Strokovnjaki pri nas so v prejšnjih letih ugotavljali zelo negativne posledice zapiranja šol in telovadnic v dveh koronskih letih. Mladim je bilo s tem odvzeto gibanje, posledici pa sta bili upad njihove telesne učinkovitosti in povečanje debelosti. Tudi najnovejše meritve tako imenovanega športnovzgojnega kartona kažejo, da otroci tega še niso presegli. Gregor Jurak s Fakultete za šport je v oddaji Ob osmih na Prvem programu Radia Slovenija razkril podrobnosti: "Doslej smo obdelali 160 tisoč podatkov, kar je zelo reprezentativno, in žal drži, kar smo opozarjali: trend je šel lani navzgor, zdaj se je pa umiril. Otroci so še vedno 9 odstotkov slabši, kot so bili pred koronskim obdobjem. Skrbijo pa podrobnosti: predvsem pri dekletih vidimo, da uravnavajo svojo telesno strukturo bolj s prehrano kot z gibanjem. Dekleta se po gibalni zmogljivosti počasneje vračajo na predkoronsko raven."

Dve generaciji izgubljeni

Raziskovalce je zanimalo tudi, kako se današnje generacije razvijajo v primerjavi s prejšnjimi, in trend ni dober. "Ko smo primerjali, katere generacije so bile najbolj prizadete med korono, smo ugotovili, da so to učenci, ki so bili v teh dveh koronskih letih v drugem in tretjem razredu osnovne šole in v zadnjih letnikih srednje šole. Tem otrokom ni uspelo povečati telesne zmogljivosti na stanje pred covidom. Tu se vidi razlika, kdo dela z njimi: v drugem in tretjem razredu gre za učitelje razredne stopnje in za delo v velikih skupinah. Na predmetni stopnji otroke dobijo v roke športni pedagogi, skupine so manjše, in to se pozna." Novo poglavje pa je srednja šola: "Tu imamo dve izgubljeni generaciji otrok, ki so šli iz srednje šole s 16 odstotkov manjšo telesno zmogljivostjo. Ti bodo šli v življenje s to negativno popotnico."

Zakaj je vse to tako skrb vzbujajoče?

Kot pojasnjuje Jurak, je gibalna sposobnost povezana tudi s sposobnostjo učenja. "Konkretne študije kažejo, da imajo bolj telesno zmogljivi otroci večje možgane in zmogljivosti. Samo gibanje pa ustvarja ustrezno okolje za kognitivno razmišljanje, tako na ravni prekrvavljenosti kot pri koncentraciji pomembne beljakovine, ki vpliva na razvoj živčnih celic v možganih. Drugi vidik pa je učenje prek motoričnega programa: gre za to, da lahko otroci uporabljajo gibalne programe za reševanje umskih problemov. Obsežna švedska študija je pokazala, da so bili otroci z več urami gibanja boljši ob manj urah poučevanja nekega predmeta."

Koliko je odgovorna šola, koliko pa starši?

Jurak meni, da staršem kot družba ne moremo nalagati prevelike odgovornosti za gibalno zmogljivost otrok, saj nimajo vsi enakih možnosti ne znanja za to. Šport zunaj šole tudi veliko stane. "Šola bi pa morala dajati enake možnosti za gibalni razvoj vsem, država bi to morala zagotoviti skozi šolski prostor. Če otroci ne bodo gibalno zmogljivi, bodo manj učinkoviti državljani, kar bo državo veliko stalo skozi produktivnost, zdravstveni sistem …"

Daljšemu pogovoru Gregorja Juraka z voditeljico Jolando Lebar lahko prisluhnete v tokratni epizodi Ob osmih, ki je tudi podkast.