V kolumni za časopis Finance je ekonomist in pisec dela programa Državljanske liste Gregorja Viranta Rado Pezdir zatrdil, da je bil od nastanka nove vlade že dvakrat deležen poskusa podkupovanja. Opisal je tudi tri najpogostejše načine poskusov koruptivnega vplivanja na odločevalce. Da je takšno početje pogosto, je za MMC potrdila tudi Simona Habič iz Društva Integriteta - Transparency International.
"Z vsako novo vlado se odpre sezona kufrov"
Po Pezdirjevih besedah vsaka menjava vlade prinese velik stres interesnim skupinam, saj rente, ki so jih ti bili prej deležni v obliki pristranskega pisanja zakonodaje, podkupnin in "oslepelih" regulatorjev, postanejo zelo negotove. "Z vsakim oblikovanjem nove vlade se torej začne množični pohod kufrov denarja proti ministrstvom," je zapisal.
"V Sloveniji vlada sistemska korupcija"
"Nekateri poslanci nimajo osebne etike"
Opisal je tri različne tipe podkupovalcev: Parazite, "uporabne idiote" in "sive like".
Prvi način, ki ga podkupovalci po Pezdirjevih besedah uporabljajo, je parazitstvo. Paraziti so tisti interesenti, ki s korupcijo pridobivajo rente. Ti ob menjavi vlade poiščejo ljudi, ki so blizu poglavitnih odločevalcev (kot je Pezdir blizu finančnega ministra Janeza Šušteršiča). Ti ljudje parazitom v zameno za podkupnino uredijo sestanek in svetovalno pogodbo, ki je podlaga za stalen stik z ministrstvom. Plačilo je pavšalno in znaša od pet do deset tisoč evrov mesečno, zatrjuje Pezdir. Na tak način se po njegovih besedah tudi uredi, da nadzorni regulatorji v konkrentih zadevah "oslepijo".
Pisanje "strokovnih mnenj" za spremembe
Drugi način je, da te strukture v javni upravi ("tisti, ki so že ves čas na plačilnih listah parazitov ali pa so zgolj uporabni idioti") "parazite" najamejo še za pisanje strokovnih mnenj. Ta "strokovna mnenja" so potem podlaga za spremembe zakonodaje, kot jih želi podkupovalec, trdi ekonomist. Spremembe se potem da podpreti tudi s kolumnami v časopisih, ki imajo ceno do deset tisoč evrov, je ocenil Pezdir.
"Sivi liki" prodajajo in zlorabljajo imena
Tretji način gre prek oseb, ki jih Pezdir imenuje "sivi liki". Ti po državi iščejo podjetja, ki imajo težave in jim ponudijo, da bodo prek vpliva na osebo blizu ministrstva poskrbeli, da težava izgine. Te težave so lahko zakonske omejitve, "tečnarjenje" regulatorjev ali težave s pridobitvijo posojil. Podjetniki plačajo, težava pa potem izgine ali pa tudi ne, saj "sivi liki" tuja imena pogosto prodajajo brez njihove vednosti.
"Kakorkoli že, vi ste prodani, pa če to veste ali ne in če vam je všeč ali ne. In če me na podlagi tega mehanizma vprašate, ali je Janševa izjava, naj se vsak, ki operira z njegovim imenom, takoj prijavi, smiselna, potem vam bom rekel, da je še kako smiselna. In če me vprašate, ali obstaja zelo velika verjetnost, da so pri poslu s patrio prodali Janševo ime, vam bom, ne glede na zadržke, ki jih imam do Janše, iskreno odgovoril, da imate prav," je Pezdir zapisal v kolumni Financ.
Imena bo razkril Klemeničevi komisiji
Za prijavo poskusa podkupovanja je že dogovorjen s predsednikom Komisije za preprečevanje korupcije Goranom Klemenčičem, obvestilo o tem je poslal notranjemu ministru Vinku Gorenaku. Imen javno ne razkriva zato, ker trenutno daje prednost učinkovitosti preiskave pred medijsko zgodbo, je dejal za 24ur.
Ali Pezdirjeve trditve držijo vodo, smo povprašali tudi Simono Habič iz Društva Integriteta, ki je pred kratkim izdalo obširno raziskavo o korupciji v Sloveniji. Vabljeni k branju.
________________________
Je takšno koruptivno delovanje, kot ga navaja Pezdir, pogosto?
V naši raziskavi Nacionalni sistemi integritete ugotavljamo na različnih področjih vse te nepravilnosti in sume korupcije, kot jih navaja gospod Pezdir.
Imate mogoče podatek o njihovi pogostosti?
Zelo težko je govoriti o pogostosti. Za neko koruptivno dejanje sta potrebna dva, ta dejanja pa so pogosto skrita in nerazkrita. Tretji udeleženec pa smo vsi mi, ki smo zaradi takih dejanj oškodovani.
Kako se odzovejo nagovorjeni?
V Društvu integriteta ugotavljamo, da si ljudje v Sloveniji ne upajo govoriti o teh pristopih in pozdravljamo vse tiste, ki si upajo in ki si bodo upali o tem spregovoriti. V tujini se takim osebam reče "whistleblower" (tisti, ki zapiska na piščalko), pri nas pa imamo t. i. prijavitelje. Te pozdravljamo, vzpodbujamo in želimo, da bi se čim več o tem govorilo, seveda pa je pri vsakem posamezniku potrebna integriteta, da se zadeva objavi.
Čisto vsak ima možnost povedati na glas, kaj se dogaja - tudi prek spleta - in nekako si v Društvu Integriteta Transparency International želimo, da bi bile takšne osebe v prihodnje zaščitene. Ljudje se bojijo o tem govoriti na glas. Je pa res, kakor sva ugotovila prej, da je korupcija prikrita, se težko odkriva, ker imata obe osebi ali interesni združenji od tega korist. To so visoki zneski in protiusluge.
Se pravi, da si nagovorjeni tudi v primeru, ko takšno ponudbo zavrnejo, ne upajo spregovoriti?
Sistem v naši državi pač tako deluje. V raziskavi Nacionalni sistemi integritete ugotavljamo, da so osebe v javnem sektorju pogosto deležne takšnih "nagovorov". Če so na nižjem rangu in če jih njihovi vodje v to spodbujajo oz. še več, če od njih to zahtevajo, je logično, da se bodo s težavo odločili spregovoriti o nepravilnostih ali zahtevah svojih vodij. Težko spregovorijo o zahtevah, ki jih dobijo za neko dejanje, usluge ali za spreminjanje določenih dokumentov ali sprejemanje ljudi prek čakalne vrste ali dajanje gradbenih dovoljenj. Težko bodo spregovorili na glas, ker se bojijo za svoje službe, pa tudi svoj status in družino.
Kakšna je kaznovalna praksa na tem področju? Je to težko dokazati?
Korupcija je težko dokazljiva tako v predkazenskih kot pozneje sodnih postopkih ravno zato, ker so vpleteni tiho oziroma se napake pri korupciji zelo težko razkrijejo. Menim, da bi morali predvsem v okviru teh - tako imenovanih, bi lahko rekli - delno lobističnih stikih še natančneje stopiti na prste tistim lobistom in tistim, ki so lobirani. Še posebej v javnem sektorju, da izpolnjujejo načela; da spoštujejo zakonodajo, zakon o integriteti in preprečevanju korupcije, ki regulira lobiranje. Seveda se morajo vpisati tudi v register. V registru komisije za preprečevanje korupcije je bilo vsaj na začetku zelo malo registriranih lobistov. Če pa so lobistične stike že najavili lobisti sami, jih pa niso najavile javne institucije. Tu gre za odgovornost obeh.
Na področju vplivov pa ne govorimo samo o nekih prošnjah za usluge, ampak tudi o vplivu različnih interesnih skupin, da bi politika "spravila skozi" tako zakonodajo. To smo tudi zasledili v zadnjih dneh v pozivu Komisije za preprečevanje korupcije o implementaciji t. i. zakonodajne sledi. Na koncu vsakega zakona bi moral biti seznam vseh tistih, ki so zakon pripravljali in če so za to bili nagrajeni z denarjem - in kolikšna so ta sredstva. Evropski parlament je to že implementiral.
Kako komentirate Pezdirjevo navedbo, da se je zakone pri nas pogosto pisalo po željah povsem partikularnih interesentov, npr. zakonodaja o prevzemih podjetij. Če to drži, je to izjemno težka obtožba za državo.
Komisija za preprečevanje korupcije je ta teden že izdala mnenje, s tem se ukvarja tudi več nadzornih institucij in zato tudi govoriva o zakonodajni sledi. Počakajmo na same izide preiskovanja tako Komisije za preprečevanje korupcije kot drugih organov pregona. Je pa to res, kot ugotavlja tudi naša raziskava, ki jo lahko preberete na spletni strani.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje