Raziskave so pokazale, da je trenutno najbolj priljubljena oseba na svetovnem spletu, ameriška revija Time pa ga je pretekli teden razglasila za osebnost leta.

Kaže, da se Frančišek bolje počuti v stari katrci ali fiatu kot pa v luksuznih avtomobilih, ni mu težko zamenjati svoje bele čepice za otroško kapo. V zadrego ga ne spravi niti deček, ki uide varnostnikom in se sproščeno usede na papeški stol. Ko se ob sredah in nedeljah vozi med desettisočimi, se najraje ustavi pri bolnih in prizadetih.

Sem in tja pa se vseeno pojavijo pomisleki, češ: ali ne gre le za spretne in ljudem všečne poteze novega Petrovega namestnika? Ni to zgolj premišljena igra, s katero želi popraviti načet ugled Katoliške cerkve? Za verodostojen odgovor se je treba vrniti nazaj v njegova kardinalska leta v Buenos Airesu ali še dlje v preteklost, ko je bil čisto navaden pater. Priče vedo povedati, da je Bergoglio tudi kot papež Frančišek ostal to, kar je v resnici: skromen, pozoren do sočloveka, predvsem do ljudi, ki trpijo.

O tem govori tudi zgodba njegovega obiska v Sloveniji. Ja, prav ste prebrali. Papež Frančišek je leta 1971 v Virmašah pri Škofji Loki obiskal družino Golar. Zgodbo je pred časom objavil časopis Gorenjski glas, mi pa smo poiskali ljudi, ki so bili takrat z njim in še zdaleč niso slutili, da bo njihov gost, pater Jorge Mario Bergoglio, čez dobrih 40 let sedel na papeški prestol. Posebej za naš radio so o visokem obisku prvič spregovorili tudi pred mikrofonom.

Osrednji lik zgodbe je Andrej Golar iz Virmaš pri Škofji Loki. Živel je s tremi sestrami ter mamo Anico in očetom Andrejem. Družinsko zgodbo sta nam zaupali njegovi sestri, ki sta želeli ostati anonimni, ter svak Milko.

"Jaz sem v službi takoj vsem povedala: ta papež je bil že pri nas! Potem smo pa povedali prijateljem in so bili vsi navdušeni," pravi mlajša sestra Andreja Golarja. Spominja se otroštva in pove, da se je družina težko prebijala skozi vsakdan; oče in mama sta namreč gradila hišo. Sin Andrej je kot najstnik sanjal o lepšem življenju in se je zato rad družil s fanti, ki revščine niso poznali: "Fantje so imeli že mopede, pri nas pa mu je mama kupila kolo na obroke."

Kljub vsemu pa so živeli lepo in mirno življenje. Andrej je bil posebej navezan na mamo: "Še zdaj kakšna soseda pravi, da se je, ko je bil majhen, ves čas držal mame za krilo. In so rekle: ta fant ne bo tebe nikoli zapustil," pravi njegova sestra.

Toda 1. novembra leta 1957 se je zgodilo nekaj, kar Golarjevi niso niti slutili. Komaj 16-leten se je Andrej s štirimi fanti odpravil čez mejo v Gorico: "Ker je bil 1. november, mu je mama še rekla: zvečer pa glej, da boš ob času prišel nazaj, da bomo molili. Pa se je nazaj obrnil, se malo nasmejal, zaprl vrata in odšel." In to je bilo tudi zadnjič, ko so domači še videli Andreja. Ko so zaskrbljeni starši izvedeli, da je šel v Italijo, so iskali načine, da bi ga našli, toda brez uspeha. Sin se je s pismom javil šele iz Neaplja. Na vprašanje, zakaj se je odločil za pot v tujino, njegova sestra odgovarja: "Takrat so pogosto hodili v tujino. Eni fantje zaradi vojaščine, da jim ni bilo treba iti v vojsko, drugi pa zaradi tega, ker so zunaj videli bogastvo, ker so mislili, da jih kar čaka."

Razlog za odhod bi lahko bila tudi stroga vzgoja očeta. A kakor koli, Andrej se je vkrcal na ladjo in odpotoval v Argentino, kjer pa ga nista čakala mleko in med. Zaslužek je bil majhen, več upanja mu je prineslo delo v knjižnici filozofske in teološke fakultete v mestecu San Miguel blizu Buenos Airesa. Njegovo delavnost in znanje jezikov je opazil takratni vodja knjižnice, jezuitski pater Jorge Mario Bergoglio, in Andreja imenoval za vodjo zaposlenih. Njuno poznanstvo pa je postopoma preraslo v pravo prijateljstvo. Ker je Bergoglio vedel za stisko Golarjeve družine, se je odločil, da staršema napiše pismo.

Kaj je to pismo pomenilo za starše, ki ob skopih sporočilih niso veliko vedeli, kaj se s sinom v resnici dogaja, najbolje pove pismo mame Anice, ki se je patru od srca zahvalila.

Kljub pismu je bolečina vseeno ostala, Andrej je ostal v Argentini. Sestra pravi, da je bilo to zato, ker bi ga v Jugoslaviji čakalo služenje vojaškega roka, ki je takrat trajalo leto in pol. Z leti pa je verjetno kopnela tudi navezanost na domovino.

Žarek upanja je za Golarjeve posijal novembra leta 1970, ko je Bergoglio sporočil, da jih bo v kratkem obiskal. V tistem času je namreč študiral na filozofski fakulteti v Madridu. Sledilo je še pismo sina Andreja, kjer poleg organizacijskih zadev staršem naroča, naj Bergoglia dobro postrežejo, spečejo potico, denarja pa naj mu ne dajejo, ker bi ga sicer užalili.

Dan obiska ...
Pater je držal obljubo in na poti iz Madrida v Rim naredil še obvoz v Slovenijo. Domov v Virmaše ga je iz Ljubljane pripeljal sestrin mož, oziroma Andrejev svak Milko, z njima pa je bil tudi Rado Sušnik, ki je skrbel za prevod. Srečanje je bilo nepozabno, se spominja Andrejeva sestra: "Spomnim se, da so sedeli za mizo, prevajalec je prevajal in gospod Bergoglio je zelo velikokrat reke mucho, mucho, mucho. In sem potem ugotovila, da to po špansko pomeni veliko. To mi je ostalo zelo v spominu, kaj več pa ne. Mogoče smo sedeli skupaj nekje dve uri."

Svak Milko, ki je vozil avto, se spominja, da so se še pred kosilom odpeljali na kratek izlet na Bled in na Brezje: "Na Bledu smo šli na grad. Gori sta si vse ogledala, vse ju je zanimalo. Potem smo šli pa na Brezje. Bergoglio in Sušnik sta šla v cerkev, potem smo šli pa tam v bife. Spili smo eno pijačo, potem pa smo se počasi vrnili, da je mama v miru pripravila kosilo."

Ob Bergogliu so Golarjevi spet začutili bližino sina Andreja, ki je poleg pozdravov poslal tudi nekaj daril. Sestra se spominja, da je obisk veliko pomenil predvsem za mamo: "Staršem je zelo veliko pomenilo, res. Se mi zdi, da sta bila potem kar bolj pomirjena, ker pred tem Andrej dolgo ni pisal. Živela sta v negotovosti, kaj je z njim, tako da je bilo potem čisto drugače. Tudi mama se potem ni več toliko vznemirjala. Do takrat je pogosto jokala."

Pater je moral še isti dan odpotovati v Rim. Kratek obisk Andrejevega prijatelja je bil verjetno največje darilo za starša in tri sestre. Bergoglio je Andreju povedal vse podrobnosti obiska, domačim pa je marca poslal še eno pismo.

Andrej se je še istega leta poročil s Suzano, ki je bila italijanskega rodu. Rodila sta se jima sinova Patrik in Kristjan. Želja po obisku domovine pa se ni nikoli izpolnila. Oče Andrej je umrl leta 1992, spomladi leta 2001 pa tudi mama Anica. Še istega leta pred božičem pa je za posledicami dolgotrajne bolezni odšel tudi sin Andrej.

Toda zgodba se tu ne zaključi
Februarja letos je nepričakovano odstopil papež Benedikt XVI. Kardinali se zberejo na konklavu in 13. marca se iz dimnika Sikstinske kapele pokadi bel dim. Na balkon bazilike svetega Petra v Vatikanu stopi novi papež in spregovori: "Bratje in sestre. Dober večer!"

"To je pa tako zanimivo. Jaz zvečer nisem kaj dosti gledala poročil, ne televizije, ampak priimek Bergoglio mi je ostal v spominu. Ponoči nisem spala, študiram, da mi je tako znan priimek, zato sem šla takoj zjutraj iskat pisma in brskat po kartonski škatli, kjer imamo vse to. In jaz sem bila čisto vzhičena. Pokličem obe sestri in mlajši rečem: a veš, zakaj te kličem? Ja vem. A me zaradi papeža? In je takoj vedela in je v službi takoj vsem povedala, ta papež je bil že pri nas! Potem smo pa povedali prijateljem in so bili vsi navdušeni," pravi Andrejeva sestra.

Starejša dodaja: "Jaz sem takoj vedela, da je On, čisto takoj. Sem šla k hčerki in ji rekla: a veš da je bil tale papež že dol v Virmašah? Pa je rekla. A misliš, da res? Sem rekla: zagotovo. Meni se še zdaj milo stori, ko ga vidim na televiziji." "Že njegov pozdrav je bil drugačen, do zdaj ni še nobeden papež pozdravil z dober večer. Samo škoda recimo, da … če bi to slutili takrat, ko je bil tukaj, kaj bo čez 40 let …" znova doda mlajša od sester Golar.

Andrejev svak Milko si v teh dneh še vedno ne oddahne: "Dobro, da sem jaz takrat poslikal. Ker so fotografije pomemben dokaz."

Andrejevi sestri, ki sta - kot rečeno - želeli ostati anonimni, in svak Milko, gledajo na papeža danes drugače kot večina ljudi. Frančišek je bil pri njih doma. Edini razlog njegovega potovanja v Slovenijo je bil ta, da prinese pozdrave in s tem toplo bližino Golarjevega Andreja, ki so ga starši in tri sestre tako pogrešali.

Vabilo na Škofjeloški pasijon
"Ko ga pogledam v obraz, čutim, da ga čisto drugače sprejemam kot nekdo drug. Takoj se mi zbudi spomin nanj, ga prepoznam. Jaz sem v bistvu ponosen na to in mi je v čast, da sem ga lahko vozil in da sem bil njegov spremljevalec. Je res en tak topel človek in se mi zdi, da bi lahko vedno z njim delal," pripoveduje Milko. Ena izmed sester se čudi: "Prišel je v eno zakotno vas, k enim neznanim ljudem. To moraš biti res …" "To kaže njegov karakter, kakšen človek je. Da je res en topel človek in da mu ni težko iti k nekim ljudem samo na podlagi poznanstva s sinom. In da potem obišče starše, jih potolaži in pove, da je s sinom vse v redu," vskoči Milko. "Jaz imam papeževo sliko celo na računalniku. Imam občutek, kot da bi bila stara znanca. Sem počaščen, dobro je, da je do tega prišlo in da sem bil jaz zraven v tej zgodbi." "Ja, tudi jaz. Ker recimo prejšnjih papežev nisem toliko spremljala. Tega pa - samo da nekaj slišim, grem takoj pogledat ali prebrat. Kot da ga poznam. Samo da bi bil čim, čim več let zdrav. Pa da bi to svojo nalogo tako dobro opravljal, kot jo zdaj. Ker smo res vsi navdušeni nad Njim," pa pove Andrejeva sestra. "Videti je, da je tudi On odraščal bolj v revščini in zato bolje razume ljudi. Da bi bil zdrav, to mu želim," doda njena starejša sestra. Mlajša meni, da bi moral papež obisk ponoviti: "Ja, mi bi ga radi še enkrat v Škofji Loki spet videli, če bi bila kakšna možnost. Drugo leto bodo spet naredili pasijon in bi bilo fino, če bi ga prišel pogledat papež. Potem bi prišel pa še v Virmaše pogledat našo hišo."

Bo pa mogoče priložnost, da Golarjevi obiščejo papeža Frančiška v Vatikanu. Spomin na Slovenijo je še gotovo živ tudi pri njem. V deželi južno od Alp je pater Bergoglio našel tople in prijazne ljudi, Golarjevi iz Virmaš pa človeka, ki jim je podaril del sebe, del svoje ljubezni, ki je čas ne bo izbrisal.

Boštjan Debevec, Radio Slovenija
Foto: svak Milko