Udeleženci povorke so se zbrali na Metelkovi ulici v Ljubljani, kjer so ob glasbeni spremljavi z dveh s plesalci zasedenih tovornjakov začeli sprehod skozi prestolnico. Bučen glasbeni izbor pretežno elektronske glasbe in popuspešnic starejšega datuma je poskrbel za razmeroma sproščeno vzdušje, ki je po besedah naših sogovornikov stalnica Parad ponosa.
"Sama sem se dolgo spraševala o smiselnosti take povorke, saj ne vem, zakaj bi bil nekdo ponosen na to, kar je. Pač si to, kar si. Ampak potem sem lani prišla sem in ugotovila, da je vendarle to neki prostor, kjer se ljudje lahko sprostijo v družbi ljudi, ki razmišljajo ali čutijo podobno," je razmišljala udeleženka srednjih let. Podobno je razmišljalo tudi mlajše dekle v spremstvu svoje partnerice, a kljub sproščenosti meni, da parada ni zgolj "zabava, ampak tudi sporočilo, da si vsak človek zasluži dostojanstveno obravnavo".

Letošnja Parada ponosa je potekala pod geslom "proti kulturi sovraštva." V ospredju dogodkov pa so bila opozorila na homofobne in ksenofobne napade, sovražni in diskriminatorni govor ter vrstniško nasilje v šolah. V sklopu festivala se je zvrstilo okoli 30 dogodkov, na katerih je sodelovalo 12 tujih gostov. Zato je povorka po mnenju mlajšega fanta "tudi aktivističen dogodek in sporočilo proti izjavam, ki se danes pojavljajo in vračajo stvari iz prejšnjega stoletja".

Druženje in podpora
Prav to je spodbudilo tudi veliko udeležencev, ki sicer niso del skupnosti LGBTIQ+, a imajo prijatelje, ki so. "Zato sem tudi prišla, ker se mi zdi prav, da podprem prijatelje, saj ima vsak pravico, da se pokaže tako, kot mu ustreza," je poudarila mlajša udeleženka shoda. Sicer pa so tudi drugi udeleženci poudarili, da je delež ljudi, ki so na povorki zaradi načelne podpore, verjetno razmeroma visok.

Kljub temu vsi naši sogovorniki poudarjajo, da se je v današnjem času precej drugače sprehoditi po mestu s partnerjem istega spola kot pred skoraj dvema desetletjema, ko je potekala prva Parada ponosa. "Večinoma se nihče ne ozre za nama, če se sprehajava po mestu. Dobro, se mogoče kdaj kdo obrne, ampak to so ljudje, ki jih tako ali tako zmoti vse, od tega, kako si oblečen, do barve las," pripoveduje mlajša udeleženka, a obenem dodaja, da je zlasti pri starejših ljudeh včasih še deležna vprašljivih pripomb, ko pove, da ima partnerico. "Včasih se začnejo smejati, več moških pa mi je takoj ponudilo, da bi se dobili v troje." Kljub temu meni, da LGBTIQ+ danes ne predstavlja več neke "eksotike."

Prav zato je zadržana do imena Parada ponosa: "Nisem prepričana, da je to ime najboljše. Ne vem, ali je to, da sem lezbijka, nekaj, na kar bi bila ponosna. Je pač del mene, ampak ni edini. Kot da bi nekdo rekel, da je ponosen, ker je heteroseksualec," razmišlja. Kljub temu se parade rada udeležuje. "To je tako, kot če greš na koncert metalglasbe. Si v družbi ljudi, ki so ti v nekem pogledu blizu, te razumejo, skratka si del neke skupnosti."

Povorka se je končala z javno predstavitvijo političnih zahtev LGBTIQ+-skupnosti v Sloveniji v odnosu do nosilcev družbene moči, institucij in širše družbe, hkrati pa je namenjena "preboju molka, uporu proti potiskanju homoseksualnosti med štiri stene, zasedbi javnega prostora, predstavitvi življenja in dela skupnosti LGBTIQ+, promociji človekovih pravic, enakih možnosti ter svobodi izbire".

Prva Parada ponosa leta 2001
Prva Parada ponosa v Sloveniji je bila leta 2001, ki so jo organizirali kot odziv na dogodek v enem izmed ljubljanskih lokalov, kjer varnostniki vstopa niso dovolili gejevskemu aktivistu, češ da "lokal ni za tako vrsto ljudi".

Kot prvo Parado ponosa v svetu sicer štejejo protest leta 1969, ko se je ameriška skupina gejev in lezbijk uprla racijam in nasilju policistov v lokalu Stonewall v New Yorku. Od takrat Parade ponosa prirejajo po vsem svetu kot spomin na ta dogodek, kot opozorilo na diskriminacijo istospolno usmerjenih in za promocijo strpnosti.