V Odmevih so o pokojninski reformi, ki bo kmalu šla v vladno obravnavo, razpravljali državni sekretar Igor Feketija, generalni sekretar Konfederacije sindikatov Pergam Aljoša Čeč in predsednik Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije Blaž Cvar. Spraševal je Igor E. Bergant.
Javna razprava se je končala pred tednom dni. Prišlo je 25 pripomb, nekaj se jih ste jih upoštevali. Ali to kakor koli spreminja ključne poudarke pokojninske reforme?
Feketija: Dogovor ob koncu pogajanj s socialnimi partnerji je bil, da lahko v fazi javne razprave še potem sprejemamo določene spremembe v soglasju z vsemi socialnimi partnerji. Nekaj teh pripomb smo upoštevali, ampak nič takega, kar bi bistveno vplivalo na doslej dogovorjeno.
Na sindikalni strani je bilo vsaj v delu nekaterih organizacij mogoče slišati tudi nezadovoljstvo nad kompromisom, ki ga bo zdaj potrjevala vlada. V vašem sindikatu ste reformo podprli. So se glede na vaše poznavanje sindikalne scene v tej javni razpravi pomisleki na sindikalni strani morda nekoliko zmanjšali?
Čeč: Kar zadeva druge organizacije, težko komentiram. V Konfederaciji sindikatov Slovenije Pergam smo odločitev v predsedstvu sprejeli soglasno. Moram pa povedati, da smo naše organe in sindikalne zaupnike o pomenu pokojninske reforme in o tem, v katero smer naj bi šla, aktivno informirali že od leta 2012 dalje, tako rekoč neprekinjeno od ministra Vizjaka in njegove reforme, prek bele knjige o pokojninah, leta 2017 v času Cerarjeve vlade, mini pokojninske reforme leta 2019 v času Šarčeve vlade in pogajanj za pokojninsko reformo do zdaj. Tako da smo odločitev sprejeli po poglobljeni predstavitvi in prikazu vseh elementov reforme.
Na delodajalski strani so se pred dnevi v Klubu slovenskih podjetnikov na predlog reforme zelo ostro odzvali, češ da ne gre dovolj daleč, posebno ne, ker ne uvaja obveznega drugega pokojninskega stebra. Ampak ali prav razumem, da delodajalska stran prav pri tem vprašanju ni bila enotna? V vašem združenju ste prav obveznemu drugemu stebru ostro nasprotovali.
Cvar: Stališče, da ne podpiramo obveznega drugega stebra, je bilo podprto z vseh delodajalskih strani. Pravzaprav je tukaj povsem jasno, da vseh delodajalcev ne moreš prisiliti, da se odločijo za obvezno varčevanje ali pa vplačevanje v drugi steber. To moramo početi tako, da stimuliramo delodajalce k temu, da se varčevanje v drugem stebru stimulira z olajšavami. Mislim, da je to pravi način, ne pa da kar vse povprek silimo v to. Kajti vsak delodajalec, ki je odgovoren, ki bo želel prednost za svoje zaposlene doseči z drugim stebrom, bo to tudi naredil, če to možnost seveda ima.
Ali prav razumem, da je na koncu tudi na delodajalski stran prevladalo zadovoljstvo nad ohranitvijo prispevne stopnje za delodajalce, ki ostaja takšna, kot je bila?
Cvar: V vladnih izhodiščih za pokojninsko reformo je bila izražena želja, da gremo v izenačevanje prispevnih stopenj. Ko je v pogajalski skupini prišlo na vrsto to poglavje, smo decembra lani na delodajalski strani predlagali tako imenovane kompenzacijske ukrepe, ki bi uravnotežili to izenačevanje, kar bi delodajalcem prineslo novo obremenitev. Vendar pa od ministrstva za finance nismo dobili odobritve za kakršen koli kompenzacijski ukrep, zato smo seveda vztrajali, da novih obremenitev za gospodarstvo ne bo. Saj vemo, da smo bili v preteklih obdobjih oziroma mesecih in letih deležni preveč obremenitev za gospodarstvo, in to v ključnih trenutkih. Ker moramo gledati naprej pozitivno, si pač teh obremenitev žal ne moremo privoščiti.
V sindikatih ste si prizadevali za izenačitev prispevnih stopenj. Slovenija je glede tega kar posebna država: namreč da ti dve stopnji nista enaki. V nobenem obdobju v več kot 30 letih samostojnosti ni bilo tako. Je pa bila prispevna stopnja delodajalcev nekoč nekoliko višja, se pravi bolj podobna. Kaj je po vašem mnenju, glede na to, da ste si sindikati prizadevali za izenačitev, na koncu prevladalo na sindikalni strani, da ste vendarle večinoma to reformo sprejeli?
Čeč: Kolikor je meni znano, sta bili prispevni stopnji izenačeni do leta 1996. Ampak kakor koli, neizenačitev prispevnih stopenj je tudi po našem mnenju zamujena priložnost te reforme. Ne toliko zaradi tega, kaj bi to pomenilo z vidika prilivov v blagajno, ki bi bili ob seštevku obeh prispevnih stopenj in novi razdelitvi na pol centa enaki, ker to ne bi spremenilo gabaritov te reforme na strani pravic zavarovancev. Pomenilo pa bi, da bi aktivni populaciji s tem ukrepom zagotovili nekoliko višje neto plače, kar bi dodatno utrdilo legitimnost te reforme. Žal se to ni zgodilo, menimo, da je to zamujena priložnost, vendar smo se ob reformi dogovorili, da se bomo o prispevnih stopnjah v prihodnosti še pogovarjali.
Na koncu se zdi, da so bila pogajanja med socialnimi partnerji prav o tej pokojninski reformi zelo stvarna, skladna, tudi izjemno konstruktivna. Rezultat je dobil tudi zelo visoke strokovne ocene. Zanimiva je bila vaša ocena po sporazumu s socialnimi partnerji pred približno mesecem dni, namreč da ta reforma v primerjavi z izhodišči, ki so precej bolj poudarjala vzdržnost, na koncu v veliko večji meri upošteva blaginjo. Lahko na kratko pojasnite, kaj mislite s tem? Ali to pomeni, da je reforma manj vzdržna, kot ste si želeli?
Feketija: Ne, pogajalska izhodišča so namenjena temu, da se začnejo pogajanja, in seveda je treba potem v taka izhodišča vgraditi tudi nekaj prostora za popuščanje. Res je, da imajo različni deli vlade, različna ministrstva tu različne interese. Naše je seveda bolj osredotočeno na blaginjo, varuhi blagajne so seveda bolj osredotočeni na varovanje blagajne. Ampak ker smo tista vladna skupna izhodišča pripravljali skupaj, so bila seveda zastavljena tako, da smo imeli prostor za popuščanje, ki smo ga vsaj na ministrstvu za delo pričakovali, in verjamemo, da je tudi edino pravilno. Večkrat ste omenili obvezni drugi steber, nikoli ni bil na mizi. Ideja je bila samo, da ima delavec pravico vplačevati, potem si pa delavec in delodajalec razdelita prispevek na drugi steber, torej neobvezno. Če delavec noče, mu ni treba ničesar vplačevati in posledično tudi delodajalcu ne.
Zanima me tudi vaš komentar na to, kar smo slišali v prispevku glede invalidskih pokojnin. Te bodo sicer višje, kot smo slišali. Najnižja zagotovljena invalidska pokojnina naj ne bi zadoščala za preživetje. Invalidi seveda niso del tega socialnega trialoga, kakšen je vaš komentar?
Feketija: Tudi z invalidskimi organizacijami smo se pogovarjali. Konec leta 2023 smo nacionalnemu svetu invalidskih organizacij predstavili izhodišča, potem smo pa 5. februarja povabili nacionalni svet invalidskih organizacij, zvezo slepih in slabovidnih in zvezo delovnih invalidov še na en posvet. Seveda bi si to želeli še bolj povečati. Je pa dejstvo, da je ta odmera najnižje oziroma zagotovljene invalidske pokojnine zrasla za 23 odstotkov in da so bili, ko sem sporočil ta rezultat nekaterim predstavnikom invalidske organizacije, pozitivno presenečeni. Je pa treba gledati celotno reformo kot na sveženj, ki mora upoštevati tudi merila, ki ste jih že omenili, torej merila vzdržnosti. Res je tudi, da blaginja invalidov ni odvisna samo in izključno od teh nadomestil invalidske pokojnine.
Kritike prihajajo tudi iz vrst že upokojenih. Nekateri opozarjajo na večkrat omenjene upokojene med letoma 2013 in 2022 in, vsaj tako trdijo, neenakopravnost z drugimi upokojenimi. Ali ta predlagana reforma na kakršen koli način rešuje to vprašanje?
Feketija: Ne, ne posega v to za nazaj. Treba je vedeti, da je bil v tem obdobju, ki ga omenjate, po eni strani odmerni odstotek za moške fiksiran, in to na najnižji ravni v zgodovini države, če zanemarimo majhno zaokrožitev. Odmerni odstotek za ženske je padal in hkrati se je raztegovalo referenčno obdobje. Trije ukrepi torej, ki vodijo v nižje pokojnine. Šele z minireformo, ki jo je prej omenil gospod Čeč, so se začeli zviševati odmerni odstotki. Če bi šli za nazaj te pokojnine znova odmerjat, bi morali upoštevati vse okoliščine, ki so se spremenile, ne samo odmerni odstotek. Glavna naloga te reforme pa je bila poskrbeti, da bo sistem vzdržen za naprej. Tu smo se učili iz prejšnje, da se ti ukrepi ne smejo dogajati zaporedno, ampak da morajo potekati vzporedno in z nekim prehodnim obdobjem.
Socialni partnerji se pogovarjate tudi o drugih temah. Dogovarjanja o pokojninski reformi nazadnje niste obremenili z razpravami o obveznem odstotku za dolgotrajno oskrbo. Ali zaradi odprtih vprašanj na drugih področjih delodajalci pričakujete morebitne zaplete pri sprejemanju pokojninske reforme v parlamentu?
Cvar: Spomnimo se lanskega poletja, ko smo delodajalci pod podpis tako imenovanega protokola dali tri pogoje: spremembo zakona o evidencah, ki je doživela novelo, vendar spet v kompromisni obliki, ne tako, kot smo si želeli. Potem pogoj, da damo spet na mizo zakon o dolgotrajni oskrbi, ki je bil sprejet pod kršitvijo – brez tega, da smo ga potrdili v socialnem dialogu. Prispevne stopnje namreč niso bile potrjene in natančno pojasnjene. In pa zakon o čezmejnem opravljanju storitev. Tukaj bo škoda še dokazana in znana. Kaj se vse dogaja trenutno, ko se podjetja zaradi teh dodatnih obremenitev selijo čez mejo, največ na Hrvaško ... To bodo teme, za katere želimo, da se jih čim prej obravnava. Ne delim pa mnenja, da bi imeli zaradi vsega tega skupaj težave pri potrditvi v državnem zboru.
Kakšen je pogled s sindikalne strani?
Čeč: V pogajanjih smo skušali glede na pristojnost, ki nam je bila dana, imeti tudi odgovornost do vseh generacij, do starejše, do tiste, ki je zdaj aktivna na trgu dela, in do mlajše. Če je za že upokojene eno od najpomembnejših vprašanj usklajevanje, potem je za aktivno populacijo predvidljivost in postopnost sprememb in da bi bile te čim manjše z vidika upokojitvenih pogojev. Za mlajšo generacijo pa predvsem poiskati rešitve, ki bi dale obljubo, da bo ta sistem obstal in da bo dajal najbližji približek temu, kar lahko rečemo dostojne pokojnine. Mi smo to videli v odmernem odstotku 70 odstotkov, ko smo zložili vse elemente, in ocenili, da je to nekaj, kar bi lahko bilo sprejemljivo za vse.
Še vaš pogled na to ... Vaš minister Mesec je izrazil upanje, da bo v parlamentu vse šlo tako, kot je tudi dogovorjeno? Kaj pričakujete?
Feketija: Pričakujem, da se bomo tega dogovora držali. Navsezadnje je v dogovoru, sprejetem ob zaključku pogajanj, izrecno zapisano, da bo vlada naredila vse, kar je v njeni moči, da tisto, kar je bilo dogovorjeno s socialnimi partnerji, obstane v tej obliki tudi v nadaljevanju do konca zakonodajnega postopka, ki bo potem uvedel novo postopno pokojninsko reformo.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje