"Saj mi ne bomo dočakali 'penzije'," večkrat slišimo reči mlade, ki začenjajo svojo karierno pot. Postopno zvišanje upokojitvene starosti in daljše obdobje za izračun pokojninske osnove sta dve rešitvi iz pokojninske reforme, ki jo po končanih pogajanjih te dni socialni partnerji potrjujejo na svojih organih. Kako na daljšanje delovne dobe gledajo mladi, ki v pogajanja niso bili neposredno vključeni in na katere se te spremembe nanašajo bolj kot ne posredno? Jih skrbi, ali jih bo čez desetletja sploh pričakal vzdržen pokojninski sistem? V tokratni epizodi Ob osmih smo se o tem pogovarjali z Mojco Žerak, predsednico sindikata Mladi plus.

Kako pomembno je za mlade in aktivne zaposlene, da pokojninski sistem preživi vsaj srednjeročno in da lahko tudi mladi, ki šele vstopajo na trg dela, računajo na to, da bodo na koncu dobili pokojnino?
Preživetje pokojninskega sistema je izjemno pomembno za vse, ne samo za mlade. Le tak skupni pokojninski sistem, ki temelji na solidarnosti, lahko zagotovi, da bomo vsi po koncu obdobja delovne aktivnosti lahko uživali v zasluženem pokoju. Verjamemo namreč, da si po 60. letu vsi ljudje zaslužimo, da to življenjsko obdobje preživimo predvsem dostojno. Ne samo, da preživimo iz meseca v mesec, ampak da je to obdobje, ko nimamo več skrbi. Razumemo torej, zakaj je pomembno, da je pokojninski sistem vzdržen. Tudi zato, da bodo mladi znova dobili zaupanje vanj. Bi pa bilo treba pogosteje povedati tudi to, da naši pokojninski blagajni za zdaj ne gre tako zelo grozno slabo. Iz leta v leto se razmerje med delovno aktivnimi in upokojenci izboljšuje. Pa tudi na ravni Evropske unije nismo med državami, ki največ doplačujejo iz proračuna. Vemo tudi, da imajo tu migracije zelo pozitivne učinke.

No, vendarle pa državni proračun v pokojninsko blagajno že zdaj vsako leto namenja 1,4 milijarde evrov, kar je znamenje, da pokojninski sistem ni samozadosten, da se ne financira sam. Se vam to ne zdi problem?
Seveda bi bilo idealno, če bi bil pokojninski sistem sam po sebi v celoti vzdržen, ampak ne vem, ali obstaja država v Evropski uniji, ki to ima. Če odpiramo to temo, se mi zdi prav povedati, kdaj se je v resnici začelo to razhajanje. Leta 1997 je bil uveden "začasen" ukrep, s katerim se je prispevna stopnja delodajalcev s 15,5 % znižala na 8,85. Takrat je bilo rečeno, da se bo delodajalčeva stopnja vrnila na delavčevo, zdaj pa je od tega že skoraj 20 let. Ob tem vemo, da je samo do leta 2019 ta začasni ukrep našo pokojninsko blagajno stal kar 19 milijard evrov.

To je tema, ki je tudi v pogajanjih - kot nam je znano - do zadnjega ostala odprta. Kar nekaj stvari pa je dogovorjenih; tako vsaj neuradno pravijo socialni partnerji. Ena od teh zadev je zavarovalna doba. Ljudje živimo dlje, po najnovejših podatkih povprečno v Sloveniji približno do 80. leta, delovna oziroma zavarovalna doba za polno pokojnino pa je 40 let in to ostaja nedotaknjeno. Se vam to zdi primerno? Je prav, da na primer pol življenja ostanemo "vzdrževani"?
Glede na vso avtomatizacijo in digitalizacijo v splošnem menim, da bi lahko tudi manj delali. Na neki način je kar bizarno, da še vedno delamo osem ur na dan 40 let, medtem ko je tehnološki razvoj ogromno dela nadomestil z avtomatizacijo in digitalizacijo. Ampak zdaj pač živimo v takem sistemu, v taki družbi, da ta tehnološki napredek ostaja zelo privatiziran in je namenjen predvsem ustvarjanju dobička, ne pa tudi izboljšanju življenja delavcev in poenostavljanju delovnih mest. Dokler ne bo večjih sprememb, ne bomo enakovredno uživali tega napredka. Če torej pogledamo dovolj široko, imamo pogoje, da bi lahko morda delali celo manj, zagotovo pa ni potrebe po več kot 40 letih dela.

Tista sprememba zakonodaje, ki naj bi vplivala na to, da bi dlje ostajali aktivni, je drugi pogoj za upokojitev s polno pokojnino, torej starost ob upokojitvi. Zdaj se to podaljšuje za dve leti. Postopno naj bi se torej ob polni zavarovalni dobi to starost zvišalo s 60 na 62 let, sicer pa s 65 na 67 let. Kaj vi vidite kot boljšo rešitev glede na to, da ste kritični prav do tega podaljševanja, češ da že zdaj delamo preveč?
Do dviga na 62 let ob polni pokojninski dobi smo kritični že samo zaradi vseh, ki se na trg dela vključijo pred 22. letom in glede na to, da se vpis na poklicne srednje šole povečuje, je pričakovati, da bo teh ljudi vedno več. In ti bodo že po tej spremembi morali delati 44 let, da bi izpolnili oba pogoja. Sprememba pri starostni upokojitvi s 65 na 67 let pa je težavna, ker si težko predstavljamo, kako bi nekdo pri teh letih lahko opravljal neko fizično ali mentalno zahtevno delo ... Drugi pomislek je, da se nekateri že zdaj prostovoljno pozneje upokojujejo, kar so dosegli prejšnji ukrepi. Zato se sprašujemo, zakaj je zdaj tako nujno za vse to uzakoniti. Nekateri se bodo namreč raje z malo nižjo pokojnino prej upokojili, ker jim več pomeni ta čas kot pa denar. Prav se nam zdi, da to ostane izbira.

Omenili ste, da bi bila ena od boljših rešitev dejavnejše ukvarjanje z migracijami. Pa morda najprej pojasnite, kako mladi gledate na te priseljence na trgu dela. Zdajšnja zaposlenost je rekordna; predvsem v storitvah in v industriji iščejo delavce, in to pravzaprav ni problem. Ampak ali tudi sicer mladi vidite priseljence kot neko dobrodošlo pomoč ali so tudi tekmeci in morda grožnja?
Zdaj govorim o stališču našega sindikata. Vemo, da je to lahko tema, ki v družbi ustvarja neke delitve. Ampak če pogledamo samo podatke in dejstva, je res, da ti priseljenci, ki se vključijo na trg dela, aktivno prispevajo k naši družbi. Tukaj so nekateri zaposleni tudi po eno leto ali več, naša država pa jih še vedno vrača na Hrvaško ali v države izvora. To se nam zdi neprimerno glede na to, da gre za ljudi, ki očitno želijo ostati v tej državi, želijo prispevati k naši družbi, in glede na pomanjkanje delovne sile. Res ne razumemo, kako se lahko zgodi, da ljudi, ki zapolnjujejo ta primanjkljaj, deportiramo, hkrati pa pod nekimi zelo posebnimi pogoji iz daljnih držav uvažamo delavce.

Mladi plus se zelo dejavno zavzemate za ureditev prekarnega dela in področja "kamuflažnih" s.p.-jev, ki imajo vse elemente delovnega razmerja in niso pravi gospodarski s.p.-ji. Koliko bi ureditev tega področja po vašem mnenju lahko prispevala tudi k boljšemu delovanju pokojninskega sistema?
Ne vem, ali ima kdo natančne izračune, ampak pri našem delu opažamo, da je tega res veliko. Tu moramo biti previdni. Nekateri so prek s.p.-jev v prikritih delovnih razmerjih; te bi morali takoj zaposliti. Pri tem bi moral biti inšpektorat za delo veliko bolj dejaven. Hkrati imamo skupino s.p.-jev, ki so na primer svobodnjaki v bolj kreativnih poklicih in so popolnoma legitimno s.p.-jevci, ampak kljub temu zelo težko preživijo. To je skupina, ki bi jo bilo treba zavarovati. Ukrepi pa bi morali zajeti predvsem tiste s.p.-je, ki res izkoriščajo to obliko. Gre za posameznike, ki zelo veliko zaslužijo, a si odvajajo najnižje prispevke. Če bi to uredili, bi imeli pozitiven vpliv, ne samo na pokojninsko, zdravstveno in socialno blagajno, ampak bi boljši nadzor vsem tem delavcev že v obdobju delovne aktivnosti prinesel veliko več varnosti ter socialnih in delavskih pravic, ki so jim zdaj odvzete.

Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete v podkastu Ob osmih.