Iz Gorskega Karabaha, večinsko armenske enklave v Azerbajdžanu, je v preteklih desetih dneh pobegnilo več kot 100 tisoč etničnih Armencev. Vprašanje ozemlja, za katero sta se državi spopadli trikrat v treh desetletjih, je Azerbajdžan najverjetneje za zdaj odločil v svojo korist. Kot je za tokratno epizodo Ob osmih ocenil poznavalec nekdanjega sovjetskega območja Miha Lampreht, je uradni Baku ob pomoči Turčije in mižanju Rusije na eno oko izkoristil priložnost, ko je pozornost svetovne politike usmerjena v Ukrajino.

Velikih možnosti, da bi se armensko prebivalstvo lahko vrnilo na svoje domove v Gorskem Karabahu, ne vidi. »Režim v Bakuju nekaj sicer besediči o tem, naj Armenci ostanejo in postanejo del, kot so dejali, večetnične azerbajdžanske družbe; besede o priznanju pravic etničnih Armencev pa se mi zdijo bolj kot ne politične floskule. Če bi namreč imeli iskrene namene, bi to lahko rešili bodisi z neko skupno upravo na tem območju, morda s kondominijem, kar pa zaradi prejšnjih vojn in pa zgodovinskih bremen nikakor ni več mogoče.«
Pospešek vsemu skupaj je po mnenju Lamprehta dala tudi majska izjava armenskega premierja Pašinjana, da bo verjetno treba priznati azerbajdžanski nadzor nad Gorskim Karabahom, kjer je bilo od skupno 130 tisoč prebivalcev 120 tisoč etničnih Armencev. »Množična preselitev naroda je najbrž zadnja izbira, po drugi strani pa bi vztrajanje v tej enklavi po mojem pač pomenilo umiranje na obroke. Evakuirani Armenci so žrtve azerbajdžanske politike močnejšega, njihova vojska se je od leta 2020 posodobila in armenski uporniki proti takemu vojaškemu stroju pravzaprav nimajo nobene možnosti, sploh če jih pri tem ne podpirajo ruske sile.« Kot dodaja, ni zanemarljiva tudi zgodovinska travma Armencev, zlasti zaradi turškega genocida iz začetka 20-ega stoletja.

Razmerja moči v regiji in vloga mednarodne skupnosti
Kot navaja Lampreht, je Rusija v tem delu Kavkaza vselej igrala na svoje zgodovinske karte in imperialna zgodovinska upravičenja, zdaj pa so razmere zaradi vojne v Ukrajini bistveno spremenjene. Uradni Erevan glede Ukrajine ne podpira ruske politike, s čimer se je oddaljil od Moskve. Ruski predsednik Vladimir Putin pa se zaveda tudi, da ne more imeti odprtih več front. »Vojna v Ukrajini izčrpava Rusijo, pa naj zdaj to v Kremlju priznajo ali ne. Rusijo izčrpava tudi število žrtev in krst, ki prihajajo domov, in zdaj je jasno, da pač ne more nasprotovati Turčiji. Turčija podpira Azerbajdžan, Rusija pa potrebuje Turčijo tudi zato, da se izogne zahodnim sankcijam. In tudi Azerbajdžan je s svojim avtokratskim režimom predvsem močan gospodarski igralec na tem območju. Žrtve so pač Armenci, ki so doslej od leta 91 živeli v tej enklavi. Bojim se, da je tukaj šlo za preračunano politično vojaško dejanje Azerbajdžana s tiho podporo Turčije.«
Po Lamprehtovi oceni je mednarodna skupnost v tem primeru storila premalo oziroma nič. »Gre za šolski primer, kako so mali narodi nezanimivi za velike globalne igralce, še zlasti, če gre za območje, ki ni neposredno povezano z velikimi geopolitičnimi stavami… vsi so pač prezaposleni z drugimi zgodbami. Zdi se, da se je Azerbajdžan v navezi s Turčijo zavedal tega, ko se je odločil za vojaško rešitev armenskega vprašanja v Gorskem Karabahu.«

Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete v podkastu.