Novinar in politični analitik Bernard Nežmah je profesionalno v novinarstvu od leta 1987. Priča je bil številnim prelomnim dogodkom slovenske in evropske zgodovine. O večini teh je tudi poročal in nekatere s svojimi poročili verjetno celo sooblikoval.

Ob referendumu o zakonu o RTV, ki je bil pretekli teden, smo se z njim pogovarjali o medijih, nacionalni radioteleviziji, novinarjih in tudi politikih. Priložnost pa smo izkoristili tudi za nekaj vprašanj o njegovih začetkih in njegovem pogledu na prihodnji razvoj novinarstva.

Za začetek bi vas vprašal, kako ste glasovali v nedeljo na referendumu?
Ja, glasoval sem tako, kot sem pisal. Sem skeptik do ideje, da boš vpeljal neki zakon, s katerim boš bistveno spremenil medijsko zakonodajno polje. Stvar je pravzaprav izziv za ratio. Namreč - če bi to delovalo, potem bi sprejela podjetja, kot so, denimo, SCT ali druga, neki svoj nov poslovnik, po katerem bi bistveno bolje začeli delovati. Skratka, meni se je zdelo skoraj neverjetno, s kakšno lahkoto se je opravičevalo oziroma pojasnjevalo, kako ta novi zakon pomeni boljšo, demokratičnejšo televizijo, ki je sama po sebi medij, ki je zelo zakompliciran, heterogen. Obenem pa tudi ne vidim nobenega silnega razloga zakaj. V demokraciji bi pričakoval, da če se že spreminja, se spreminja kakšen člen. Da se pa piše zakone, me pa spominja na tisto najslabšo maniro starega partijskega sistema, ko smo na deset let spreminjali celotne ustave.

Zanima me, kako komentirate izide referenduma in kako komentirate to, da so si te izide v posameznih strankah spet interpretirali po svoje?
Glejte - izidi so faktični. Skoraj tri četrtine udeležencev referenduma je glasovalo proti zakonu. Kar mi pomeni zelo preprosto, da zagovornikom zakona ni uspelo prepričati s pripovedjo, da gre za silno demokratičen in h kakovosti uperjen zakon. Trditi, da so bili volivci kratkoumni, se mi zdi zelo vprašljivo. Prej bi postavil, da so očitno tovrstni argumenti tako neprepričljivi, da več kot četrtine volivcev niso dobili na svojo stran - to na ravni izida. Seveda je en moment gotovo, da je k temu pripomogla tudi precejšnja oziroma izjemna trenutna nepopularnost Pahorjeve vlade, to vsekakor ni dajalo kredibilnosti temu zakonu.

Kaj pa odzivi parlamentarnih strank?
Da so seveda izide uporabile opozicijske stranke v smislu zahtev po odstopu ministrice, se mi zdi pravzaprav popolnoma razumljivo. Konec koncev so ministri, kadar srčno zagovarjajo nekaj, pripravljeni, če te politike ni mogoče izpeljati, tudi odstopiti. Ampak to je stvar posameznika. Politik lahko odstopi ali pa ne, jasno pa je, da bodo opozicijske stranke apelirale k temu. Poziv k odstopu Pahorjeve vlade je zelo radikalna interpretacija, ki res lahko izhaja iz javnomnenjskih anket, ki merijo škandalozno majhno podporo, ampak sam izid referenduma s tem ni povezan. Ampak, kot rečeno, ta drža opozicije je popolnoma razumljiva. Pri koalicijskih predstavnikih je pa mene najbolj presenetilo to človeško obnašanje kot zmagovalcev in takojšnje anihiliranje opozicije. Ampak s stališča samega referenduma je ta postreferendumski ideološki spopad popolnoma irelevanten.

Kakšno je sicer vaše mnenje o nacionalki?
Nacionalna televizija je izmed dnevnih medijev na neki način zelo posebna, zelo izjemna. Izjemna v tem smislu, da v primerjavi z dnevnimi časopisi ne protežira, v manjši meri že, ne pa izrecno, določenih političnih strank, določenih idej. Medtem ko je v dnevnikih to popolnoma jasno. V tem smislu je nacionalka precej izjemna in kot taka zaradi svoje drže, da poskuša dajati vsem stranem precej enakomerno pozornost, v veliki meri vzdržuje zelo dobro in novinarsko profesionalno držo do politike.

Kakšno pa je vaše mnenje o naši politiki in načinu, kako se o njej poroča?
Ravno zdaj po tem referendumu me je presenetil prav frenetičen napad na idejo referenduma, ki so ga mediji ponavljali. Šokiralo me je pri prvih televizijskih poročilih, kjer so bili skoraj vsi sogovorniki, pobrani s ceste, ostri zagovorniki nesmiselnosti tega referenduma, kar je s stališča novinarstva popolnoma zgrešeno poročilo. Kadar imamo, recimo, tekmo košarkarjev Olimpije, imamo po tekmi izjave nastopajočih ali pa gledalcev. Nisem pa še videl, da bi po tekmi košarkarjev poiskali deset ljudi, pasantov na cesti, ki jih košarka ne zanima in bi razlagali, kako je treba "šparati" denar in o košarki ne poročati. In v tem smislu je zame zelo, zelo vprašljiva ta drža, ko se novinarstvo postavi na nekakšno pozicijo kvazi zdrave pameti.

Predvsem je pa ta pogled popolnoma protiustaven oziroma skregan z ustavo. Namreč ustava daje državljanom pravico do referenduma. In niti ustava niti zakoni, izhajajoči iz nje, nikjer ne govorijo o kvorumu. In s tega stališča govoriti, kako je to tako rekoč nelegitimno, je eno enostavno hujskaštvo. Zame je, nasprotno, referendumov veliko premalo.

Potem vi ne bi bili za uvedbo takega kvoruma?
Veste, tudi pri volitvah ni kvoruma. Nikjer ne piše, da nisi bil izvoljen kot župan, če je bilo na volitvah samo štirideset odstotkov ljudi ali pa še manj ali pa če nisi imel protikandidata. Potem bi bila prva definicija demokracije, da ne moreš biti izvoljen, če nimaš protikandidata. Problem je to, da je to raven dobesedno gostilniških debat, ki so pa dobile zdaj status resnega javnega mnenja.

Če sva se dotaknila že dotaknila županov in lokalnih volitev, me zanima vaše nastopanje v medijih pred volitvami. Pogosto ste bili kot politični analitik povprašani za komentar in analizo. Glede stanja v največji slovenski občini ste vztrajno ponavljali, da favorit Janković ni tako izrazit favorit. Je šlo za realno analizo stanja ali bolj vaše pobožne želje?
Ne, šlo je enostavno za ustvarjanje minimalnega okvira volitev. Volitve so trenutek, v katerem se državljani odločijo, kaj in kako bodo izbrali. V tistem času smo imeli - predvsem v Ljubljani - že od začetka letošnjega leta serijo komentarjev, uvodnikov, člankov, ki so nam od januarja naprej lansirali idejo, da je kandidat Janković že vnaprej zmagal. In ko so se pojavili protikandidati, je nastopila nasprotna logika - da niso dovolj dobri. In moj pogled je bil seveda ta, da tudi to vpliva na volivce. Vpliva, če jim medijski stroji vseskozi dopovedujejo, da pravzaprav drugega kandidata razen tega ni. In zato sem jaz pač avtomatično vseskozi izpostavljal, da so volitve akt, ki se zgodi s samim glasovanjem, in da vnaprej trditi, da neki kandidat nima možnosti, je pravzaprav propaganda.

In moje stališče ni bilo vezano na to, da bi jaz imel kakšne podatke javnomnenjskih raziskav, po katerih bi kazalo, da neki drugi kandidat zelo ogroža favorita, ampak sem hotel s poudarjanjem tega, da ni nič odločeno, ustvariti eno ozračje, kjer bi se lahko meščani odločali brez vnaprejšnje izgubljenosti.

Je bilo stanje v Ljubljani v času teh zadnjih volitev res tako problematično?
En velik problem pri teh volitvah, vsaj v Ljubljani, je bila neenakopravna obravnava preostalih kandidatov. Namreč, župan je imel zelo prebrisano strategijo, ko je lansiral tiskovne konference v času svojega mandata, kar je pomenilo preprosto to, da se je enkrat na teden sklicalo novinarje, potem je povedal teme, o katerih je hotel govoriti, potem pa se je poročalo točno o tej topiki, o kateri je hotel on govoriti. In s temi tiskovnimi konferencami je v veliki meri onemogočil sprotno spraševanje medijev, ker je bil on ta, ki je določal agendo.

Ena velikih propagandnih zmag je bila zame ta ideja, kaj vse je župan naredil. Ljudem se je res zdelo, kot da je naredil ne vem kaj. Župani so vseskozi počeli tudi velike gradbene stvari, ampak naenkrat je prišla ta medijska reprezentacija, da je samo bivši in aktualni župan ta, ki dela, kar je popolni nonsens. Ampak če ga mediji lansirajo, potem to postane realnost.

Kaj to potem pove o medijih? Je v slovenskem prostoru dovolj raziskovalnega novinarstva?
Kadar imamo oblastnike, lokalne ali katere koli, gre za to, da preverjamo, kaj počnejo, da ne sledimo samo njihovim interpretacijam tega, kar počnejo, ampak da si ogledamo stvar sami. V primeru, recimo, ljubljanskega župana je bil ta zvedavi del novinarstva zelo minoren. Malo proti koncu mandata se je začelo s temami, kot so bila spreminjanja namembnosti zemljišč. In dejstvo seveda je, da je precejšen del medijev v primeru ljubljanskega župana ravnal popolnoma drugače kot v času, ko je bil premier Janez Janša. To pa je eno vprašanje, ko naenkrat opustiš aparat, s katerim si opazoval politike pred tem zaradi razlogov, ker naj bi bil ta tako imenovani pravi pozitivec.

Se vam na splošno zdi za novinarje primerno, da se politično opredeljujejo?
Ne, ne. Nikakor ne. Eno je seveda to, da imaš v sebi svetovni nazor ali pa da so ti politično neke ideje ali pa stranke bliže. To je ena zadeva. Drugo je stvar komentarjev, v katerih je kljub vsemu izhodišče ratio, neki razum, neke opredelitve - ne gre za navijanje. Denimo pri referendumu, je tukaj eno zelo zgrešeno mnenje na Slovenskem, bi rekel kar drža, navada. Sploh v novinarskih krogih. Medij ni prostor, kjer lahko zagovorniki za ali proti predstavijo svoje poglede, ampak se zdi, kot da se morajo časopisi vseskozi opredeljevati do referenduma. To se mi zdi pa zelo vprašljivo.

Kaj pa, če se prestavimo v druge okoliščine? V Rusijo. Se vam zdi Politkovska junakinja zaradi svojih dejanj, poročanja ali bolj nespametna zaradi posledic, ki jih je doživela?
Vprašanje pameti kdaj ni povezano z dolgim življenjem. In to, kar je počela, je zelo veliko dejanje s stališča svobode izražanja, svobode kritike, iskanja. Namreč ona se ni opredeljevala v primerih za eno stranko ali pa za drugo stranko, ampak je raziskovala predvsem moč vojske, zlorabo vojske, odnos do Čečenije. In to so stvari, ki so stvarne - tu gre za pisanje o skupinah, ki so bile v izjemno katastrofičnem položaju, jim je grozilo tako rekoč izginotje. Človekovih pravic v Čečeniji tako rekoč sploh ni bilo. S tega stališča je seveda Politkovska izjemno svetla in markantna oseba v zgodovini novinarstva.

Imate vi še kakšne stike z Rusijo?
Pravzaprav spremljam sem ter tja nekaj radijskih postaj, ob priložnosti preberem kakšen časnik, na spletu sporadično kaj preberem.

Kako se pa spominjate tistih časov, ko ste sami še večkrat poročali iz Rusije?
Tista leta so bila seveda povezana z eno praktično prednostjo. Namreč za poročanje iz Rusije potrebuješ delovni vizum. In če nisi permanentni dopisnik, je resen problem delovnega vizuma. V tistih letih, ko sem jaz poročal iz Rusije, se pravi v devetdesetih, smo imeli eno izjemno primerjalno privilegirano situacijo. Namreč do ruskega vizuma si prišel v dnevu, dveh. Ker so ti ga izdali na Mačkovi.

Rusija in to občasno dopisništvo pa vendarle niso bili vaši prvi začetki z novinarstvom. Preseliva se zdaj v to obdobje. Kako ste začeli svoje delo kot novinar?
Moji prvi angažmaji so bili na Radiu Študent. Takrat sploh nisem počel tega z mislijo, da bom novinar. Takrat sem pač kot študent višjih letnikov sociologije sodeloval v redakciji, kot je bilo mogoče. To je bilo obdobje nekega eksperimenta. In v danih okvirih, ki jih je dopuščal takratni enopartijski sistem, smo se šli neko mero kritičnosti, vnašali intelekt v žurnalizem. Ampak nihče takrat ni imel občutka, da to pelje v novinarstvo. Šlo je za eno etapo študijskega miselnega razvoja. Možnost izražanja. RŠ je imel v sebi eno veliko prednost, ker je bil ena taka radijska postaja, ki je bila popolnoma minorna. Praktično si bil sam sebi urednik in si se lahko učil na napakah. Dobesedno laboratorij. Laboratorij poskusov pisanja. Nekaj, kar je pravzaprav zelo neobičajno pri samem vstopu v novinarstvo.

Kaj pa po Radiu Študent? Ko se je začelo manj laborantsko delo. Kaj bi označili za vaše prvo "resno" novinarsko delo?
Ja - tak resen vstop v žurnalizem je bil, ko sem postal glavni urednik Mladine, to je bilo leta 1987. To je bil pa čas permanentnega spopada. Klasična bitka za svobodo govora. Z vsako številko, z vsemi temami, ki si jih izdajal, si imel željo detabuizirati tiste ideje, ki so bile nedotakljive v partijski Jugoslaviji. In vseskozi si se srečeval s pritiski tožilca, še prej pa seveda v prvi vrsti z interesi izdajatelja, ki je bil takrat ZSMS, sedanja LDS, ki je bila v neki meri bistveno bolj naklonjena, ampak je pa vseeno ves čas pretendirala na to, da Mladina ne bi bila popolnoma samostojna.

Glede vašega trenutnega angažmaja pri Mladini me zanima, kako to, da ta odnos še vedno funkcionira? Zdi se, da se vi in uredništvo vse bolj in bolj miselno ter svetovno nazorsko razhajate.
Ah, to je princip, ki deluje skoraj že 20 let. Jaz sem že na začetku 90., ko je bilo najmočnejše obdobje Drnovškove LDS in tedanjega predsednika Kučana, pisal članke, ki so bili izjemno, kako bi rekel, ostri, sarkastični do tedanje oblasti in v marsičem sem se razlikoval od svojega medija Mladine, ampak to je nekakšen modus vivendi. Modus vivendi, ki je pravzaprav bivanje v različnosti. Konec koncev je kdaj moč medija to, da znotraj sebe lahko dopušča razlike. Ni potrebno, da ima v sebi samo enotno fronto.

Tisti časi vaših začetkov še v Jugoslaviji so bili pa vendarle nekaj posebnega. Brez dvoma je biti novinar v tako prelomnem obdobju posebno zanimivo in izzivov polno doživetje. Ko lahko, denimo, upokojiš pomembne politične osebe ...
Hja, to je bila zgodba takrat s Stanetom Dolancem. Stane Dolanc je bil najmočnejši lik ob Titu v sedemdesetih letih, veljal tudi za njegovega naslednika. In v enem izmed intervjujev, ki smo jih imeli z njim, je rekel: "Joj, saj ne vem, koliko časa bom še, preden se upokojim." In potem leto pred koncem njegovega mandata sem začel odštevati dneve. Še 248 dni do upokojitve ... No in to je bila rubrika, ki je bila združena s karikaturo in nekim jedkim člankom. Je bilo pa res, da je bila s tem povezana neka negotovost. Prvih nekaj mesecev te rubrike nisem podpisoval, kajti uredništvo je vseeno močnejše od posameznika. Čez čas sem se začel podpisovati. V čem je bila ta ideja tega tedenskega smešenja vrhovnega politika? Dokazovalo je, da je mogoče tudi takratne najmočnejše politike jemati neizprosno kot objekt kritike. Resda v neki napol šaljivi obliki, ampak to je bilo na neki način prej nezaslišano. Če bi za nazaj gledal, je šlo za neki preobrat. Šlo je za dvojno zgodbo. Zgodbo Mladine, ki je neizprosno odpirala vse teme, in na drugi strani premislek partijske nomenklature, kako zamenjati en del svoje garniture.