Letošnja državna proslava ob dnevu državnosti je potekala ob številnih ograjah in policijskih zaporah v slovenski prestolnici. "V ograje sem takrat in tudi danes privolil samo toliko, kolikor smo mi res dolžni poskrbeti za varnost diplomatskega zbora. Sicer pa mislim, da so ograje na proslavah, ki naj bi le namenjene ljudem, moteče. Mislim, da je šlo za nesorazmeren ukrep, to mi ni težko javno reči. Moram pa seveda sprejeti, da so poklicani odgovorni, da sprejemajo te ukrepe in zanje odgovarjajo," je v pogovoru za Studio City povedal predsednik republike Borut Pahor. Sicer pa je Marcelu Štefančiču tudi pojasnil, kakšen je njegov odnos s predsednikom vlade Janezom Janšo, zakaj bo položil venec pred bazoviško fojbo in zakaj ga je lahko v predsedniški palači obiskala Šiškova varda.

Za državno proslavo, na kateri ste bili slavnostni govorec, so v Delu zapisali, da bo ostala v spominu zaradi poudarjene odsotnosti slehernega elementa modernosti. Ali je predmodernost naša nova normalnost?

O okusih, tudi umetniških, se ne razpravlja.

Ali si res želimo vrniti v neko predmoderno Slovenijo? Ali je predmoderna Slovenija cilj?

Nekaterim ljudem so všeč bolj tradicionalne kulturne proslave in programi¸ nekaterim so bolj všeč moderni koncepti. Osebno menim, da na edini proslavi, ki jo imamo zunaj in je običajno za ljudi, tokrat zaradi razmer žal ni bila, mora biti program nekoliko vedrejši. Vendar pa si nikoli v tem času nisem dovolil, da bi se vtikal v odločitve tistih, ki so za to odgovorni.

Alternativno proslavo pa so priredili tisti, ki premierju Janezu Janši očitajo zaostrovanje represije, kršitev ustavnih pravic in svoboščin, zapiranje Trga republike, popisovanje ljudi, ki protestirajo, rišejo po tleh, ustrahovanje, diskreditiranje, žalitve drugače mislečih, revidiranje zgodovine ... Ali vas vsi ti očitki, vsi ti strahovi puščajo hladnega?

Prav nasprotno, večkrat, od začetka sem dejal, da je treba protestnike slišati in upoštevati njihova sporočila. Lahko se z njimi strinjamo ali ne, vendar jih je treba slišati in upoštevati. Vse, kar kot predsednik republike in navsezadnje tudi kot državljan pričakujem, je, da so protesti nenasilni in da se, čeprav vem, da ne morejo biti vsebine parol politično korektne, izogibajo, kolikor je mogoče, tudi verbalnemu nasilju.

Veliko časa preživljate z ljudmi, kar imate celo za svoj dosežek. Vse hodite pozdravljat, pridete tudi na dom. Zakaj niste šli nikoli pozdravit protestnikov?

Nikoli tega nisem naredil, razen če so protestniki prišli pred mojo palačo. Prejšnji teden je bil tukaj Samo Pahor, naš zamejski rojak. Sprejel sem ga v svoji pisarni, tako kot storim z vsakim, ki potrka na moja vrata. Poleg tega ne bi vedel, koga naj tam pozdravim in vprašam za mnenje, saj ne vem, kdo je organizator.

Gre za zato, da bi šli pozdravit protestnike, saj jih je tam na tisoče.

Ne zdi se mi primerno. To je njihov protest, imajo pravico do njega.

Ali niste tudi njihov predsednik?

Moja dolžnost je, da jih slišim. Če pa bi protestniki prišli in zaprosili za pogovor z njimi, jih bom vedno sprejel. Tukaj je palačo obiskalo 25 tisoč ljudi samo ob dnevih odprtih vrat. Mimogrede, po proslavi na Kongresnem trgu ob dnevu državnosti sem kot običajno imel dan odprtih vrat. Na to je lahko Slovenija ponosna. Predsedniška palača je ob dnevu odprtih vrat odprta za vse, ki tisti trenutek sklenejo, da jo obiščejo, skupaj z otroki ali s tistimi, ki želijo, in gredo skozi predsedniško pisarno, v kateri sem jaz in jih pozdravim. Tega ni nikjer drugje na svetu.

Protestniki so vas iskali pred vašim uradom. Na transparentih je pisalo:
"Išče se predsednik."

Razumel sem to kritičnost. Razumljivo je, da imajo protesti svoja gesla. To je eno izmed njih. Če bi protestniki napisali pismo ali mi kako drugače izrazili željo, da jih sprejmem, jih bom sprejel. Če so me slišali, se lahko dogovorimo tudi za sestanek. Prav rad jih bom slišal in vprašal o tem, kako nameravajo naprej voditi proteste.

Ograjujete se nekako od protestnikov, ne pa recimo od tvitov Janeza Janše.

V kakšnem smislu se ograjujem od protestnikov?

Proslava je bila ograjena. Sami ste tvitnili po proslavi, da ste pogrešali ljudstvo. V nekem smislu se ograjujete od ljudstva, ograjeni ste od protestnikov, distancirani ste. Vaš svetovalec Ernest Petrič je pravzaprav grdo ozmerjal protestnike. "Sram naj vas bo," jim je rekel. To ni bilo ravno dobro sporočilo Bele hiše.

Ni bilo in to sem mu tudi dejal. Kar zadeva ograjo na Kongresnem trgu, odbor za proslave dobro ve, da sem imel glede tega pomisleke. Naj povem, to bodo znali potrditi vsi, ki imajo s tem opravka, da sem imel vedno pomisleke do slehernih ograj na vseh proslavah. Tudi leta prej, ko sem bil predsednik vlade in so protestirali proti meni, sem se zavzel, da bi bilo brez ograj. V ograje sem takrat in tudi danes privolil samo toliko, kolikor smo mi res dolžni poskrbeti za varnost diplomatskega zbora. Sicer pa mislim, da so ograje na proslavah, ki naj bi bile namenjene ljudem, moteče. Mislim, da je šlo za nesorazmeren ukrep, to mi ni težko javno reči. Moram pa seveda sprejeti, da so poklicani odgovorni, da sprejemajo te ukrepe in zanje odgovarjajo.

Ali obstaja ograja med vami in tviti premierja Janše?

Gotovo. Tudi predsedniku vlade sem dejal, da bi bili mogoče tudi v luči mojega poziva, ki sem mu ga dal, ko sem mu podeljeval mandat za sestavo vlade, lahko prijaznejši in ljubeznivejši, čeprav so kritični do osebe ali do predmeta polemike.

Meni se zdi, morda se motim, da vas bolj kot to, kar počne Janez Janša, motijo odzivi na to, kar počne?

To ni res. Z vlado sodelujem. Nikoli prej in nikoli pozneje vlad ne bom ne kritiziral ne hvalil. Z njimi sodelujem. Ne skrivam, da s predsednikom vlade Janezom Janšo, tudi zaradi razmer, v katerih smo, sodelujeva več kot običajno in sodelujeva dobro. Dejal sem tudi izjemoma, ker je šlo za izjemno situacijo v stotih letih, da je po mojem mnenju vlada odlično regulirala krizne razmere, ob spodrsljajih in nerodnostih, ki se pri takih primerih brez precedensa v zgodovini zgodijo. Želim tako sodelovati tudi naprej. Ni skrivnost, da sva se s predsednikom vlade v 30 letih borila drug proti drugemu in drug z drugim sva sodelovala ter se torej spopadala. Zdaj sodelujeva, ker nama to nalagajo ustavne dolžnosti.

To je vendarle postala dežela Slovenija, v kateri lahko varde meni nič, tebi nič vkorakajo na policijsko postajo. Si predstavljate, kaj bi se zgodilo, če bi na policijsko postajo vkorakali protestniki?

Problem vard sem poskušal nasloviti tudi s pismom državnemu zboru. To storim redko, vendar sam mislim, da sem pred štirinajstimi dnevi v posebnem pismu predsedniku državnega zbora in poslancem položil na srce, da sprejmejo zakon, ki bo ustrezno reguliral to vprašanje. Vrata te predsedniške palače so tako odprta, da nisem imel pravne podlage, da bi zavrnil prihod varde. Čeprav mi je bilo neprijetno in verjamem, da je bilo zaradi paravojaških uniform neprijetno še komu drugemu. Če predsednik reče, da so vrata odprta, so odprta za vse. Predstavljam si, da bi bili policisti v nekem zelo neprijetnem položaju, tako kot so se znašli v primeru varde, vsakič, ko bi šlo za neko neobičajno situacijo, ki jo je mogoče z dialogom preprečiti.

Zdaj postaja Slovenija tudi dežela, v kateri lahko vojska meri z orožjem na sprehajalca ob meji. Premier pa ga razglasi za terorista, saj je antifašist. Antifašizem je po novem demon.

Poročila o tem dogodku še nisem prejel, in ko ga bom, bom lahko to komentiral. Prej pa ne.

Ali se boste temu sprehajalcu, tržaškemu Slovencu, opravičili, če se bo izkazalo, da se je zgodilo to, kar pravi, da se je zgodilo?

Če se bo izkazalo, da ima glede tega prav in da je poročilo nedvoumno ugotovilo, da je šlo za napačno ravnanje vojske, moje opravičilo ni izključeno.

Ampak ali je kaj narobe, če je človek antifašist?

Ne.

Kako pa si razlagate to tudi demonizacijo antifašizma, ki smo ji priča. Saj ne samo pri nas, tudi po Evropi, tudi v Ameriki, vsepovsod.

Sodobna združena Evropa je utemeljena na antifašizmu, utemeljena tudi na spravi, kar ne pomeni ...

Utemeljena je predvsem na tistem nikoli več.

Tako je. Antifašizem je v temeljih te Evrope. Svoboda, demokracija, svoboda govora, svoboda izražanja mnenj, strpnost, solidarnost, vse to naj bi krasilo Evropo in ne smemo reči, da ji to v tričetrt leta v veliki meri ni uspevalo. Evropa se je zdaj znašla na razpotju. Javljajo se sirene, ki nas vabijo, da bi morda krenili evropski narodi v kakšno drugo smer, smer vnovičnega vračanja nacionalizmov, ideologij, ki so nestrpne. Vendar sem prepričan, kot Evropejec, kot predsednik Slovenije, da je za majhne in velike narode združena Evropa edina mirna in varna prihodnost in da bomo našli rešitve za težave, v katerih smo se znašli.

Ali se vam zdi, da demonizacija antifašizma pomeni relativizacijo fašizma? Da gre eno z drugim.

V Evropi slišite danes različne ideologije, nekatere so postale privlačnejše, ker liberalnemu konceptu demokracije ni uspelo rešiti težav, ki so se nakopičile. Na proslavi sem dejal, da je demokracija rodila našo državo in da brez demokracije v naši državi tudi ne moremo uspevati naprej. V tem smislu ostajam prepričan demokrat in verjamem, da v nekem strpnem dialogu lahko najdemo rešitve za velike težave, ne da bi tisti, ki menijo, da demokracija onemogoča učinkovitost, dobili veliko odmevnost pri ljudeh.

Nekateri pravijo, da se k nam steguje višegrajski duh. Nekateri pravijo, da je že ušel iz steklenice.

V strategiji slovenske zunanje politike smo leta 2015 napisali, da geopolitični položaj Slovenije dela višegrajsko skupino za našega naravnega zaveznika. Tako kot z drugimi iniciativami moramo tudi s to iskati skupne značilnosti in sodelovanje. Kot predsednik republike sem vselej vabljen na vrh predsednikov Višegrajske skupine. Moja naloga je, da pridobimo čim več prijateljev. Tudi tam jih imamo. Tako kot z vsako drugo iniciativo pa imamo tudi s to iniciativo nekatere razlike. Nimam pa občutka, na kar ste namigovali v vprašanju, da smo v zadnjih stotih dneh storili kakšne pomembne premike, ki bi Slovenijo iz jedrne Evrope strateško premaknili v višegrajski okvir.

Višegrajski duh ima izredne težave z demokracijo. Demokracijo vidi ravno nasprotno kot mi.

V nekaterih državah Višegrajske skupine potekajo tudi notranjepolitični in ostri dialogi o teh vprašanjih, ki jih načenjate. Zato se mi formalno, kot država, ne vmešavamo. Razumemo, da so nekateri koncepti vladavine prava, spoštovanja človekovih pravic predmet dileme polemik, tako znotraj njih kot tudi med njimi in Evropsko unijo. Ampak Slovenija, kolikor smem reči tudi v luči 30. obletnice, letos plebiscita, prihodnje leto ustanovitve države, ima ugled moderne, zrele demokracije, ki ni znala najti samo vprašanj, ki so povezana z njeno prihodnostjo, ampak je znala tudi precej pomiriti strasti glede vprašanj, ki zadevajo njeno preteklost.

Ko ste bili predsednik SD-ja, ste se pridružili Janši v partnerstvu za razvoj. Ali bi se mu pridružili tudi danes, če bi bili predsednik SD-ja?

O strankarskih stvareh se ne izrekam.

Arbitražni sporazum je bil vaš projekt, ki pa ga je druga, hrvaška stran zlahka obrnila sebi v prid.

Sploh ga ni obrnila sebi v prid in še manj zlahka. Na koncu vseh koncev, slej ali prej, bo meja, kot jo je določilo pred tremi leti arbitražno sodišče, določena tudi v naravi. Na morju že velja, v naravi pa takrat, ko bo na obeh straneh dovolj modrosti, politične in čisto človeške, in dovolj razumevanja, druge odločitve sploh ne more biti. Takrat bosta državi lahko vzajemno, z nekim dogovorom, potrdili tudi mejo v naravi.

Kot prvi slovenski predsednik boste 13. julija položili venec k spomeniku nad fojbo v Bazovici. Ali se ne bojite, da bo Italija to obrnila sebi v korist?

To je priložnost, da sebi v korist obrne vsa demokratična Slovenija in vsa demokratična Italija. V Evropi vlada veliko zanimanje za ta dogodek. Kot je čudovito napisala v bodrilnem pismu senatorka Rojčeva, bova s tem spominskim poklonom s predsednikom Matarello, tako na fojbah kot ob spomeniku bazoviškim junakom, žrtvam prvega procesa, antifašistom, v bistvu odprla novo poglavje prihodnosti. Za nazaj preteklosti ne moremo spreminjati, prihodnost pa lahko.

Ali se ne bojite, da bi to lahko potrdilo Salvinijevo tezo, da so bili Italijani žrtve Slovencev?

Ne. Naprej ne smete zanemariti kritik konservativnih italijanskih krogov, ki jih prejema moj kolega in prijatelj Matarella, ker bo kot prvi italijanski predsednik položil venec bazoviškim junakom. Tukaj gre tudi za legalistično vprašanje, saj obstoječi in veljavni italijanski zakoni te štiri bazoviške žrtve jemljejo kot teroriste. To se ni formalno pravno spremenilo. To dejanje moramo razumeti kot neko tiho dejanje politične rehabilitacije tigrovcev in antifašističnih borcev še pred začetkom 2. svetovne vojne.

Podelite veliko državnih odlikovanj. Ali ga boste podelili tudi Ivanu Galetu, žvižgaču v aferi nakup zaščite opreme?

Ko se bom tako odločil, bom o tem obvestil tudi javnost. Nikoli prej ne pojasnjujem, zakaj da ali ne. Ko se tako odločim, utemeljim.