Otroštvo, kakršno so poznali, se je zanje končalo, ko se je oče nenadoma odselil in njihovi mami v celoti prepustil skrb za njihovo preživetje, pa tudi dolgove. "Dve mrzli zimi sta za nami, vsi smo bili v isti sobi, močno oblečeni, ogrevali smo se le s kaloriferjem. Tuširali smo se z mrzlo vodo, ker nisem imela denarja za kurjavo. Primanjkovalo nam je osnovnih stvari, tudi pralni stroj že dolgo ne deluje, zato sem oblačila velikokrat zvečer oprala na roke in jih sušila s sušilnikom, da so bili otroci zjutraj spet čisti, saj jim novih oblačil nisem mogla kupiti ... Radi bi obiskovali kakšno dodatno dejavnost, pa ne morejo. Že opažam, da se izogibajo stiku s sovrstniki, ker nimajo stvari, ki jih drugi imajo ..."

Vse teže se bojujem z mislijo, da bi jim bilo bolje brez mene
Samo njena plača je bila premalo, da bi lahko pokrila osnovne stroške. To je mamo dveh pridnih in prizadevnih šolarjev in izjemno uspešnega dijaka pripeljalo do obupa, kakršnega si prej ne bi znala predstavljati, in do skrajnega dejanja.

"Šolske potrebščine je treba kupiti, nihče ti jih ne podari. Vsak učitelj ima svoje zahteve in še dodatne želje, ni dovolj, da ima otrok pisalo in zvezek. Nisem jim mogla kupiti za šolo potrebnih stvari. To me je razjedalo, spraševala sem ljudi, ali mi lahko kdo posodi kaj denarja, hkrati pa me je težila misel, ali ga bom sploh lahko vrnila ... Na robu obupa sem nekaj denarja ukradla, da bi jim lahko kupila vsaj najnujnejše."

Znesek je bil tako neznaten, da zanj ni mogla kupiti tako rekoč ničesar, niti za enega samega od svojih prizadevnih sinov. To je bilo hipno, nepremišljeno dejanje. Pozneje ga je hudo obžalovala.

"Grozno sem se počutila, ne vem, kako bom živela s tem, ali si bom kdaj odpustila. Mislim, da ne. Zaradi tega sem izgubila službo in zdaj smo še brez mojega prihodka. Vse teže se bojujem z mislijo, da bi bilo otrokom bolje brez mene ..."

Bili smo vsi iz sebe!
Takrat, v popolnem obupu, se je mami zdelo, da jim tako ali tako nihče ne more pomagati. Pa so jim. "Dobili smo vsakovrstno pomoč, hrano, celo pralni stroj, otroci pa čisto nova oblačila. Res velika, velikanska pomoč je bila to, in po pravici povedano, ne najdem besed ... Bila sem vsa iz sebe in otroci tudi, saj so naenkrat lahko celo izbirali med oblačili in se odločali, kaj bodo jedli. Ljudje so pomislili na prav vse, od zobnih ščetk do toaletnega papirja, celo kavo zame so priložili, na zavitku je pisalo 'za mamo'. Nič ni manjkalo ..."

Tisti nasmehi na obrazih otrok …
"Tisti nasmehi na obrazih otrok, sploh jih ne morem opisati ... In vsa tista pisma, ki so bila priložena, prav vsa hranim in jih še zdaj prebiram, kadar sem slabe volje. V njih je toliko pozitivne energije in lepih želja. Pisali so nam, naj se zavedamo, da nismo sami, da nam želijo pomagati, da nam želijo res vse dobro, da velikokrat mislijo na nas in nam privoščijo, da bi čim prej 'izplavali'. Naj iskreno povem, da sem bila res pretresena, nisem mogla dojeti, da je med nami še toliko dobrih ljudi!"

Najstarejši, Jaka, odličnjak na zahtevni gimnaziji, ki mu je negotovost zaradi revščine že precej najedala zdravje, se je lahko, tako kot njegovi vrstniki, znova posvetil le šoli in najstniškim temam.

"Njegov šolski uspeh je ostal enako dober, zdravstvenih težav pa zdaj nima več. Dobil je tudi računalnik, ki ga je res iskreno vesel, ker lahko stvari za šolo zdaj dela doma in mu ni treba vsakič prositi, ali lahko dela na kakšnem šolskem računalniku."

Nejc in Ažbe sta dobila novo nogometno opremo in neki naš poslušalec je plačal tudi dolgove, zaradi katerih bi Nejc skoraj moral prenehati trenirati. "Si predstavljate, kaj to pomeni za otroka, ki živi za nogomet? Saj sem mu prikrivala, da bo zaradi finančne stiske moral prenehati, ker je res zelo čustven otrok in sem vedela, da bi bilo zanj to enako, kot če bi mu odvzeli smisel življenja. Zanj je nogomet res popolna sreča!"

In smisel v vztrajanju je znova našla tudi mama
"Vrnilo se mi je veselje do življenja, tudi otroci to opazijo. Pred kratkim mi je sin rekel, da končno vidi voljo tudi v mojih očeh. Res je z mojih ramen padlo strašansko breme. Poslušalci so mi pomagali najti tudi občasno honorarno delo, to je res čudovito, ker se počutim koristno in vem, da služim s svojim delom, hkrati pa ohranjam tudi upanje, da bo morda kdaj prišla tudi priložnost za redno zaposlitev.

S kar nekaj poslušalci sem se tudi osebno srečala, zelo me je presenetila toplina teh ljudi, vsak me je objel, mi dal vedeti, da nismo sami ... Neprecenljivo! Vsakemu posebej sem se zahvalila, čeprav je to premalo za vse, kar so nam dali. Res vsakemu poslušalcu, vsakomur, ki nam je pomagal, morda le s toplo besedo, bi se res rada iskreno zahvalila, ker so nam res poslali tako sonce v naše življenje. Nobena zahvala ni dovolj za vse, kar so nam omogočili ti ljudje!"

Jana Vidic, Val 202