Sanja Premović in Katarina Tomić sta logopedinji in ustanoviteljici Logopedske hiške, spletne vadnice za otroke s težavami v govoru. V podkastu Šala za starše sta pojasnili, kdaj naj bi otrok spregovoril, kdaj usvojil katere glasove in kaj mora obvladati pred vstopom v šolo.

Torej zelo pomembno je, da otrok besedo izgovori sam, torej je ne ponovi za nami, jo razume in uporablja v pravem kontekstu. “Je pa zelo pomembno vprašanje, kdaj se otrok sporazumeva. To nastopi veliko prej in je nekaj, kar opazujemo, ko dobimo v obravnavo otroka med prvim in drugim letom starosti. To so komunikacijske veščine oziroma predgovorne veščine: ali vzpostavlja očesni stik in ali učinkovito sporoča svoje potrebe. Vse to lahko otrok počne tudi na drugačen način in nujno z besedami, denimo kaže s prstom,” razlaga Katarina Tomić.

Skrb staršev je po navadi upravičena

Sogovornici poudarjata, da je logopedsko pomoč dobro poiskati takoj, ko so starši zaskrbljeni za svojega otroka. Skrb je po navadi upravičena, so pa včasih za pomanjkljivosti v govorno-jezikovnem razvoju odgovorni odrasli sami. “K nam pridejo tudi, če otrok besed okoli enega leta še ne izgovarja. Običajno so to starši, ki si tako zelo želijo dobro za svojega otroka, da morda otrok ne govori, saj starši govorijo preveč, ne delajo premorov. Super nasvet je, da se je z otrokom treba pogovarjati, a ne smemo pozabiti, da je treba z njim komunicirati, mu omogočiti tisti del, da se pogovarja. Pomembna je tišina, da odgovori, pa ne nujno z besedo, lahko nam pokaže,” pravi Katarina Tomić. Takim staršem svetuje, naj vnesejo več tišine v pogovor, zmanjšajo količino povedanega in uporabljajo izraze, ki jih bo otrok sposoben ponoviti.

Sanja Premović pravi, da so tudi zato na prvih logopedskih obravnavah običajno prisotni starši, pozneje pa otroka počakajo zunaj ambulante in po koncu z logopedinjo predebatirajo njegov napredek. Doma jih čakajo vaje in domače naloge, saj brez pomoči staršev in njihove doslednosti ne morejo pričakovati izboljšanja. Pomembna je tudi motivacija. “Odvisno od otroka do otroka, nekateri so zadovoljni z malim, da na primer narišemo smeška, drugi pa potrebujejo malo več motivacije. So tudi takšni otroci, ki imajo težave s pozornostjo, vmes prekinemo delo in sestavimo sestavljanko. Vsak logoped pa bo povedal, da je štampiljka zakon. Samo pokažeš jo in so že pridni kot 'bubice',” v smehu pripoveduje Sanja Premović.

Otrok ima za glas črke r čas do petega leta

“Ko nekomu, ki te prvič vidi, rečeš, jaz sem pa logopedinja, odgovori: ‘Aha, torej če kdo ne zna reči črke r, pride k tebi.’ In si mislim: ‘Ja, res je, a imam sama zgolj pet odstotkov takih, ki pridejo zaradi nje,” pravi Katarina Tomić. Veliko otrok ima artikulacijske težave in tudi črke r ne zmorejo izgovoriti, a je to zadnji in najzahtevnejši glas. Včasih izboljšajo motorične spretnosti otroka z drugimi glasovi in se nato tudi r sponatano pojavi v govoru. Problematičen je predvsem pritisk okolice, ki otroka prekmalu sili izgovarjati glas r, čeprav ga še ni sposoben izgovoriti. “Ko otrok spregovori, ga trenirajo reči raca, riba, rrrr, otroku pa ni nič jasno. Tak pristop je napačen, čas ima do petega leta, nekateri pa se s tem ukvarjajo že pri dveh letih in pritiskajo na otroka ter mu tako povzročajo stres,” svari Katarina Tomić.

Sanja Premović dodaja, da tako mali otroci motorično še niso dozoreli, da bi zatresli jezik: “Starše opozarjamo, da lahko zaradi tega pride do kompenzatornih vzorcev, ko si otrok res želi doseči to vibracijo in zatrese jezik preveč zadaj. Potem pride do teh: hriba, hrak. V logopedski obravnavi je take vzorce težje odpraviti. Je pa res, da nekateri otroci r izgovarjajo že pri treh letih in starši svojega primerjajo z njimi.”

Logopedinji tudi poudarjata, da veliko staršev ne ve, da imajo otroci čas do petega leta, je pa to glas, ki ga najhitreje opazijo. Pogosto se tako zgodi, da ju kontaktirajo starši otrok, ki še ne izgovarjajo r, a so problemi v resnici drugje, da ne izgovarjajo še niti šumnikov.

Eno leto, ena beseda; dve leti, dve povezani besedi

“Pravilo, ki zelo pomaga staršem, gre nekako takole: ena beseda pri enem letu, pri dveh letih dve besedi. Kar ne pomeni, da otrok pove le dve besedi, ker je že laiku jasno, da je to premalo, temveč mora dve besedi povezati v stavek. Na primer: muca tam. To je enostaven stavek, ki naj bi ga zmogel dveletnik. Pri treh letih pozna vsaj petdeset besed in takrat že zmore sestavljati enostavne stavke. Triletnik naj bi tako v eno poved povezal že tri besede, štiriletnik štiri. To so spodnji mejniki tega, kar naj bi zmogel otrok,” razlaga logopedinja Katarina Tomić.

Štiriletnik naj bi se normalno pogovarjal, tako da ga razume tudi okolica, ne le starši. Govor je jezikovno urejen, ni normalno, če dela jezikovne napake, da na primer ne sklanja in reče: “grem k babica”. Se pa to lahko dogaja pri večjezičnih otrocih, a je zanimivo, da se jezikovne težave otroka kažejo pri vseh jezikih.

Kaj mora otrok obvladati pred vstopom v šolo

Opozorilni znak, ki bi lahko vplival na odlog vstopa v šolo, je na primer fonološko zavedanje. Če otrok ne izgovarja r, to ni tako skrb vzbujajoče, je pa problematično, če ne sliši razlike med l in r. “To lahko preverimo preprosto, da sta mama in otrok v parku in vidita raco. Mama se pošali in reče: tam je pa lepa laca. In počaka, kako se bo odzval otrok. Če reče: mami, to ni laca, to je laca, je zaznal napako, četudi pove narobe. Če ne zazna razlike, pa lahko privede do težav pri opismenjevanju. V prvem razredu otroci že obvladajo glaskovanje, slišijo razliko med s in š, l in r, slišijo rimo in zlogujejo,” pojasnjuje Sanja Premović.

Če otrok slabo razlikuje med slušno podobnimi glasovi, so običajno tudi jezikovno nekoliko šibkejši. To je lahko znak, da starši odložijo šolanje in tisto leto posvetijo logopedski terapiji in delu doma. Pomembno je namreč, da ima otrok pred vstopom v osnovno šolo močno govorno-jezikovno podlago.

Logopedinji Sanja Premović in Katarina Tomić se pri svojem delu srečujeta tudi z otroki, ki imajo avtizem, različne sindrome in kompleksnejše motnje, zato jezik usvajajo drugače, ne tako spontano le s poslušanjem in posnemanjem. Sanja Premović obravnava tudi otroke, ki jecljajo: “Velikokrat se zgodi, da pridejo zaskrbljeni starši triletnika, kjer pa je jecljanje lahko del razvojnega jecljanja, je pojav v razvoju govora in jezika, ko se zgodi velik bum v razvoju in ga otroci ne dohajajo.“

Sicer pa za pogovor z otroki in odraslimi, ki jecljajo, logopedinji svetujeta, da jim kot sogovorniki damo čas in se osredotočimo na vsebino, ne pa na to, kako nam nekaj sporočajo. “Dobronamerni nasveti, kot so: povej počasi ali zadihaj ne pomagajo, temveč osebi povzročajo še večjo stisko. Tistim, ki jecljajo, tudi ne končujemo stavkov. Pri otrocih je zelo pomemben odziv staršev. Če reagirajo s stisko ali ga nenehno popravljajo, tvegajo, da se bo zavedal svojih težav in izogibal govoru, se torej izmikal in podobno. Čustvena stiska se lahko kaže v še več jecljanju, zato je zelo pomembno, kako se odzivamo,” poudarja Sanja Premović.

Otroke, ki so veliko pred zasloni, je težje motivirati

“Veliko se govori o tem, da je iz leta v leto več govorno-jezikovnih težav. Zagotovo to ni edini razlog, sem pa prepričana, da je eden izmed pomembnih razlogov digitalizacija. Televizijo še pustiš doma ali tablico, telefon pa je res vedno pri roki,” razlaga Katarina Tomić. Da nekateri otroci veliko časa preživijo pred zasloni, se pozna tudi na logopedskih obravnavah, težje ohranijo pozornost in tudi motivacija zahteva več napora logopedinj.

Otroci pred zasloni so pasivni, poudarjata, telefon ne pričakuje odgovora, temveč otroke samo navdušuje. “Naše realno življenje z digitalnimi dražljaji ne more tekmovati. Z otrokom, ki je doma zelo izpostavljen elektroniki in zaslonom, je težje delati, težje ga je motivirati. S tem starši postavijo visok “standard”, kako ga pritegniti k neki dejavnosti,” pravi Sanja Premović. Logopedinji zato staršem svetujeta, naj denimo v čakalnici pri zdravniku otroku dajo v roke barvice in papir ali pa ga zamotijo drugače, ne s pametno napravo.