem pred osmimi leti začel študij, smo bili na celotni fakulteti le trije invalidi. Bili smo prava atrakcija, saj so se vsi obračali za nami. Danes pa študent invalid ni več nič neobičajnega." Le nekaj trenutkov pozneje se lahko tudi sam vživim v vlogo "atrakcije", ko me Lutfi opomni, da nas opazuje večina potnikov v avtobusu, ki pelje mimo.

Bolj kot ponudba pomembno dostopno stranišče
Nekaj trenutkov pozneje se končno "usedemo" na kavo, izbor lokala pa seveda ni prepuščen naključju. "Gostilne si izbiramo predvsem na podlagi dostopnosti stranišč," razloži Lutfi. To pomeni, da mora biti stranišče dovolj prostorno, da obiskovalec ob školjki parkira voziček, zaželena pa je tudi kakšna opora, na katero se lahko nasloni ob presedanju na školjko. Sicer pa so potrebe odvisne tudi od tega, v kolikšni meri lahko oseba uporablja svoje telo. Lutfiju za stranišče zadošča le prostor in opora, nekateri pa potrebujejo še dodatno pomoč prijatelja ali asistenta.

Opravljanje potrebe je pomemben dejavnik tudi pri izboru pijač, zlasti na zabavah. Pivo je zaradi spodbujanja pogostih odhodov na potrebo nezaželeno. Moji sogovorniki zato raje posegajo po vinu ali žganih pijačah. Posebna preizkušnja je pot domov po prekrokani noči, mi pripoveduje Lutfi. Čeprav se mogoče nekaterim zdi nenavadno, ko srečajo invalida v diskoteki ali klubu, pa se na zabavah hodeči bolj sprostijo in so invalidu pripravljeni postaviti vprašanja, ki jih drugače zaradi zadrege ne bi. A tudi tam ne gre vedno brez predsodkov: "Ravno zadnjič me je na neki zabavi ustavil mlajši fant in me vprašal, ali me ni nič sram, da sem prišel tja."

Čudež na nogometni tekmi
Je pa pri vstopu v razne klube invalid v rahli prednosti, saj ga varnostniki iz obzirnosti bolj površno preiskujejo. Lufti pove, da pozna invalida, ki je tako v klube večkrat pretihotapil razne nedovoljene reči, dokler ga niso zalotili. Sicer pa je tudi Lutfi pred leti posojal svoj rezervni voziček hodečemu prijatelju, da sta lahko brezplačno spremljala nogometne tekme Olimpije, vse dokler se prijatelj ni ob zadetku spozabil, redar pa ni verjel v čudež.

Ob debati o nočnem življenju se dotaknemo tudi ljubezni in spolnosti, ki sta, še ena tabutema. "Skoraj nihče ne bo invalida vprašal, ali ima punco oziroma fanta," pove Marja, čeprav so tako ljubezensko kot tudi spolno dejavni. Zmotna je tudi predstava, da je invalid lahko skupaj le z drugim invalidom, saj večinoma pride do ljubezni med hodečim in invalidom, kar je konec koncev tudi "bolj praktično", se pošali.

Tudi ljubezen je tabu
Kljub temu pa se mora invalid, ko želi pristopiti k fantu oziroma dekletu, spopasti tako s predsodki in zadrego pri hodečih kot tudi s povsem fizičnimi omejitvami, zaradi katerih je težje nekoga objeti oziroma mu izkazati naklonjenost z dotikom. Dojemanje invalidov kot neseksualnih bitij pa lahko nekaterim precej načne samopodobo. "Mogoče imajo manj težav s samopodobo tisti, ki so invalidi postali pozneje in se še spominjajo sebe iz časov, ko so lahko hodili. Je pa vpliv na samopodobo tako ali tako odvisen od vsakega posameznika."

Poleg same vožnje sem se na spodbudo sogovornikov lotil tudi vsakdanjih opravil. Od kuhanja kave, ki mi je v prilagojeni kuhinji, kjer je pod umivalnikom in pultom prostor za noge, še kar šla od rok. Težje pa je bilo pomivanje posode v kuhinji, kjer prostora za noge pod umivalnikom ni bilo. Posoda je na koncu že bila čista, a me je ob tem hrbtenica diskretno opomnila na zanjo neprijeten položaj.

Artrogripoza, spina bifida in filmski scenarij
Pri vsakodnevnih opravkih si vsak invalid skuša pomagati z vsemi deli telesa, ki jih lahko uporablja, mi razloži Mija, ki je na vozičku že od rojstva. Rodila se je namreč z odprto hrbtenico, strokovno poimenovano spina bifida. V praksi to pomeni, da zgornji del telesa lahko uporablja normalno, medtem ko je premikanje nog zelo omejeno. Marja pa se je rodila z artrogripozo, pri kateri se sklepi ne razvijajo enako kot pri običajnem človeku, temveč jih lahko premika le v manjšem obsegu.

Posebno, skorajda filmsko, zgodbo pa ima Lutfi, ki je na vozičku pristal pri sedmih letih, ko ga je na poti v šolo povozil nepreviden voznik, ki je s kraja nesreče pobegnil. Voznik se je sicer nekaj tednov pozneje zaradi slabe vesti sam predal policiji, Lutfiju pa se je zdravstveno stanje v letu dni po nesreči drastično poslabšalo. Zdravniki na Kosovu so tedaj njegovemu očetu svetovali, naj svojega sina odpelje na operacijo v Slovenijo, saj tam zanjo niso imeli niti znanja niti ustrezne opreme. Lutfijev oče je to tudi storil, toda ko sta prispela v Ljubljano, so ju presenetili z informacijo, da lahko potreben poseg izvedejo le, če bo plačal.

Denarja za poseg njegov oče ni imel, zato sta že razočarana zapuščala bolnišnico, preden ju je ustavila tamkajšnja medicinska sestra, ki je Lutfijevemu očetu predlagala, naj svojega otroka preprosto zapusti v bolnišnici, saj bodo le tako prisiljeni poskrbeti zanj. Lutfijev oče je to tudi storil, sestra pa je po koncu službe obiskala več humanitarnih organizacij, kjer je zbirala denar za Lutfijevo operacijo. Lutfijev oče se je odpeljal na Kosovo z namenom vrnitve po svojega sina. Toda kmalu zatem je prišlo do razpada Jugoslavije. Dogodki, ki so temu sledili, pa so pripomogli k temu, da je Lutfi ostal več let oddaljen od svoje družine.

Slovenija prijazna do invalidov
Lutfi je svojo družino prvič obiskal skoraj dve desetletji po teh dogodkih. Čeprav z njimi ohranja stike, pa o selitvi na Kosovo ne razmišlja. "Razmere tam so za invalida res slabe. Če bi bilo tam vsaj pol toliko urejeno, kot je v Sloveniji, bi mogoče o tem še razmišljal." Sicer pa vsi sogovorniki hvalijo urejenost dostopnosti za invalide v slovenski prestolnici, ki na tem področju prekaša marsikatero mesto, tudi iz evropskih držav, ki jih označujemo kot razvite.

To seveda ne pomeni, da se invalid dnevno ne srečuje z različnimi preprekami. Tako kot vsi mladi se tudi oni srečujejo z negotovimi razmerami na trgu dela. Nekateri si delo poiščejo v invalidskih podjetjih ali pa v različnih društvih. Marja, ki je zaključila študij socialnega dela, in Mija, ki je zaključila študij arhitekture, pa sta po neuspešnem iskanju službe skupaj s še dvema kolegicama ustanovili Zavod Odtiz, kjer sta delovno aktivni. Skozi različne projekte skušajo izboljšati socialno življenje invalidov in njihovo povezovanje s hodečimi.

Dodatna skrb za zdravje
Ob obsežnem pogovoru o vseh temah s področja invalidnosti je na koncu zmanjkalo časa za vožnjo po prestolnici. Ko se vrnemo k Lutfiju domov, kjer moram vrniti voziček, opazim, da imam pošteno preznojen hrbet. "To je zaradi slabe blazine," mi pove Lutfi in pokaže boljšo blazino na njegovem vozičku. A razlog zanjo ni zgolj udobje, temveč tudi zmanjšanje nevarnosti preležanin, do katerih lahko pride, zlasti pri tistih, ki določenih delov telesa ne čutijo.

Zaradi zmanjševanja zdravstvenih težav je zelo pomembna telesna dejavnost, kolikor jo invalidnost pač omogoča. Poleg fizioterapije se v ta namen vsi moji sogovorniki ukvarjajo tudi s plesom v Plesnem klubu Zebra. Tam sem pod mentorstvom njihovega trenerja Andreja tudi sam prvič sedel v voziček in nerodno premagoval največ tri centimetre visok prag.

Ples v vozičku
"Povabili so me k sodelovanju, meni pa se je to zdel odličen nov izziv po dolgoletni karieri trenerja in sodnika," mi pripoveduje o svojih začetkih pri Zebri. Po nekaj letih vodenja treningov pri Zebri ponosno pove, da se je odločitev več kot obrestovala, saj ga volja do treninga in splošni življenjski optimizem oseb, ki se v življenju soočajo z večjim številom ovir, vedno znova navdihne.

Andrej me je, ko sem bil v vozičku, napotil tudi na plesne vaje. Sprva je moja vožnja precej okorna, a me soplesalci opomnijo, da imam prazne pnevmatike, kar smo razmeroma hitro uredili. Razložili so mi tudi, da je voziček, ki sem ga prejel na treningu, bližji športnemu vozičku. To pomeni, da je imel nižji naslon, za lažje nagibanje hrbta, in manjša sprednja kolesa, s katerimi ga je bilo precej lažje obračati. Precej manj primeren pa je tak voziček za vožnjo po mestu, saj manjša sprednja kolesa pomenijo dodatno oviro pri premagovanju robov.

Pri nas zanesenjaško, v tujini profesionalno
Po nekaj začetniških spodrsljajih, kjer sem bolj kot svojega soplesalca, spremljal okolico, da se ne bi v koga zaletel, sem voziček osvojil do te mere, da sva s soplesalcem ob koncu le izpeljala del koreografije za plesno predstavo Čarovnik iz voza, ki se bo premierno predstavila novembra. V Zebri sicer vadijo tudi plese parov, s katerimi so že osvojili nekaj medalj na evropskih tekmovanjih.

Ta dosežek je še toliko bolj impresiven ob podatku, da je v nekaterih državah ples v vozičku resen šport z velikimi sponzorskimi vložki, medtem ko Plesni klub Zebra sloni na zanesenjaštvu članov in priložnostnih skromnih donacijah. "V tujini imajo to povsem resno zastavljeno. Toda zaradi ohlapnih pravil pride do situacije, da se neki Rus sprehodi do plesišča in šele tam usede na voziček. Pri tem pa se zanemari, da je nekomu, ki ima amputiran del noge veliko lažje izvajati različne gibe, kot nekomu drugemu, ki težko premika večino telesa."

Ko mati zavrže otroka
Razlike med telesnimi sposobnostmi so prisotne tudi med mojimi sogovorniki. Lutfi tako nog sploh ne more premikati, občutil bi le, če bi ga po njih zelo močno udaril. Njegov prijatelj, ki se je tako kot Mija rodil s spino bifido, pa, čeprav je v vozičku, lahko hodi, pri čemer zaradi upognjenosti hrbta potrebuje tu in tam kako oporo. Za premagovanje daljših razdalj pa vendarle potrebuje tudi voziček.

Bolj tragična je njegova zgodba, saj se ga je njegova mati ob rojstvu prestrašila in ga ni več hotela videti. Večino svojega življenja je zato preživel v reji, kjer je sicer imel redne stike s svojim očetom, mamo pa je videl le nekajkrat v življenju. Pove mi, da nima nobene želje po tem, da bi vzpostavil pogostejše stike: "Takemu človeku težko sploh rečem mama. To zame ni mama," nama pripoveduje.

Pretirana skrb in razlike
Da se včasih žal zgodijo tudi takšne zgodbe, mi potrdijo tudi vsi moji sogovorniki, čeprav niso tako pogoste. Pogosteje gredo starši v drugo skrajnost pretirane ustrežljivosti do takega otroka, ki v določenih primerih to vlogo žrtve prevzame tudi sam. "Tako postane še drugačne vrste invalid. Človek, ki sam nima volje niti za to, da bi se poskusil spopasti z ovirami," meni Mija, Pogosto nastane tudi situacija, kjer delajo starši razlike v pričakovanjih do invalidnega otroka in do njegovega hodečega brata oziroma sestre, kar seveda nima pozitivnega vpliva na otrokovo samopodobo. Pri otrocih, ki na vozičku pristanejo šele pozneje v življenju, pa se s to usodo starši dostikrat tudi ne morejo sprijazniti, zato obupano iščejo pomoč bodisi pri zdravnikih v tujini bodisi pri različnih zdravilcih in ponudnikih alternativne medicine.

Še težje pa se je z invalidnostjo sprijazniti tistim, ki so invalidi postali, ko so bili že odrasli, mi pripoveduje Lutfi. On se življenja pred vozičkom spominja le bežno, saj je bil premlad, je pa spopadanje s tem bilo precej težje za njegovega prijatelja, ki je po nerodnem padcu na vozičku pristal pri dvajsetih letih. Prvih nekaj mesecev se s svojo usodo sploh ni mogel sprijazniti, uteho pa je vsakodnevno iskal v alkoholu.

Prijazne prodajalke, neprijazen kolesar
Lutfijeva pripoved se konča, ko čakava na zeleno luč pred klančino pri prehodu za pešce, kar je zmotilo mimoidočega kolesarja, ki s polglasnim preklinjanjem nakaže, da sva mu v napoto. V treh dneh na vozičku je bil to sicer edini primer neprijaznega odziva mimoidočih. Kljub temu pa me je mlajši moški s svojo aroganco tako presenetil, da sem se komaj zadržal, da ne bi uprizoril čudeža in mu povedal par krepkih.

Grenak priokus je sicer popravil obisk trgovine, kjer sva bila deležna res vzornega odnosa prodajalk. Te so nama bile pripravljene priskočiti na pomoč pri nakupovanju izdelkov z nedostopnih višjih polic, pomagale pa so nama tudi pri shranjevanju nakupljenega v nahrbtnik, obešen za vozičkom. Podoben je bil tudi poznejši popoldanski obisk trgovine s Tino, kjer so nama poleg prodajalk na pomoč priskočili tudi drugi kupci, ko sva jih prosila.

Z vozičkom na avtobus
Tina, ki je tudi ena izmed ustanoviteljic Odtiza, je v vozičku pristala pri trinajstih letih zaradi mišične distrofije. Gre za bolezen, pri kateri mišice postopoma slabijo in krnijo, česar ni mogoče ustaviti. Sicer obstaja več različnih tipov distrofije, ki tudi različno napredujejo. Pri nekaterih je napredek razmeroma počasen in ne vpliva na življenjsko dobo, pri hitreje napredujočih vrstah distrofije pa ta lahko posledično pomeni tudi prezgodnjo smrt.

Za popolno izkušnjo življenja na vozičku me Tina najprej napoti na vožnjo z mestnim avtobusom. To pomeni, da morava poleg čakanja na pravo številko avtobusa upati tudi na to, da bo pripeljal pravi model avtobusa, ki omogoča dostop invalidom. To se nama uresniči šele ob prihodu tretjega avtobusa na postajo. Tina ogovori voznika, ki stopi do sredinskih vrat in nama pripravi podlago, po kateri se zapeljeva v avtobus. Zaradi tega postopka hitro pristaneva v, vsaj zame neprijetnem, središču pozornosti vseh drugih potnikov.

Tina mi predlaga, da jo pospremim v trgovino z oblačili, kjer namerava vrniti hlače. Pomerjanje oblek doma in njihovo vračanje v trgovino so namreč sestavni del nakupovanja oblačil pri invalidih, ki večkrat težko najdejo ustrezne številke zase. Čeprav se mi ideja zdi mamljiva, pa si premislim, ko izvem, da je trgovina na taki lokaciji, da bi moral za določen čas zapustiti voziček, zato se raje odločiva za sprehod po, za invalida, nevarnejših predelih prestolnice.

Ko slabo vreme postane prepreka
Med vožnjo skozi okno avtobusa opazujeva dež, ki je postajal vse močnejši. Da je poleg ovir na cesti prav vreme največji sovražnik invalidov, so mi že razložili. Medtem ko je vožnja v dežju težavna, pa je vožnja po snegu povsem nemogoča, dokler snega ne odstranijo s pločnikov. Rahlo me zaskrbi, ali lahko dež poškoduje elektroniko na Tininem vozičku, toda kmalu se spomnim na Marjo, ki mi je povedala, da je njen električni voziček preživel marsikaj - tudi blatno kopel na Rock Otočcu.

Takoj ko zapeljeva iz avtobusa, kjer nama spet na pomoč priskoči voznik, občutim največjo težavo vožnje po dežju. Zaradi vode postanejo obroči, s pomočjo katerih voziček poganjam, tako spolzki, da je potiskanje čedalje težje. Za silo si pomagam z rokavi svojega puloverja, s katerimi obrišem obroče, a ima to le kratkotrajen učinek in po nekaj metrih moram vajo ponoviti.

Tina mi ponudi začasno rešitev, tako da se primem za njen voziček, s katerim me bo vlekla, sam pa moram pri tem z boki usmerjati svojega, da ga ne zanese vanjo. S to metodo dosežem tudi svojo največjo hitrost na vozičku, a kmalu občutim bolečino v roki, ki mora ob taki vožnji prenašati mojo celotno težo z vozičkom vred.

Druga težava, ki jo prinaša dež, pa so spolzka tla, zaradi katerih so vse majhne ovire, ki sem jih že spoznal, še toliko nevarnejše. Ob prenaglem obračanju vozička se skorajda prevrnem, nekaj časa pa tudi traja, da se navadim zavirati s spolzkimi obroči. V nekem trenutku se prestrašim in namesto s pomočjo obročev, za zaviranje primem kar pnevmatike in si posnamem kožo.

Zabredel v pesku
Na vozičku je vsaka, na videz še tako majhna izboklina na pločniku lahko razlog za padec, kar se ob dežju samo še stopnjuje. Asfalt je sicer za upravljanje vozička dobra podlaga, precej težje pa je upravljanje na peščeni podlagi z večjimi kamni, kjer lahko kaj hitro izgubiš nadzor nad vozičkom. A tudi peščena podlaga z drobnim peskom na Kongresnem trgu je v dežju postala zame nepremostljiva ovira. Na razmočenem pesku so mi kolesa počasi drsela vanj, dokler se nisem zagozdil približno tako, kot se zagozdi avtomobil s slabimi pnevmatikami v snegu.

Kljub poskušanju se iz peščene pasti nisem mogel rešiti brez pomoči hodečega, ki me je potisnil naprej. Tina pa je imela zame na zalogi že novo preizkušnjo. Podhod, ki povezuje Kongresni trg in Trg republike, do katerega vodi zelo strma klančina, ki je za nameček še precej neravno tlakovana. Čeprav se najprej optimistično podam po njej navzdol, pa me nenadni pospešek in šibka možnost zaviranja zaradi spolzkih obročev tako prestrašijo, da znova zaprosim za pomoč hodečega.

Granitne kocke in tresljaji
Vse tlakovane ulice dobijo v invalidskem vozičku povsem drugačne razsežnosti. Poleg tega, da je na njih težje krmariti z vozičkom, saj kolesa zanaša med posameznimi špranjami, je vožnja po granitnih kockah neprijetna tudi zaradi nenehnih tresljajev, ki jih občutiš po celotnem telesu. Ko se vendarle pripeljem navzdol po klancu - tlakovanem z granitnimi kockami - brez pomoči, mi Tina čestita.

Odpraviva se na pijačo, kjer natakarico preseneti Tinina prošnja, naj ji skodelico kakava opremi tudi s slamico. Tina zaradi distrofije težje dviguje tudi roke, zato potrebuje pomoč pri večini povsem običajnih opravkov. Tudi pri odhodu na stranišče, kjer ji morajo ob odsotnosti asistentke pomagati prijatelji ali celo neznanci. Sicer se je na tovrstno izgubo zasebnosti že navadila, a doda, da si zaradi nenehne prisotnosti nekoga drugega večkrat rada vzame čas, ko je povsem sama s seboj, kolikor ji okoliščine to dopuščajo.

Zadnji metri na vozičku
Ko se je stemnilo, sva se s Tino razšla, sam pa sem se napotil na zadnjih nekaj metrov moje poti na vozičku. Po dveh dneh razmeroma dejavne vožnje se opogumim in poskušam z drznejšo in hitrejšo vožnjo. To bi me skorajda kaznovalo, ko v temi nisem opazil kaka dva centimetra visoke grbine na asfaltu in ob trku sem se komajda obdržal v vozičku, v precejšnji meri tudi zato, ker sem refleksno za ohranjanje ravnotežja uporabil noge. Ko sem prispel do Lutfija, da mu vrnem izposojeni voziček, mi je v smehu povedal, da je on prav na tej grbini že padel.

Po celodnevni vožnji z vozičkom so moje noge postale rahlo omrtvičene, zato sem porabil nekaj sekund, da sem se spet privadil na hojo. Znova pa sem se moral navaditi tudi na višjo perspektivo, Lutfija, s katerim sva se ves dan gledala v oči, sem tako prvič pogledal navzdol.

Povprašal me je po mojih občutkih, ki pa jih nisem znal takoj pojasniti. Vozička samega po sebi gotovo ne bom pogrešal, bom pa pogrešal družbo optimističnih ljudi, ki kljub povsem pragmatičnim preprekam črpajo vedno novo voljo za premagovanje izzivov v življenju. Z nalezljivim optimizmom pa tudi voziček izgubi večino svojega negativnega pomena, ki mu ga pripisujejo predsodki.

Luka Lukič; Foto: Matej Pušnik