Evropska komisarka za širitev Marta Kos je te dni v Sloveniji. V enem od tvitov iz domovine je poudarila vrednote demokracije, solidarnosti in pravne države. Da je vse troje v Vučićevi Srbiji razpadlo, že od novembra tam kriči na stotisoče protestnikov. Zato je številne razočaralo dejstvo, da je komisarka sprejela Vučića kmalu po tisti razgreti soboti, ko naj bi na demonstracijah zapel tudi zloglasni zvočni top, in na istem omrežju X pisala celo o konstruktivnem pogovoru – o protestih pa nič. Zakaj je tako, kako v Bruslju gledajo na napetosti na Zahodnem Balkanu in kakšni izzivi so pred Evropsko unijo, v prvem intervjuju z Marto Kos za slovenske medije po prevzetju komisarskega položaja.

Sorodna novica Kos: Zunanje sile hočejo določenim državam preprečiti članstvo v EU-ju

Minilo je sto dni v vaši novi vlogi, kako se znajdete v vrtiljaku dogajanja in odzivov? Je naporno, vznemirljivo ali oboje v podobni meri?
Sama rada rečem, da imam najboljšo službo na svetu, zato ker se toliko stvari dogaja okoli nas. In, recimo, širitev! Moj resor danes je nekaj popolnoma drugačnega, kot je bil pred petimi leti, gre za geopolitične spremembe, različno ravnanje velesil, za nekoč zaveznike danes ne vemo, ali so še zavezniki. Imamo tudi novo dinamiko širitvenega procesa, kjer ne gre več samo za to, ali bodo kandidatke izpolnile kriterije in jih bomo potem vzeli v Evropsko unijo, ampak imamo zunanje sile, ki hočejo to preprečiti in prvič v zgodovini se pogajamo z državo, ki je v vojni, tako da izzivov zagotovo ne zmanjka. In kot ste rekli, marsikaj se danes pričakuje od Evrope tudi na področjih, za katera si ne bi še pred nekaj meseci predstavljali, da bodo tako zelo pomembna, kot je recimo obramba ali kot je skrb za varnost v najširšem pomenu besede.

V procesu imenovanja in potrjevanja komisije je bilo čutiti, da bo glavni poudarek vašega resorja na Ukrajini, ampak vsaj v prvih sto dneh ni čisto tako, bolj je v ospredju Zahodni Balkan. Lahko poveste, o čem ste se pogovarjali z Aleksandrom Vučićem?
Vesela sem, da ste omenili, da je Zahodni Balkan v ospredju. Osebno me zelo boli, da se proces širitve na Zahodnem Balkanu toliko let ni zgodil. Makedonija je kandidatka že od leta 2005, in če bi recimo proces z Ukrajino trajal tako dolgo, kot traja s Severno Makedonijo, potem bi z Ukrajino začeli pogajanja za vstop leta 2045. Nazaj k vašemu vprašanju.

Srbija je v zadnjih mesecih stagnirala glede evropske poti. Rdeča nit mojega pogovora s predsednikom Vučićem je bila ta, kako lahko proces na tej evropski poti pospešimo.

Položaj ni enostaven, še posebej zaradi tega, ker so v Srbiji protesti, študentje, opozicija, ljudje, ki čutijo, da bi bilo dobro za Srbijo, da gre naprej po evropski poti, stvari pa se niso premaknile. Pogovarjala sva se o čisto konkretnih korakih s področja sprememb volilne zakonodaje, s področja medijske zakonodaje, o tem, kaj še vse mora Srbija narediti, da bomo lahko odprli tretji sklop pogajalskih izhodišč. Pa tudi o tem, kako doseči stabilnost na Zahodnem Balkanu, ko ne gre samo za Srbijo, ampak tudi za Bosno in Hercegovino.

Vsega tega, kar ste omenili, ali pa glavnine tega ni bilo zaznati v vašem zapisu na omrežju X. Ustvaril se je vtis, da Evropska komisija Vučića podpira, še toliko bolj, ker je bila tišina Bruslja ob protestih glasna še bolj kot zvočni top, če se tako izrazim. Lahko mogoče pojasnite svoj tvit po pogovoru z Vučićem, če še stojite za njim?
Težko je v 280 znakih povedati to, kar sem lahko zdaj vam v oddaji, ki traja nekaj minut. Spoštujem različna mnenja. Razumem tudi, da so tisti, ki zlasti v Srbiji demonstrirajo že precej dolgo, bili s tem nezadovoljni, ampak v diplomaciji je tako, da bi velikokrat škodovali različnim stranem, če bi povedali vse. Tudi zdaj vam ne morem vsega povedati. Tako da po eni strani res razumem, po drugi strani pa ne more moje delo biti presojano po 280 znakih. Iz tega smo se seveda naučili, da moramo biti pozornejši na komunikacijo, zlasti v teh občutljivih časih. Naj pa povem tudi, da sem dosti bolj kot z vlado Republike Srbije ali z njihovim predsednikom v stiku z nevladnimi organizacijami, ki sem jih tudi sprejela v Bruslju. Smo v stalnem stiku zlasti s tistimi, ki so bili deležni preiskav in so jim odvzeli dokumente, in seveda v stiku še posebej s tistimi, ki jih je Evropska komisija v preteklih letih financirala. In tudi to sem povedala g. Vučiću, da je nesprejemljivo, da obtožuje Evropsko komisijo, da financira tiste nevladne organizacije, ki po njegovem mnenju njega zdaj rušijo. Veliko nevladnih organizacij v Srbiji ne bi preživelo brez naše pomoči in ravno zaradi izjemnega pomena nevladnih organizacij sem se tudi odločila, da bodo za obdobje od letos do konca leta 2027 dobile še 16 milijonov evrov več. Ne predstavljam si, da bi proces pogajanj s Srbijo potekal brez sodelovanja civilne družbe, in to sem povedala predsedniku Vučiću zelo zelo jasno.

No, to ste tudi zapisali v tem tvitu. Ampak živimo v času, ko je informacij ogromno in na vrh priplavajo le mogoče tiste najočitnejše. Se vam ne zdi, da bi bilo primerneje za srbsko in evropsko javnost, če bi bili bolj neposredni tako vi kot Ursula von der Leyen in Antonio Costa? Se ne bi dalo najti neke srednje poti sporočanja, ki bi vseeno bolj jasno pokazala na anomalije srbskega režima in ne bi vznejevoljila protestnikov v Srbiji, pa tudi velikega dela slovenske javnosti?
Če smo recimo pri tem, pot Srbije v Evropsko unijo ni preprosta. Srbija je kandidatka že od leta 2014, vmes so bili popolni zastoji, in tisto, kar se mi zdi pomembno in je tudi povezano s komunikacijo, je to, da negativno presojate samo na osnovi enega tvita. Ko pa sem v Evropskem parlamentu v razpravi o razmerah v Srbiji govorila pet minut in izrecno pohvalila študente in protestnike, da upam, da so oni tisti, ki bodo pospešili reforme v Srbiji – to potem nikogar ne zanima. In ravno ta pogovor s predsednikom Vučićem, ki res ni bil enostaven, je privedel do tega, da imamo zdaj njegove obljube, ne samo meni, ampak tudi predsednici Evropske komisije in predsedniku sveta, da bo vse to, kar sem mu rekla, da mora Srbija narediti na evropski poti, v naslednjih tednih tudi naredila. Res jo samo prosim za razumevanje, da v določeni fazi vseh korakov, ki jih moramo narediti, ne morem najaviti vnaprej ali pokritizirati.

Vem, da so številna pričakovanja tudi do tega, zakaj se sploh pogovarjamo s predsednikom Vučićem?

Ja, ker lahko bi odpovedali sestanke z njim, tako vi kot predsednica komisije.
Tako, zdaj mi pa povejte, s kom pa se potem lahko pogovarjam, ali pa s kom naj se pogovarjam v Srbiji, da si bomo zagotovili, da bo Srbija ostala na evropski poti?

Ampak to bi poslalo sporočilo. To, kar ste sporočili, pa je dalo Vučiću zmago.
Povejte mi, s kom naj se pogovarjamo v tej fazi, ko ni predsednika vlade, ko ministri ne delajo, ko seveda Srbija ni izpolnjevala svojih obljub, ki jih je dala decembra, s kom naj se potem pogovarjamo, da bomo lahko premaknili pot naprej? Ne gre samo za Vučića, gre za splošno dilemo, v kolikšni meri naj se pogovarjamo s politiki, ki recimo niso proevropski. Primer Gruzije. Tisti, ki meni zdaj očitajo, zakaj sem se sestala s predsednikom Vučićem, so v veliki meri tudi isti ljudje, ki po drugi strani pravijo, da se je treba pogovarjati z ruskim predsednikom Putinom. Torej, s kom naj se pogovarjam?

Ampak nevarnost pa je vseeno, da po poti Evropska unija povsem izgubi ta evropski naboj Srbije, ker s srbske strani je bolj kot razočaranje mogoče še bolj skrb vzbujajoče zaznati apatijo v stilu: "Saj smo že prej vedeli, zdaj je dokončno jasno, da Evropska unija ne bo stala za nami." Torej vprašanje komunikacije včasih ni samo to, kar želimo sporočiti, ampak tudi, kako je to dojeto.
Za kom pa naj stoji Evropska komisija? Evropska komisija stoji za evropsko potjo Srbije.

Za bolj jasnimi sporočili.
Strinjam se z vami, strinjam se z vami, in ko bodo določeni koraki doseženi, bom lahko še veliko več povedala. Ti koraki bodo vidni tudi, ko bo Srbija, in to si v Evropski komisiji vsi želimo, napredovala na tej evropski poti, kjer je trenutno stagnirala.

Je razlog za manj odločno postopanje z Vučićem res le v tem, da tam ni sogovornika in je morda treba počakati na volitve, ali pa so tukaj tudi ekonomski razlogi, recimo litij, oziroma pragmatično-politični: strah pred popolnim obratom k Rusiji?
Samo srbski narod lahko odloča o tem, kdo bo njihov predsednik in kakšna bo njihova vlada. To je v njihovih rokah. Evropska komisija se ne vmešava v te zadeve, mi ne moremo odstavljati ali imenovati politikov. Še enkrat poudarjam, to je v srbskih rokah.

Ekonomska moč Srbije na Zahodnem Balkanu je velika, je tudi največja država na tem območju od vseh naših kandidatk, ki so tam. Ampak ko gre za vstopanje v Evropsko unijo, so ekonomski kriteriji samo en del pogajanj. Drugi in zelo pomemben del je tisti, kjer moramo pri Srbiji zdaj narediti preboj. Je vladavina prava, je boj proti korupciji, so svobodni mediji, je svoboda zbiranja. In tu moramo zdaj narediti bistvene premike. Brez uskladitve zakonodaje s teh področij, mi jim pravimo "fundamentals 1. 1. sklop", je lahko država svetovni prvak v gospodarskih rezultatih, ampak če ne spoštuje evropskih vrednot, svobode medijev, pravnega reda, če se ne bori proti korupciji na način, da ima neodvisne institucije, ne more postati članica Evropske unije.

Vučić govori o proevropski usmerjenosti Srbije. Pogosto se sliši, da so to bolj kot ne besede. S sporočili, o katerih sva že veliko govorila, pa pravzaprav Evropska unija daje vtis, da nekako podpira to "stabilokracijo", kot ji rečejo v Srbiji. Torej ima tudi zato, ker je Vučić na neki način dejavnik stabilnosti, daljšo uzdo?
Je edini politik, s katerim se trenutno lahko o evropski poti pogovarjamo. In besede so zagotovo eno, dejanja so drugo. Komisarka sem 4 mesece in zagotovo je na začetku več besed, potem pa morajo slediti dejanja. Če kdo, potem bom jaz kot komisarka za širitev res skrbno pazila, kaj od tega, kar je bilo zdaj dogovorjeno s predsednikom Vučićem, bo v prihodnosti realizirano. O tem bodo odločale tudi države članice, ki bodo podprle odprtje tretjega sklopa ali pa tudi ne.

Še to povejte, lahko odgovorite z da ali ne. Bi državljanka Marta Kos zapisala na X-u kaj drugače, bolj ostro?
Tukaj sem kot komisarka in odgovarjam kot komisarka.

Ker ne moremo mimo dejstva, da prihajate iz Slovenije, čeprav ne zastopate države same po sebi. Med srbskimi protestniki se je ustvaril občutek, da Slovenija ni več zaveznica in podpornica evropske poti Srbije. Kolateralna škoda tega je lahko tudi pomanjkanje zaupanja drugih partneric na Zahodnem Balkanu, kako to komentirate? Zaupanje je zelo pomembno, tako znotraj posamezne države kot tudi v meddržavnih odnosih. Ampak začeli ste s tem, da Evropa išče svoje mesto, da imamo spremenjene geopolitične razmere, kjer zaupanja za zdaj ni, kjer se tako države kot tudi Evropska unija iščejo v tem, kako naj odreagirajo na različne zadeve. Moja naloga je, da vzpostavim z vsemi državami kandidatkami zaupanje in za to si zelo intenzivno prizadevamo. Kamor koli grem, vedno povem, da sem del njihovega tima. Ampak v ta tim ne spadajo samo vlade, spadajo tudi nevladne organizacije, s katerimi se vedno srečam, vedno se srečam tudi z vplivnimi ženskami iz zelo različnih področij, ker želim slišati tudi drugo plat. In seveda se srečam tudi z vsemi tistimi, ki državi želijo dobro. Moj mandat traja pet let, tako da če se bova čez recimo eno leto pogovarjala, bo ta pogovor mogoče tekel drugače.

Ali Srbija pod Vučićem lahko vstopi v Evropsko unijo?
Srbija bo lahko vstopila v Evropsko unijo, ko bo imela tako močan narod, kot ga ima danes, ki bedi nad tem, kaj delajo njihovi politiki. To se je tudi že v Sloveniji v preteklosti izkazalo za zelo dobro. In kot sem prej rekla, brez sodelovanja civilne družbe ne more biti procesa širitve. Zaupam v srbski narod, da bo znal usmerjati svoje politike tako, da bo Srbija lahko postala članica Evropske unije.

Pa če greva naprej glede širitve, Ukrajina je tudi na tej poti, veliko se govori o evropskih zastavah v Srbiji, ki jih ni. Med oranžno revolucijo in revolucijo na Majdanu jih je bilo v Ukrajini ogromno. O čem pove to več? O Srbiji, Ukrajini ali o Evropski uniji, ki se je v 20 letih spremenila?

Ne vem, kaj imate v mislih, ko pravite, da se je Evropska unija spremenila, spremenile so se razmere, Evropska unija se mora prilagajati. Ko sem se pogovarjala s predsednico (Ursulo von der Leyen, op. a.), mi je povedala, kako so se pred enim letom, ko je bila še kandidatka, čudili njenemu predlogu, da bi imeli tudi komisarja za obrambo, češ da tega res ne potrebujemo. Danes se nihče več ne sprašuje, zakaj imamo komisarja za obrambo, pa ne samo v povezavi z dogajanjem z Ukrajino, ampak tudi v povezavi z Združenimi državami Amerike in splošnim zmanjšanjem varnosti v Evropi.

Odraščala sem v času, ko smo ravnali po sistemu "make love, not war", in mi je včasih nepredstavljivo, kje smo danes, in da se niso uresničila naša pričakovanja, ko je padel Berlinski zid ali ko je izginila železna zavesa, da bo šla cela Evropa v smeri demokratičnega liberalnega razvoja. Kdo bi si mislil, da bomo imeli leta 2022 vojno, in kdo bi si mislil, da se bomo o Ukrajini pogovarjali kot o enem zelo zelo pomembnih stebrov stabilnosti in varnosti za celotno Evropsko unijo. To je verjetno tudi razlog, ko se pogovarjava tako odkrito, da imamo zdaj kar nekaj držav, ki želijo postati članice Evropske unije. Dokler bo tako, pomeni, da Evropska unija zanje nekaj predstavlja. Predstavlja jim upanje.

Srečala sem se že s predstavniki Islandije. Islandija je pred leti izstopila iz širitvenega procesa, pa smo z njimi zaključili že 11 pogajalskih poglavij. In ko sem vprašala sogovornico, zakaj bi zdaj Islandija želela nazaj v pogajalski proces, sem dobila odgovor: "Ker želimo pripadati skupnosti vrednot in demokracije." To se sliši zelo romantično. Kdo pa bo še zagovarjal evropske vrednote, kot so spoštovanje pravnega reda, človekove pravice, svoboda medijev, zaščita manjšin, če tega ne bomo delali v Evropi? S tem pa hitro naletimo na naslednje nasprotje: kaj je pomembneje – ali na eni strani geopolitične razmere in seveda potreba po varnosti ali na drugi strani širitveni proces, ki temelji na tem, da morajo kandidatke dokazati, da so sposobne biti članice Evropske unije? Nekateri pravijo, da bi bilo zdaj najbolje, da bi vse države kandidatke takoj sprejeli v Evropsko unijo, ker je iz geopolitičnih potreb to nujno potrebno. Ampak jaz sprašujem, kakšna bi bila potem Evropska unija?

Ni enostavnih odgovorov, ampak zelo verjamem v Evropsko unijo, da jih bo znala najti, doslej smo jih v različnih krizah vedno našli, pa čeprav jih niti približno nismo mogli predvideti, kot recimo globoka finančna kriza leta 2008 ali covidna kriza ali migracijska kriza, ki jo še vedno rešujemo. Ampak vedno znova bomo pred različnimi izzivi in vesela sem zadnje javnomnenjske raziskave Eurobarometer, po katerem tudi Slovenci pravijo, da bi morala biti Evropska unija pri reševanju globalnih izzivov in izzivov varnosti še bolj povezana.

Greva še na dva konca. Bosna in Hercegovina, tam so druge težave, precej večje kot približevanje Evropski uniji. Se da z odločnim pristopom in jasno strategijo tudi s pomočjo Evropske unije kaj storiti za to, da ne bi zmagale sredobežne, da ne rečemo celo separatistične težnje?
Zelo veliko delamo v zvezi z Bosno in Hercegovino, zaradi tega, ker dosedanji način ali pristop preprosto ne daje rezultatov. Bosna in Hercegovina si tudi zasluži mesto v Evropski uniji, ampak za zdaj smo ujeti v zanko načina sprejemanja odločitev na nacionalni osnovi, ki seveda velikokrat nima nič opravka s samo vsebino, ampak prevladujejo drugačni interesi. Osnovna usmeritev te nove strategije bo, da se moramo premakniti od Daytona k Bruslju, ko nam bo to uspelo, in za to si zdaj intenzivno prizadevamo, bomo lahko naredili napredek.

Za države Zahodnega Balkana imamo sveženj šestih milijard, za Bosno je recimo predvidena milijarda evrov, s katerimi želimo spodbujati reforme na zelo različnih področjih. Štiri države bodo v teh dneh dobile že prvo izplačilo tega denarja. Bosna za zdaj še ne, ker niso mogli sprejeti načrta reform. Z Bosno se moramo še posebej intenzivno ukvarjati ne samo zaradi vključevanja v Evropsko unijo, ampak tudi zaradi nevarnega naboja v zelo neposredni bližini.

In za konec, v športnem žargonu, ker sva oba nekdanja športna novinarja. V približevanju Evropi je v vodstvu Črna gora. Koliko dolžin telesa prednosti ima pred drugimi? Omenjala se je letnico 2030, kako daleč bi lahko prišla v času te komisije, torej vašega mandata?
Dve državi prednjačita, ena je Črna gora, s katero bi lahko končali pogajanja do konca leta 2026, potem pa je odvisno od držav članic, koliko časa bi bilo potrebno za ratifikacijo. S Črno goro imamo odprta že vsa poglavja, zdaj samo še zapiramo. Trenutno je na drugem mestu Albanija, ki bi lahko pritekla čez ciljno črto konec leta 2027. Trenutno za eno državo kandidatko v Bruslju dela približno tisoč ljudi, horizontalno z vseh področij. To so tehnične zmožnosti, odločale bodo pa na koncu države članice. In zavedam se izjemnega pomena komuniciranja, ker si ne predstavljam, da bi po koncu vseh pogajanj v eni državi članici rekli ne, te države pa v Evropski uniji nočemo. Tudi na tem področju bomo morali zelo veliko delati.

Pogovoru lahko prisluhnete v podkastu Ob osmih.